Ljubezni ne moremo kontrolirati. Pojavi se sama od sebe, nepričakovano, in v nas pusti neverjetna prostranstva, ki sčasoma postanejo ali puščava ali oaza. Ali pa nekakšni drugačni, neznani kraji. Sreča je, da imamo možnost občutiti ljubezen. Brez nje bi bil naš svet žalosten in dolgočasen kraj.

Vsi smo ljubili. Še vedno ljubimo. Ljubili bomo do konca življenja. V tem se razlikujemo od večine nam poznanega živega sveta.

Neverjetno je, kako se čustva igrajo z nami, ko se prebudi ljubezen. Tega se vsi dobro spominjamo. Svet spremeni barve. Postane lepši kraj za življenje. Vsaka težava se zdi enostavna in lahka. Korakamo hitreje, letimo skozi prostor. Sami sebi se zazdimo lepi, zadovoljni smo s sabo. Trudimo se, da bi bili boljši, postanemo poetični. Včasih pretiravamo in zdrsnemo v patetiko, v kič, ampak nas ne skrbi. Poslušamo se. Imamo voljo. Volja je važna. Če imamo voljo, lahko dosežemo vse. Ljubezen predrami voljo, vzdigne duha, masira naše bitje in ga povzdigne v stanje spremenjene zavesti. Pesmi zvenijo drugače, sonce lepše sije, dež postane poezija.

Kot mineva čas, se spreminja tudi ljubezen. Pogosto ji nismo sposobni slediti. Takrat ljubezen postane laž. To se dogaja počasi, komaj opazno. Naenkrat se znajdemo na drugi strani ljubezni in ne vemo, kaj naj z njo. Naj jo pustimo? Naj se ponovno prebudimo? Ampak kako se to naredi? Tu ni nasveta, tu je vsak izmed nas sam s seboj. Izgubljene ljubezni predstavljajo različne variacije ljubezenskih odnosov. V večini smo bili že vsi mi. Ali vsaj v enem. Ali pa smo se poskušali znajti v kakšni od kombinacij, o katerih so pisali avtorji.

1.
Ljubezen smo prehitro začeli jemati za samoumevno, potem je za nas postala obveza in tako je življenje minilo prehitro, kot v igri Post-it listki Paula Dooleyja in Winnie Holzman.

2.
Ali pa smo si ljubezen pridobili z goljufijo (Turk), se delali, da je srečna, in zdaj, ko se nam bliža konec, preizkušamo svojega najboljšega prijatelja (Don) in njegovo zvestobo z absurdnim predlogom, da nadaljuje našo zvezo, ne da bi sploh pomislili na predmet naše ljubezni (Kim), kot se zgodi v igri 5 minut Williama Mastrosimona.

3.
V množici zapletenih odnosov se nam zdi odnos, v katerem smo, preveč dolgočasen, in drvimo za vznemirjenjem in kakršno koli, čeprav lažno zaljubljenostjo, da bi se na koncu vendarle vrnili v varno zavetje tistega, kar nas čaka doma, ne da bi doumeli, da to ni ne slabó ne malo, prav tako kot v igri Pogrešam te Davida Auburna.


Foto: Jaka Babnik / SLG Celje
4.
V igri Dosmrtno, štirideset pogojno Nine Shengold je junakinja (Susie) obsojena na dosmrtno ljubezen z moškim, katerega čustva je hladno povozila (Paulie), njega pa so prav ta čustva pripeljala na rob propada. Zdaj mora ona popraviti škodo in ostati z njim za vedno. In vse to na "ljubezenski" policijski postaji ob pomoči policistke (Lorraine), ki je posebej zadolžena za ljubezenski kriminal in krajo čustev.

5.
Na koncu je začetek, ker nas igra Poročni duet Lauren Wilson popelje v trenutek, ko prvič svoje življenje uradno zvežemo z življenjem nekoga drugega. V atmosferi razburjenja in povečanih emocij, po končani poročni zabavi, ostanemo sami (Ženin) s svojo odločitvijo v obliki živega bitja (Nevesta) in se sprašujemo, če je to tisto, kar smo pravzaprav hoteli. Tukaj se začnejo intenzivna razburjenja, z negotovim koncem.

Predstava Izgubljene ljubezni se dogaja v pisanem svetu, ki od zunaj spominja na cirkus ali lunapark, prenatrpan z množico ljudi, ki vsi iščejo svoj prostor in čas, ljubezen in strast. Včasih jim uspe, včasih jim ne, kot nam, kot vsem.

V pesmih, ki na koncu ostanejo kot komentar, se poskušajo junaki, ujeti v čas in prostor predstave, pomiriti sami s seboj. In poskušajo svojo samoto deliti najprej med seboj na odru, in potem še z nami v publiki. Lažje je, kadar lahko samoto delimo. Kaj ni to v resnici eden od epilogov ljubezni kot ideje?

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/4307 Kb)