Biografija Martina McDonagha se zdi kot napet film, njegova življenjska zgodba kot filmska zgodba o uspehu, njegove drame pa se berejo in gledajo kot neverjetno krute napete zgodbe, ki nas silijo k smehu takrat, ko se ne bi smeli smejati. Saj se množici trupel, odsekanim telesnim okončinam, junakom, ki si z lahkoto prislužijo oznake, kot so "norec", "psihopat" ali "sociopat", verbalnemu in fizičnemu nasilju, medsebojni nestrpnosti ne moremo smejati, ne? Svet, v katerem živimo, je krut, pokvarjen, neprijazen, ljudje pa so pogosto okrutni nasilneži v podobah povprečnih državljanov.

Angleško-irski dramatik, scenarist in filmar Martin McDonagh se je s svojimi črnimi komedijami zapisal med najpomembnejše sodobne irske dramatike. Pri šestnajstih je obesil šolo na klin in se prepustil čarom televizije in filma. Pod vplivom filmskih velikanov, kot so Orson Wells, Martin Scorsese, Quentin Tarantino, John Woo, Sam Peckinpah, Terence Malick in David Lynch, je začel pisati scenarije in radijske igre, ki so jih uredniki vztrajno zavračali; na radiu BBC so mu zavrnili vseh 22 radijskih iger, dokler mu avstralski radijski postaji nista dveh odkupili in ju predvajali. Ostala mu je dramatika in že prva uprizorjena igra, ki jo je napisal pri štiriindvajsetih v komaj osmih dneh, mu je prinesla uspeh. Leta 1996 uprizorjena Lepotna kraljica Leenana (The Beauty Queen of Leenane), v kateri črni humor spretno prepleta z melodramsko srhljivimi obrati, je prejela številne nagrade, med katerimi je potrebno izpostaviti nagrado Georgea Devina za najobetavnejšega dramatika in nagrado časopisa Evening Standard za najobetavnejšega novinca. Že v naslednjem letu, to je leta 1997, so v Londonu v isti sezoni igrali štiri njegove igre: "leenansko trilogijo", ki jo poleg omenjene Lepotne kraljice sestavljata še Lobanja v Connemari (The Skull in Connemara) in Samotni zahod (The Lonesome West), ter Kripla z Inishmaana (The Cripple of Inishmaan), prvo igro njegove druge, "aranske trilogije", v katero sodita še Poročnik z Inishmora (The Lieutenant of Inishmore) in neobjavljene The Banshees of Inisheer.

McDonagh je bil v tisti sezoni poleg Shakespeara edini dramatik s štirimi igrami, ki so jih istočasno igrali na londonskem West Endu. Kripl z Inishmaana je bil spomladi 1998 premierno uprizorjen na Broadwayju, ko so tam še vedno igrali Lepotno kraljico Leenana, kar je velika redkost za sodobnega avtorja, predvsem pa novinca, ki je zaslovel dobesedno čez noč. Leta 2000 je bil razglašen za največkrat igranega dramatika poleg Shakespeara v ZDA.

Martin McDonagh si je že s prvo dramo izbral okolje, kamor postavlja dogajanje večine svojih dram. Njegove igre se dogajajo v sedanjosti, v pozabljenih in od boga zapuščenih krajih severozahodne Irske. Dežela ga ni pritegnila samo zaradi svojih posebnosti, ampak se je skozi dramska dela vrnil k svojim družinskim koreninam. Izjemi sta le drama Blazinec (The Pillowman, 2003), ki se dogaja v nedefinirani temačni, verjetno vzhodnoevropski državi s totalitarnim režimom, in črna komedija Obdlanjenje v Spokanu (A Behanding in Spokane, 2010), ki se dogaja v hotelski sobi nekje v Ameriki.

Eden ključnih razlogov za silovit uspeh Martina McDonagha je pripovedovanje vznemirljivo srhljivih zgodb. Pomembno vlogo pri tem ima njegovo navdušenje nad filmom. Po njegovem mnenju je gledališče najmanj zanimiva umetniška forma, v gledališču bi moralo biti več fikcije. Zanima ga gledališče, ki naj bo po svoji moči primerljivo s filmom, po svojem učinku pa tudi z rockovskim koncertom. Postopki filmskih scenarijev so mu služili za zgled pri oblikovanju napetega dogajanja z nepričakovanimi preobrati, prežetega z vzdušjem temačnosti, v katerem najglasneje spregovori nasilje, čeprav njegovi nasilneži ponavadi niso enoplastni negativci. McDonagha namreč zanimajo šibke točke njegovih negativcev. Privlačijo ga posebneži. Njihovi odkloni od predpostavljenega povprečja so lahko opazni že pri vsakdanjem vedenju ali pa so prikriti in se kažejo kot drobne bizarnosti ali čustveni izbruhi. Njegovi liki se ne vedejo kot odrasli, ampak kot otroci, ki so preveč zrasli.

Ekstremna krutost in nasilje sta stalnici v McDonaghovih črnih komedijah. Nasilje pogosto nima pravega vzroka, je način, kako lahko njegovi dramski liki sploh obstajajo. Vsakdanje življenje je kruto in v svetu, kjer je vedno manj upanja, so osebe prisiljene zateči se k nasilju. V nasilno naravnana dejanja so vedno vključeni elementi burlesknega, šokantno je tesno prepleteno z ironično smešnim.

McDonagh piše črne komedije s primesmi melodrame, v katerih mojstrsko prepleta tragično in komično, kar je v njegovih dramah neločljivo – ni tragičnega brez komičnega in ne komičnega brez tragičnega. V njegovi dramatiki humor izhaja iz oseb in iz prikaza njihovih karakternih posebnosti, ki jih slika natančno in z izjemnim posluhom za njihovo specifično izražanje; temačno atmosfero pa ustvarja razpad njihovih večinoma konfliktnih medsebojnih odnosov.

McDonaghova starša, oče gradbeni delavec in mati snažilka in občasna hišna pomočnica, sta Irsko zapustila v iskanju boljšega zaslužka in lažjega življenja. Spoznala in poročila sta se v Londonu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Martin McDonagh se je rodil leta 1970 in odraščal v Londonu. V Angliji je družina živela med irskimi priseljenci, tesno obkrožena z irsko kulturo in običaji. Martin in njegov dve leti in pol starejši brat John Michael sta bila že v otroštvu zelo povezana. Obiskovala sta katoliške šole, kjer so poučevali večinoma irski duhovniki, učenci pa so bili predvsem irskega porekla. Vero je Martin zavrgel pri dvanajstih, ko je začel z bratom poslušati punk rock plošče, predvsem Clashe, Sex Pistolse in Nirvano. Od Clashov se je navzel skeptičnosti do avtoritete, od irsko-londonske skupine The Pogues, ki je združevala surovo agresijo Sex Pistolsov in lirično pripovedništvo tradicionalnih irskih balad, pa se je naučil, da mu ni treba zavreči svoje irske dediščine, ampak jo lahko s pridom uporabi.

Njun oče je prihajal iz ribiške vasi Connemara, na zahodni irski obali. Skalnata, od vetra spihana pokrajina je kasneje postala prizorišče Martinovih dram. Vsako poletje sta z bratom šest tednov preživela pri očetovih sorodnikih in tako prihajala v stik z galščino in irskim ljudskim izročilom.

V najstniških letih je Martin McDonagh oboževal filme Ala Pacina, ki so jih predvajali po televiziji. Občudoval ga je v Botru in v Pasjem popoldnevu. Leta 1984, ko je bil star 14 let, je s priložnostnimi deli zaslužil dovolj denarja, da si je kupil vstopnico za gledališče in videl igralca v živo na londonskem odru; ogledal si je Mametovega Ameriškega bizona s Pacinom v glavni vlogi.

Martinov brat je obesil šolo na klin, ko je bil star sedemnajst let, in oznanil, da želi postati pisatelj. Živel je od podpore. Pri šestnajstih je Martin storil isto in oba brata sta živela od socialne podpore. Nisem vedel, kaj si želim početi. Nisem se želel izšolati za določen poklic. Sploh si nisem želel delati. Nisem hotel imeti šefa, je za New Yorker o tistem obdobju svojega življenja povedal Martin. Večino časa v naslednjih desetih letih je Martin igral biljard, gledal televizijo in bral knjige, ki jih je domov prinašal John Michael. Najraje je imel Vladimirja Nabokova in Jorgea Luisa Borgesa.

V tistem času je Martin Johnu povedal zgodbo, ki je temeljila na stari ljudski zgodbi. Johnu je bila všeč, zato jo je Martin zapisal. Od takrat je pisal groteskne zgodbe, ki so se ponavadi navezovale na ljudske zgodbe; nabralo naj bi se jih kakšnih 150. Svoje zgodbe je kasneje pošiljal filmskim družbam in upal, da bi po kateri posneli kratki film.

Po letu in pol, ko je nehal dobivati socialno podporo, si je našel delo v supermarketu, kjer je polnil police. Takoj ko je izpolnil pogoje za dodelitev socialne podpore, je delo pustil. Končno si je našel občasno delo kot administrativni pomočnik na britanskem Oddelku za trgovino in industrijo.

Leta 1992, ko je bil star dvaindvajset let, sta se starša po očetovi upokojitvi vrnila na Irsko, brata pa sta ostala v hiši staršev v Londonu. Kupila sta video in gledala filme (npr. Taksist, Ulice zla, Dobri fantje). Nekritično sta gledala televizijo od soap oper do BBC-jevih produkcij Pinterjevih iger (Zabava za rojstni dan, Strežni jašek).

Leta 1994 je John dobil štipendijo za študij scenaristike na University of Southern California in se preselil v Los Angeles. Martin je ostal sam v Londonu, pustil službo, se zaprl v hišo in  začel pisati. Pisal je vsak dan, redko je šel iz hiše in skoraj z nikomer ni govoril. Dopoldan je pisal, popoldan pa na televiziji gledal avstralske soap opere, pri katerih se je učil tehnike pisanja – kako like elegantno vpeljati v prizor in jih iz prizora umakniti, posredovanja pomembnih informacij v navidezno nepomembnih prizorih in prikrivanja informacij tako, da jih poseduješ gledalcem med komičnim ali zelo nasilnim prizorom, ko je njihova pozornost zmanjšana.

V devetih mesecih je napisal večino svojega dramskega opusa. Pri štiriindvajsetih je zasnoval sedem iger – obe trilogiji in dramo Blazinec. Končane igre je začel pošiljati gledališčem, ki so ga vztrajno zavračala. Spomladi 1995 je Garry Hynes, ravnateljica gledališča Druid Theatre v Galawayju na zahodu Irske, prebrala Lobanjo v Connemari, ki jo je popolnoma očarala in spravila v smeh. Takoj je poklicala McDonagha, naj ji pošlje še druge igre. Poslal ji je še ostali dve igri "leenanske trilogije", ona pa je takoj kupila pravice za uprizoritev vseh treh. Lepotna kraljica Leenana je bila krstno uprizorjena februarja 1996, samo mesec kasneje v Royal Court Theatru v Londonu, dve leti kasneje z velikim uspehom še na Broadwayju in bila nominirana za nagrado Tony.

Devet mesecev po krstni uprizoritvi je jeseni 1996 McDonagh prejel nagrado London Evening Standard Theatre Award za najbolj obetavnega dramatika. Pred podelitvijo se je zaradi živčnosti z bratom napil in na podelitvi s kletvicami obkladal Seana Conneryja. Že naslednje leto (1997) so v Londonu istočasno igrali štiri njegove igre. Po letih življenja v anonimnosti in koriščenja ugodnosti za brezposelne je McDonagh postal nova literarna zvezda na britanskem otočju.

Ker v poznih devetdesetih dvajsetega stoletja gledališča, ki so uprizorila njegove igre (Druid Theatre, Royal Court in National Theatre), zaradi natančnih opisov mučenja, umora in razkosavanja niso hotela uprizoriti Poročnika z Inishmora, je McDonagh izjavil, da ne bo  napisal nove igre, dokler Poročnik v Angliji ne bo uprizorjen. Krstno je bila drama uprizorjena maja 2001, doživela je uspeh pri kritikih in pri gledalcih. Potem se je lotil osnutka drame Blazinec iz leta 1994 in ga v dveh in pol tednih predelal in dokončal. Blazinec je bil krstno uprizorjen v National Theatru v Londonu novembra 2003. McDonagh je naslednje leto zanj prejel najprestižnejšo nagrado britanskega gledališča Laurence Olivier Award. V New Yorku je Blazinec prejel šest nominacij za nagrado Tony. Tam so uprizorili tudi vsa njegova dela, razen neobjavljenih The Banshees of Inisheer.

McDonagh je v tistem času izjavil, da ne bo več pisal za gledališče, ki ga v resnici nikoli ni maral, ker se ne želi ponavljati. Pogosto je poudarjal, da se mu zdi gledališče najmanj zanimivo od vseh umetniških zvrsti in da raje doma gleda dobro TV-igro ali serijo, kot pa da bi šel v gledališče. 

Moja prva ljubezen je bil vedno film. Zato sem poskušal v svoje igre vpeljati nekaj filmskih postopkov. Neke vrste hitrost. Rad imam kratke, ostre zaplete in prizore. In rad pripovedujem zgodbe, ki so se v gledališču v zadnjih dvajsetih ali tridesetih letih izgubile, v filmu pa nikoli.

Njegova idola nista Čehov in Shakespeare, ampak so to Martin Scorsese, Quentin Tarantino, David Mamet in Harold Pinter, ki so ga očarali s stiliziranim, grobim jezikom in veliko nasilja, tako psihičnega kot fizičnega, v njihovih delih.

Po velikem uspehu, ki ga je dosegel kot dramatik, se je posvetil svoji veliki ljubezni – filmu in začel pisati filmske scenarije. Leta 2004 je režiral svoj prvi film, sedemindvajsetminutni film Six Shooter, za katerega je leta 2006 prejel oskarja za najboljši kratki film. Leta 2008 je na filmska platna prišel njegov prvi celovečerni film In Bruges; zanj je napisal tudi scenarij, ki je prejel nominacijo za oskarja za izvirni scenarij.

H gledališču se je vrnil leta 2009, ko je naznanil, da bo njegova naslednja igra uprizorjena v New Yorku leta 2010. Črna komedija Obdlanjenje v Spokanu (A Behanding in Spokane) je njegovo prvo besedilo, ki se dogaja v Ameriki, in prvo, ki je svojo krstno uprizoritev doživelo v New Yorku. Črna komedija je bila krstno uprizorjena v Schoenfeld Theatru na Broadwayu 15. februarja 2010, v glavni vlogi je nastopil Christopher Walken, ki je bil za vlogo Carmichaela nominiran za nagrado Tony. 

Črna komedija Obdlanjenje v Spokanu je politično nekorekten triler o rasističnem psihotiku, ki v ameriški hotelski sobi nekje bogu za hrbtom grozi dvema malima dilerjema, da ju bo ubil, če mu ne prineseta njegove odsekane dlani.

Ko je McDonagh začel pisati Obdlanjenje, je želel obuditi svoj nekdanji izvir pisateljskega navdiha, kar mu nikakor ni uspelo, saj ni bil več neznani avtor, temveč slaven in uveljavljen avtor, ki naj bi se dokazal z vsakim novim delom. Zato se je odločil, da bo napisal šund dramo. Začel je s prizorom, ko moški ustreli v omaro, od koder se zasliši zvoke borbe. Temu so sledile preizkušene McDonaghove prvine: leteče okončine, nepričakovano občutljivi morilci v hitri in nenavadni zgodbi. Ko je končal osnutek Obdlanjenja, se je odločil, da se bo še naprej zabaval in v enakem slogu igro dokončal.

Osrednji dogodek v drami je obdlanjenje, ki se je zgodilo pred mnogimi leti. Carmichael trdi, da mu je šest objestnih neznancev, ko je bil star sedemnajst let, roko tiščalo na tir, tako da mu jo je v zapestju odsekal vlak, z odsekano dlanjo pa so mu pomahali v slovo. Takrat se je odločil, da bo svoje življenje posvetil dvema stvarema: našel bo svojo odsekano dlan in se neznancem maščeval, da so mu jo brez razloga odsekali. Šest rovtarjev je z življenjem plačalo za svoje huliganstvo, roke pa mu ni uspelo najti. Carmichael že vse svoje odraslo življenje, že sedemindvajset let, išče svojo roko, srečuje se z največjimi izmečki družbe in prekupčevalci trupel, čeprav dobro ve, da išče nekaj, kar mu, tudi če bi našel, ne bi prav nič koristilo. Skozi življenje ga žene dvoje: maščevanje in želja, da bi našel odsekano dlan. Maščevanje mu gre zelo dobro od rok, saj so tisti, ki so povzročili njegovo trpljenje in vsi njim podobni, mrtvi. Roke pa mu nikakor ne uspe najti. Seveda pa njegovi zgodbi ne moremo popolnoma verjeti; zazdi se, da obstaja tudi možnost, da si je dlan odsekal kar sam in ima tako izgovor ter opravičilo za svoje nasilno početje.

V zanikrnem hotelu se srečajo Carmichael, mala dilerja Marilyn in Toby, ki trdita, da imata njegovo dlan, in čudaški receptor Mervyn, ki ima rad opice. V drami nastopajo različni negativci: sociopatsko psihotični, ki se požvižgajo na posledice svojih dejanj, ki ne občutijo ne sočutja ne usmiljenja, ki svoja nasilna dejanja doživljajo le kot odgovor na dejanja drugih; neumni, ki nimajo niti toliko zdrave pameti, da bi si rešili življenje, ter predrzni in zviti; nihče od njih nima opravičila za svoja dejanja in vsi imajo svoje šibke točke. Prav vsi so egoisti, ki skrbijo zgolj za lastne koristi, požvižgajo se na družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi. To je pri McDonaghu normalno stanje sveta in večino komičnega v Obdlanjenju v Spokanu izvira iz absurdnega trka teh skoraj arhetipskih človeških lastnosti. Prvi jezik črne komedije je nasilje, tako tisto na odru, kot tisto, o katerem govorijo. Veliko je sovražnega govora, do vseh, ki so na kakršenkoli način drugačni. V originalni verziji Obdlanjenja se neprestano pojavlja beseda "nigger", ki pa bi lahko pomenila tudi "peder, čefur, cigan, trenirkar"; dejstvo je, da je atmosfera prežeta z rasizmom in sovraštvom do vseh in vsega na tem svetu.

Tako kot smo v resnici nestrpni in netolerantni tudi navadni, povprečni državljani, kar kolikor toliko uspešno skrivamo za podobo kultiviranih liberalcev, čeprav si v resnici za soseda ne želimo ne cigana, ne čefurja, ne črnca, ne invalida, kaj šele gejevskega ali lezbičnega para, bog ne daj, z otroki enega od njih ali še huje s posvojenimi.

Dogajanje nas potegne v nasilni vrtiljak sovraštva, maščevanja, obupa in upanja, v preplet resnice in laži. McDonagh nas spet očara z briljantnimi dialogi, ki so preplet ostrega, politično nekorektnega, vulgarnega in črnega humorja. Odsekane okončine, občutljiv nasilnež, prestrašena dilerja, priklenjena na radiator, kovček z gnusno, smrdljivo vsebino, ljubitelj opic, nevarni filozofsko razpoloženi receptor in še več v brutalno smešnem trilerju.