Nika Arhar, SiGledal, 15. 6. 2011

Inventura v C(/k)orpusu družbenih anomalij

Eden od likov dramskega besedila Inventura ugotavlja, da »svojo naravo lahko obvladaš, premagaš nikoli«. Avtorica Inventure Vesna Hauschild pa se sprašuje, kako svojo naravo prepoznati in se pobotati z njo znotraj omejitev in svobode družbenega sistema?

foto sxc.hu
Prva (čeprav nekoliko površna) vsebinska asociacija dramskega prvenca Inventure nas popelje nekje med Zupančičevo dramo Hodnik (resničnostni šov) in njegovo najnovejšo Grumovo nagrajenko Shocking Shopping (vseobsegajoči trgovski sistem, ki posameznika ujame v svoj začarani krog), a v manjši meri gradi samosvoj absurdistični svet; atmosfersko težo absurdnosti v večji meri prepoznava v konkretni vsakdanji realnosti, svetu »mladih odraslih«« (a z mnogoterimi generacijskimi univerzalijami), nasičenem z aktualno družbeno problematiko zaposlovanja, sodobne kapitalistične logike ter dilemami glede družinskega vprašanja, vse to pa avtorica prepreda s prepoznavnim odzivanjem in jezikom mladih odraslih, mnogimi besednimi igrami ter referencami pop sedanjosti. Če Zupančič zgradi nov svet po principu spoznavanja in prepoznavanja preko distance, se Vesna Hauschild loteva konkretne stvarnosti z bližine, s konkretnim odzivom, v katerem na posameznih mestih pronica absurdnost družbene mentalitete. Motivna združitev resničnostnega šova in kapitalističnega trgovskega sistema, ki s svojo neoliberalistično logiko deluje po principih fašistoidnega uravnavanja življenj zaposlenih, ustvarja podvojeno agonijo ujetosti v sistem, znotraj katerega posameznik ne išče toliko konkretnega izhoda iz zagatne situacije kot pa samega sebe in možnosti za lastno umestitev v obstoječe družbeno tkivo.

Protagonisti Inventure, za katere se to izkazuje v največji meri, so namreč tri punce v svojih dvajsetih, kot nekakšne vzorčne predstavnice sodobne družbe, ki v danih okoliščinah iščejo lastne življenjske usmeritve; prepoznavajo želje in potrebe, preverjajo stališča in prepričanja, jih brusijo ob zapopadanju sedanje aktualnosti ter se ob njih in z njimi umeščajo v realnost, kakršna pač je.

Uokvirjajoča situacija predstavlja njihovo zaposlitev v istem podjetju, ki pa je nenehno vprašljiva; trimesečna pogodba obljublja redno zaposlitev le eni izmed štirih kandidatk (poleg dvajsetinnekajletnih Žive, Nives in Mine Lize še nekoliko starejši in že od prej zaposleni Nedi, ki pa ji je bilo ponujeno napredovanje in bolje plačano delovno mesto). Podjetje Corpus (in njegova nova trgovinska stolpnica Spacemarket) predstavlja teritorij brezkompromisne sodobne podjetniške logike, ki sledi zlatemu načelu profita in v tem preko manipulativnih retoričnih in marketinških strategij vsakemu obljublja srečo in izpolnitev (»BIG SISTER: (off) Zavedamo se, da je srečen človek le v celoti izpolnjen človek, zato so vsem, ki bi to radi postali, naša vrata široko odprta, od zdaj naprej celo do 23. ure!«); zaposlenim se dobro godi, ker imajo priložnosti delati, poleg tega jim trosijo polnih ust obljub o nagradi, redni zaposlitvi, visoki plači in lastni izpolnitvi (»BIG SISTER: (off) Ena od vas bo postala del nas! Delati za Corpus je ideal za služboiskalca! Nikjer ne boste našle bolj odprtega delodajalca; nas ne zanima, a je ženska dolgočasna, a je krasna na pogled, če je zanimiva al neljubezniva, iskriva seks bomba al frigidna – važno, da je pridna! Gremo!«), strankam pa trgovina z 99 nadstropji lahko zadovolji vse želje (»BIG SISTER: (off) Dragi obiskovalci in obiskovalke, s ponosom vas pozdravljamo v novi nakupovalni stolpnici Spacemarket, ki navdušuje s kar 99 nadstropji. Naše stranke so vedno na prvem mestu, in če naš nakupovalni center sega do neba, zakaj ne bi tudi vaše želje?«). Pravi potrošniški raj, do viška prignana podoba kapitalistične sile, ki zaposlene izrablja do zadnjega kančka moči, jih pusti v nejasnosti glede njihovih pogodb, jih uči strategij nasmeška in priklonov za ugajanje strankam in nadzoruje njihovo življenje (poleg učinkovitosti mora biti prodajalka tudi vitka, lepa in prijazna, otroci pa so ovira).

Fantomski šef Corpusa je Big Sister – parafraza Big Brotherja – ki se vse do konca besedila nikoli ne prikaže, slišimo le njen glas prek zvočnika, ki zaposlenim narekuje vedênje, sporoča odločitve, deli retorične slogane za samoizpolnitev, reklamne slogane in kandidatke za delovno mesto motivira s samouresničitvenimi gesli (»BIG SISTER: (off) Vas novi zakon omejitve uporabe sladkorja moti? Skrivaj tipate za piškoti? Stopite do našega prenovljenega butika: bonboni iz bio aspika, eko čokolade, lizike iz soje, minjoni iz kvinoje … Tukaj smo, da naredimo iz vas največ, kar lahko!; BIG SISTER: (off) Slip-of! Naravni preparat za redukcijo spanca. Zakaj bi bili v rjuhe zaviti, če ste lahko učinkoviti? Želite pridobiti pet ur na noč? Slip-of prihaja na pomoč!«). Korpus realnih stanj. Korporacija (iz lat. corpus) z nazivom Corpus s to nazivno podvojitvijo razpira možnost pomensko razplastenih nanosov v samo družbeno podobo podjetja; kot korpusa vseh družbenih, podjetniških, zaposlitvenih, marketinških, socialnih in drugih neoliberalističnih anomalij; korpusa družbenih odnosov, psiholoških, jezikovnih in sistemskih vpisov v telo in življenje posameznika; Kristusovo telo, žrtvovano na križu, ki simbolno prenaša žrtvenost na vse pripadnike korpusa – Corpusa itd. Večpomenskost izražajo tudi naslovi prizorov – skorajda vsi zapisani z zlogi v oklepaji, podčrtavami, razdelitvami – pa tudi kadar slednjih ni, lahko v naslovih razberemo dvoumnost, večpomenskost, ki po eni strani ponuja indice k različnim interpretacijam, po drugi pa označuje nestabilnost besed, pomenov, dejanj, identitet. Drsenje vsakršnih označevalcev, ki sovpada z relativizmom in nenehnim prehajanjem v »postmoderni družbi«, v kateri se je rodil in trdno stoji tekst Vesne Hauschild, se vzporeja s fluidno identiteto dramskih oseb, ki jih teža nenehnega odločanja in sprotne odgovornosti žene v iskanje različnih opornih točk. Takšna odprtost tekst podlaga s precejšnjo mero utemeljene razpršenosti in negotovosti v slikanju občutja časa, ki ga obravnava, a se ta namnoženost ponekod nekoliko pretirano izgublja; besedilo namreč ponuja mnogo nastavkov in klic, ki jih avtorica vključi v koncept prostora kot dogajalnega okvira, a jih zaradi množičnosti ne razvije. Tako na primer vključevanje Big Sister kot najbolj očitni indic z močno konotacijo prevpraševanja realnosti in fikcije, ki ga prinašajo resničnostni šovi, na nobenem mestu ne spodnaša našega razumevanja realnosti Corpusa ali dogajanja znotraj njega, le dodatno plasti nasičenost pomenov.

Delovno okolje je tako problematizirano zgolj posredno in v večjem delu vzpostavljeno kot topos, ki omogoča vpogled v štiri popolnoma različne ženske karakterje in njihove dileme. V ospredju je specifičen ženski pogled, negotovost in zbeganost mlade ženske glede svoje vloge in smisla, ki družbeno širše zastavljen okvir fokusira v iskanju prave poti in lastne subjektivitete z nihajočim ravnovesjem med lastno biološko naravo in družbenimi impulzi. Temu nekoliko dvoumno povezavo pridaja impulz lastne izpolnitve; na pol anahronistično in na pol postmoderno drsenje med feminističnimi klici po osvobajanju ter sodobnimi družbenimi pozivi po samo-izpolnitvi, samo-zgraditvi in samo-uveljavitvi.

Gre za »žensko dilemo«, ki jo nakazujejo že naslovi dejanj te drame v treh dejanjih ali tridelne nadaljevanke za na oder; prvo trimesečje, drugo trimesečje in tretje trimesečje se izkažejo za usmerjen namig prihajajoče »nezgode«, ki je le eden od vidikov različnih razumevanj življenjskih pomembnosti – služba, ljubezen in družina. Časovna devetmesečnost strogo določa realno linearnost časa, v katerem Živa, Nives in Mina Liza razrešujejo lastne življenjske dvome (Neda nastopi bolj kot kontrapunkt stalnosti, jasne identitete, ki s svojo že zgrajeno pozicijo in življenjskim pogledom omogoča drugačno relacijo in ogledalo mlajšim ženskam v njihovem razvijanju nazorov).

Naslovna inventura se tako ne izkaže le kot inventura v podjetju, za katero so nove delavke – kot se v resnici izkaže – potrebne za določen čas nekaj mesecev, ampak tudi kot življenjska inventura njihovih osebnih poti ter nadaljnjih usmeritev. Delo v Corpusu ponuja čas, da se štiri različne ženske osebnosti spoznavaj: druga drugo in znotraj teh relacij predvsem sebe. Vsem ta čas ponuja trenutke zanje bistvenih odločitev. Skozi njihove pogovore in delovanja spoznavamo štiri različne karakterje, njihove želje, razmišljanja, prepričanja in dvome. Bralcu se tako znotraj danega sistema bolj kot karkoli drugega razkriva psihološka inventura ženske na nekem prelomnem mestu svojega življenja.

Ker se ženske med seboj spoznavajo v realnem dramskem času, jih tako spoznava tudi bralec. Ženski klepeti z izpovedovanjem, svetovanjem, deljenjem misli in dvomov so del strategije pri razbiranju osebnih psihologij, ki v dramskem besedilu trčijo skupaj. Že v neki meri določujoča imena (Živa, Mina Liza) so nadgrajena z jasnimi karakternimi lastnostmi, ki naslikajo osebo v najbolj prepoznavnih obrisih kot tipične vzorce (Mina Liza kot zapeljivka v miniču, ki je pustila fakulteto; Živa in Nives obe z ugledno izobrazbo, Živa veganka, zagovornica eko in bio, otrok pa ne želi in se podvrže /sicer neuspeli/ sterilizaciji; ideal Nives je združitev kariere in družine; Neda je poročena in brez šole, preprosta in poštena ženska s podeželja, ki ji največ pomenijo otroci). Navidezno stabilne identitete pa so podvržene zanje »neugodnim pogojem«, ki jih postavijo pod vprašaj. Avtorica namreč vsako od oseb sooči ravno s problemom, ki ji glede na njeno »osebnost« pritiče kot največji izziv. Mina Liza se prenažira in redi ter tako izgublja svojo vitko postavo, obremenjuje pa jo tudi premalo (moške) pozornosti, Živa po neuspeli sterilizaciji zanosi, Nives njen fant sicer zaprosi, a jo skorajda v istem hipu šefov namestnik želi preseliti na delovno mesto čez ocean, Nedi pa ponuja »boljše« delovno mesto z višjo plačo, a tudi več dela in manj časa za družino. V takšnih okoliščinah se prepričanja in čustva krhajo, identitete pa pričnejo drseti po neznanih teritorijih. Odraščanje, ki se izkaže tudi kot boleče spopadanje z lastnimi do sedaj vzpostavljenimi identitetami, podeli likom odprtost v prehajanju razvojnih faz, identitetno drsenje se vzporeja z fluidno (in zbegano) identiteto »postmodernega človeka« in njihove izzive postavlja pod univerzalen plašč razkropljene družbe nenehnega premeščanja, odločanja in sprotne odgovornosti. Kljub specifični naslonitvi na življenje mlade ženske se tekst na tem mestu odpira v današnji čas nenehnega prehajanja in k vprašanjem svobode, izbiranja, odločitev in odgovornosti.

Dramski prvenec Vesne Hauschild tako udari in medias res sodobnega sveta, v polje svobode, kolikor ga je pač še ostalo posamezniku znotraj dane družbene postavitve. Kajti »če gledaš z razdalje, je vse lepo«, naniza enega od svojih latinskih pregovorov Nives. Razdalji pa se Vesna Hauschild izogne in kljub nekolikšni motivni preobloženosti v svojem dramskem prvencu izostri tisto oblikovanje in delovanje posameznika, ki znotraj obstoječih pozicij moči še išče svoje družbeno mesto, pa čeprav v prehajanju, hkrati pa v vsebinski in referencialni odprtosti besedilo nudi širok poligon za izbor uprizoritvenega pristopa pri izpostavitvi aktualnega in pa tistega odnosa, ki mu še ni vseeno. 

 
Povezave
Vesna Hauschild: Inventura
 

Vesna Hauschild

Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 6. 2013
Vprašanje je, ali nas sploh kdo hoče videti
SiGledal, 8. 8. 2013
Ste danes že prebrali dramo?
Katja Čičigoj, SiGledal, 13. 6. 2011
Shizoanaliza dramske forme
Nika Leskovšek, SiGledal, 20. 6. 2011
Dialog iz sna (Tibor Hrs Pandur: Sen 59)
Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011
Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 1. 8. 2010
"Uprizoritev mora odmevati tudi izven gledališke dvorane"