Pia Brezavšček, 30. 6. 2011

Kultura – državni parazit ali njen vitalni organ?

IZ BLOGA SIGLEDAL – PIA BREZAVŠČEK.


»vsi tile kvazi umetniki ki se grejo razne performanse in podobne stvari, katere niti sami ne razmejo dobro, so navadni paraziti ki se pasejo na račun davkoplačevalcev. v časih krize in pomankanja, bi bilo takim brezdelnežem potrebno ukiniti sponzoriranje s strani države, denar pa preusmeriti k pomoči potrebnim, nič krivim ki so ostali brez služb..« (uporabnik pointer, 2. sep. 2010. Komentar k članku o aretaciji režiserja Janeza Janše zaradi predstave Življenje (v nastajanju) na Hrvaškem, s portala MMC.)

Je zares možno, da se načrt rebalansa, ki ga v teh dneh kuje skrhana vlada, skoraj popolnoma sklada z mnenjem tega »kazalca«, verjetno kar najbolj povprečnega volilca? S to pomembno razliko, se ve, da zaradi destimulacije kulturi brezposelni ne bodo čudežno prejeli premij na svoje račune ali pa celo novih delovnih mest.

Giorgio Agamben v svoji knjigi Homo sacer opisuje pojem »golega življenja«. Homo sacer, človek golega življenja, je po rimskem pravu človek brez političnih pravic, izpostavljen uboju, brez da bi bil njegov morilec kaznovan, ne sme pa biti religiozno žrtvovan. Nasproti golemu življenju Agamben postavlja »dobro življenje« politično integriranega posameznika s pravicami in dolžnostmi, ki ni le »zoe«, ampak »bios«.

Dobro življenje si posamezniki danes zelo različno predstavljamo, zato na tem mestu nikakor ne grajam zgoraj navedenega pointerja, ampak kvečjemu samo političnega suverena, ki s takšnimi nepremišljenimi akti omejuje demokratično pravico skupine ljudi in jim odvzema (aktivno, torej politično) dobro življenje in jih reducira na preprosto golo življenje, homo sacerja. Ni mogoče kultura danes eno redkih zatočišč pred biooblastjo?

Na tem mestu ne bom zagovarjala zlajnanih humanističnih in narodotvornih gesel o pomembnosti kulture za živost in duhovno bogatost neke državo, kljub nedavnemu okroglemu rojstnemu dnevu naše lastne. Ne gre za to. Ne dvomim, da je možno biti zadovoljen, svoboden in polnopraven državljan tudi, če ne razumeš sodobne ali pa morda moderne, če ne celo (bognedaj) klasične umetnosti. To ni kulturni elitizem. To ni umetniški snobizem. Za dobro življenje gre, ki je edino vredno človeka. Ne samo človeka, ki ima rad umetnost. Vsakega človeka. Pa ne morda zato, ker bi bil človek »kulturna žival«, da ne bo pomote. Kultura navsezadnje ni nič drugega kot človekov bolj ali manj specifičen nagon ali eden od nagonov. Tudi žival ima tako svoje golo kot svoje dobro življenje. Za slednje nam vsem gre.

Rebalans je očitno potreben. V Sloveniji denarja ni. Niti niso enormne količine denarja in stabilnost države garant za dobro kulturo. To imam priliko spremljati v manjšem nemškem mestu, kjer trenutno prebivam in kjer kulturi ne primanjkuje sredstev, a je vseeno v veliko primerih zgolj »korektna« in »neoporečna«, ne pa morda presežna. Izjemnosti ne more proizvesti zgolj denar, lahko pa jo proizvaja želja po dobrem življenje, tistem resnično dobrem, ki mu ne gre samo za dobro vegetiranje na čvrsti materialni podstati. Zato kultura ne sme, ko nekoliko zaškripa, naenkrat postati parazit družbe. Za simbiozo gre, ne za parazitstvo. Lačna usta ne razmišljajo trezno, a tudi zgolj sit volilec ni optimalen aktiven in razmišljujoč političen člen, ki bi že težil k dobremu življenju.

Pri vprašanju rebalansa je problematično vprašanje obravnave kulture, saj bi morala sama nositi zelo nesorazmeren delež rezov celotnega gospodarstva, kar bi jo gotovo pohabilo. Ta nameravani akt očitno kaže na odnos suverena – ne toliko do kulture – ampak do najmanjšega in najbolj ranljivega člena – do posameznega človeka in njegovega golega/dobrega življenja. Za vprašanje človekovega dostojanstva gre, da v velikem slogu tudi zaključim.

Patetično ali ne,
5fantkov.si še vedno joka.

Zato še enkrat pozivam – dajmo jih potolažiti:  
http://ljudmila.org/~asociacija/peticija/

P. s.: Naslov zavaja. Kultura naj ne bo niti parazit države niti ne more biti njen vitalen organ, saj bi bilo definicijo (neke z)družbe lepše pojmovati z deluzijanskim pojmom »telo brez organov«. Kultura torej ni organ, ampak intenziteta, ki preči družbeno telo in mu, če se pravilno in sebi lastno uglasi, ponuja možnost za (da tudi zaključim z Agambenom) – dobro življenje.

 
Pia Brezavšček, 29. 3. 2011
Vrtoglavica prevelikega odmerka plesa
Mateja Bučar, Pia Brezavšček, Klaus Ludwig, 21. 2. 2013
Gibanica 2013 – upor detajlov
Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, SiGledal, 11. 4. 2012
»Kje so mladi? Bi morali biti zaskrbljeni?«
Samo M. Strelec

Pia, v katerem manjšem nemškem mestu si? samo

30. 6. 2011

Pia

Zdravo, v Freiburgu sem. JZ, blizu Francije in Švice:)

1. 7. 2011

Gost

( Naslov, ovog teksta je provokativen!!)

22. 8. 2011