Tatjana Doma, 21. 2. 2014

"In kaj ostane, ko spomina ni več, ko ni več identitete?"*

SLG Celje, Thornton Wilder NAŠE MESTO, režija Matjaž Zupančič, premiera 21. februar 2014.
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar

Drama Naše mesto je ameriška klasika, ena najpogosteje uprizarjanih ameriških iger dvajsetega stoletja, tako na profesionalnih kot na amaterskih odrih, in je doživela številne priredbe za radio, televizijo, film in celo opero. V ZDA odigrajo Naše mesto vsaj enkrat na dan.

Drama Naše mesto je bila krstno uprizorjena 22. januarja 1938 v gledališču McCarter Theatre v Princetonu v New Jerseyju, producent in režiser uprizoritve je bil Jed Harris. Igralci so takoj po premieri odšli v Boston, kjer so igro odigrali 25. januarja 1938 v Wilbur Theatru. Bostonska premiera je bila po Wilderjevih besedah velik polom. Dan pred njo je takratna ljubica Jeda Harissa, Rosamond Pinchot, s katerim sta imela turbulentno ljubezensko razmerje, naredila samomor. V garaži na Long Islandu se je zastrupila s plinom. Mediji so njen samomor povezali z uprizoritvijo igre in se razpisali, da naj bi si želela nastopiti v Našem mestu. Čeprav ni bilo dokazov, da bi si Rosamond Pinchot res želela nastopiti v igri, se je pojavila povezava med njenim samomorom in Našim mestom, saj so na bostonski premieri v Emilyjin poslovilni govor vključili eno izmed poslovilnih pisem Rosamond Pinechot. Premiero na Broadwayu je igra doživela 4. februarja 1938 v gledališču Henry Miller's Theatre. Kasneje so uprizoritev preselili v gledališče Morosco, kjer so igro igrali do 19. novembra 1938 in je doživela 336 ponovitev. Broadwayska uprizoritev je prejela mešane, večinoma pa naklonjene kritike. V njej je Thornton Wilder dva tedna nastopal v vlogi Režiserja.

Dogajanje drame je postavljeno v izmišljeno ameriško mestece Grover's Corners v New Hampshiru blizu Massachusettsa, med letoma 1901 in 1913 ter prikazuje življenje običajnih meščanov z njihovimi vsakodnevnimi življenjskimi zgodbami in njihovo smrt. Navdih za Grover's Corners je bilo mesto Peterborough v New Hampshiru, kjer je Wilder preživel več poletij v MacDowellovi umetniški koloniji.

Osrednje dogajanje se plete med družinama doktorja Gibbsa in založnika ter novinarja Webba. Otroško prijateljstvo Georgea Gibbsa in Emily Webb preraste v ljubezen, ki se sklene s poroko. Ko Emily pri porodu umre, se sklene njen življenjski krog, ki ga je Wilder opisal v treh dejanjih – odraščanje, odrasla doba in smrt. Poleg članov teh dveh družin nastopajo še številni drugi liki, ki s svojimi usodami ustvarjajo barvito atmosfero malega mesta. Dramo začne Režiser, ki nastopa kot pripovedovalec, komentator, povezovalec in vodič skozi Grover's Corners in se občasno tudi vključi v dogajanje.

Prvo dejanje Vsakdanje življenje je postavljeno v leto 1901 in prikazuje dan v malem mestu: ljudje odhajajo na delo, gospodinje obešajo perilo, pripravljajo zajtrk, fantje raznašajo časopise in mleko … Sin doktorja Gibbsa, George Gibbs, in hčerka založnika Webba, Emily Webb, sta v prvem dejanju še šolarja. Drugo dejanje Ljubezen in poroka se odvija tri leta kasneje, leta 1904. V gimnaziji so podelili spričevala. George Gibbs in Emily Webb se pripravljata na poroko. Ljudje obžalujejo, ker bo George Gibbs zaradi poroke pustil športno kariero. Režiser prekine dogajanje in nas popelje leto nazaj, ko sta se George in Emily dogovorila, da George ne bo nadaljeval študija v drugem mestu, marveč bo ostal doma in si bosta ustvarila družino. Tretje dejanje Smrt in večnost se odvija leta 1913. Mesto se je spremenilo, ljudje so začeli ponoči zaklepati vrata svojih domov, saj so slišali za vlomilce. Režiser nas popelje na pokopališče v bližini mesta in pove, kdo vse je umrl v zadnjih devetih letih, ki so minila od konca drugega dejanja. Emily Webb je umrla med porodom, znajde se v svetu mrtvih, kjer sreča svoje sorodnike in prijatelje. Zaželi si, da bi se lahko za en dan vrnila v svet živih, vendar ji to odsvetujejo. Emily se kljub vsemu želi vrniti, zato ji njena tašča gospa Gibbs svetuje, naj si izbere kar najbolj navaden dan. Izbere si svoj dvanajsti rojstni dan. Prepoznava ljudi iz svoje mladosti, dobiva darila, hkrati pa ugotovi, da je vrnitev med žive zanjo preveč boleča in da bi morali ceniti vsako minuto življenja, ko ga živimo.


Foto: Uroš Hočevar/Arhiv SLG Celje
V drami Naše mesto je Wilder raziskoval življenje povprečnih ljudi. V predgovoru k zbirki iger Three Plays (Naše mesto, Zaenkrat smo se izmazali, Ženitna mešetarka) (1957) je Wilder zapisal, da je Naše mesto poizkus, da bi našel neprecenljivo vrednost malih dogodkov našega življenja1. Preprosta ljubezenska zgodba razkriva vprašanja o pomembnosti družine, pomenu in smislu ljubezni, življenja in smrti. Emily se lahko po svoji smrti za en dan vrne v svet živih in ugotovi, kako ni znala ceniti vsega, kar je imela, dokler tega ni izgubila. Wilder se v drami ukvarja z navidez enostavnimi temami. Družina predstavlja zelo močen simbol v vseh njegovih romanih in dramah ter prav tako zaseda pomembno mesto tudi v Našem mestu. Ne le posamezna družina, temveč velika človeška družina, povezana v lokalni skupnosti. Oder je naselil z ameriškimi družinami, njihova navidez preprosta in običajna življenja odsevajo duh časa in prostora, v katerem živijo. V drami avtor poudari tudi dejstvo, da ne umirajo samo posamezniki, temveč izginjajo cele kulture, kot so izumrli predstavniki plemena Kotahačijev, ki so naseljevali ozemlje Grover's Cornersa. 

Leta 1939 je Dayton Kohler v svojem članku o Našem mestu zapisal, da je Wilder ritualu vsakodnevnega življenja pripisal skoraj mističen pomen iz prepričanja, da običajna dejanja in verovanja ljudi predstavljajo dolgoletno tradicijo človeške civilizacije. Wilder je v drami iskal način, da bi popolnoma običajna življenjska opravila in dogodke, kot so kuhanje, trebljenje fižola, poroka, rojstvo, prikazal tako, da bi jih gledalci videli v novi luči in jim pripisali vrednost, ki jim pritiče. Osebe Našega mesta živijo, kot bi imeli ves čas tega sveta in imajo zato posledično manj od življenja, kot če bi se zavedali minljivosti in kratkosti življenja. Wilder želi poudariti, da moramo življenje živeti z občutenjem smrti in končnosti, da bi ga v polni meri izkusili.

Zelo pomembno je tudi Wilderjevo prepričanje, da je naključje ena temeljnih značilnosti življenja, prav tako tudi uspeha igre Našega mesta. V intervjuju leta 1974 je spregovoril o neuspehu igre ob premieri v Bostonu in poudaril, da so igro preselili v New York, ker je bila brez scenografije in zato poceni za selitev na drug oder. Kdo ve? Če bi igra imela scenografijo, je mogoče sploh ne bi preselili in bi bila popoln polom2.

Wilder je Naše mesto pisal med letoma 1936 in 1938 na različnih lokacijah – poletje 1937 je preživel v Peterboroughu v MacDowellovi umetniški koloniji, dramo pa naj bi intenzivno pisal in skoraj končal v Zürichu jeseni 1937.

Wilder je 13. septembra 1937 v pismu Steinovi in Tolkasovi zapisal: Ne morem vama več prikrivati, da pišem najlepšo igro, kar si jih lahko zamislita. Sporočil jima je, da je napisal že dve dejanji; da gre za majhno igro z vsemi velikimi temami in veliko igro o drobnih življenjskih stvareh. Napisal je še: igra je poglobitev v mesto v New Hampshiru. Drami je naslov Naše mesto, tretje dejanje igre pa je osnovano na vajinih idejah, kot na velikih stebrih: če vesta ali ne, sta do nadaljnjega globoko vpleteni v pisanje igre3. Ideje, ki so ga navdihovale pri pisanju, so izhajale iz romana Steinove The Making of Americans (1925). Steinova je svoj roman označila za družinsko sago, ki ponuja opis vsakega, ki živi, je živel ali bo živel. Wilder je prav tako zelo dobro poznal njeno knjigo The Geographical History of America or The Relation of Human Nature to the Human Mind (1936), za katero je napisal tudi predgovor. V knjigi so zbrani prozni teksti, filozofska razmišljanja in kratke igre. V knjigi se je Steinova ukvarjala z razumevanjem in dojemanjem časa in identitete v literaturi in v nadaljevanju, v življenju samem – kaj ostane, ko spomin na osebo zbledi? Kot v tretjem dejanju Našega mesta vpraša Režiser: In kaj ostane, ko spomina ni več, ko ni več identitete, gospa?


Foto: Uroš Hočevar/Arhiv SLG Celje
Tudi Wilder se je v Našem mestu poigral s časom in dramske like osvobodil linearnega poteka časa ter jih podvrgel raztegljivemu, dinamičnemu toku časa in bivanja. V navidezni preprostosti njihovih življenj v izmišljenem mestu je Wilder junake Našega mesta obdal z osnovnimi in bistvenimi vprašanji, ki jih je raziskoval že vrsto let: Kako živimo? Kako preživimo? Kaj je ljubezen? Je ljubezen dovolj, da se posameznik sprijazni in sprejme tegobe življenja?

V začetku leta 1937 je poslal osnutek Našega mesta dramatiku Edwardu Sheldonu (1886–1946), ki mu je v odgovor napisal, da je pri pisanju te drame prekršil vsa pravila dramskega pisanja. Ni suspenza, ni odnosa med dejanji, ni razvoja; ampak vsakih sedem minut – ne, vsakih pet minut – si izmisliš kakšno novo stvar – kakšno novost – v postopku pisanja, ki  takoj pomeni užitek v doživljanju drame in istočasno prispevek k vsebini igre. Večina iger se razvija v času, ta pa se razvija v globino. Dovoli nam, da mesto bolj in bolj spoznamo4.

Wilder je upošteval Sheldonov nasvet, da je celo drugo dejanje posvetil poroki Emily Gibbs in dogodkom, ki so vodili do poroke, preden se pojavi mrtva v tretjem dejanju.

Wilderja je pri pisanju Našega mesta navdihnilo tudi raziskovanje metafizike ponavljanja Steinove, kar je tudi sam v svojem pisanju pogosto raziskoval. Zanimalo ga je ponavljanje običajnih dogodkov in tem v življenju posameznika. 

Wilderju ni bilo všeč gledališče tistega časa, zdelo se mu je neiskreno. Zato se je določil, da bo v drami uporabil metateatrski stil pisanja. Pripovedovalec, povezovalec in komentator dogajanja, Režiser, se popolnoma zaveda svojega odnosa s publiko, razbija četrto steno in direktno nagovarja publiko. Prevzame tudi kontrolo nad dogajanjem na odru, prišepetava igralcem in napoveduje spremembe prizorov.

Avtor drame je jasno zapisal, da naj se drama uprizori na praznem odru, brez zavese in scenografije, z minimalnimi rekviziti, igralci pa odigrajo predmete oz. rekvizite, ki jih potrebujejo. Za scenografijo oz. scenske elemente se lahko uporabi stole, mize, stopnice in lestve. Wilder je nekoč izjavil, da so naše zahteve, želje, upanje in obup v naših glavah, ne v predmetih in ne v scenografiji.

Že v svojem tretjem romanu iz leta 1930 The Woman of Andros je Wilder obravnaval teme, ki jih je osem let kasneje razvil v drami Naše mesto. Dogajanje romana je postavljeno v čas pred Kristusovim rojstvom na skrit grški otok. Izredno lepa in inteligentna skrivnostna kurtizana in odpadnica Chrysis preko srečanj z moškimi z otoka odkriva, kaj je v življenju pomembno, kako živimo in umremo v surovem svetu.


Foto: Uroš Hočevar/Arhiv SLG Celje
Wilder je Naše mesto ustvaril s svojo domišljijo in spomini na doživetja s svojo družino in prijatelji, ustvaril ga je z ljubeznijo do domovine, zaradi skrbi nad svetovnimi dogodki in iz ljubezni do gledališča. Gledališče je vzljubil že v otroških letih, ko je tja zahajal z mamo. Ko je zakorakal v trideseta leta se je v njegovem odnosu do gledališča nekaj spremenilo. Opazil je, da v gledališču ne uživa več, da pa se nikoli ne naveliča vzdušja v njem. Prepričan je bil, da je gledališče največja izmed vseh umetnosti, vendar je z gledališčem nekaj narobe, saj naj bi po njegovem mnenju gledališče izkoriščalo le majhen delček svojega potenciala. Menil je, da so napisane tri dobre igre vsakih pet let.

Dramo Naše mesto je pisal v času velike depresije (v svojem drugem nastopnem govoru leta 1936 je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt poudaril, da je ena tretjina državljanov slabo nastanjena, slabo oblečena in slabo nahranjena, brezposelnost v ZDA pa je bila 14,3-odstotna), v času naraščajočega konflikta v Evropi in vzponu Hitlerja in Mussolinija. Wilder je menil, da v času velike depresije in bližajoče se vojne v Evropi, ki bo uničila svet, kot so ga poznali do takrat, Američani potrebujejo razvedrilo in upanje.

V drami se je osredotočil na vsakdanje življenje povprečnih ljudi v izmišljenem mestu. Nekatere prizore v Našem mestu so navdahnili resnični dogodki iz življenja njegove družine – bratova poroka, očetova bolezen in smrt, njegovo in njegovih sester hrepenenje, veselje, razočaranja, zanesljiva prisotnost njegove mame v družini in njene neizpolnjene sanje. Fragmenti dialoga so nastali v pogovorih ali preko pisem s starši, bratom, sestrami in prijatelji. Wilder je bil dober poslušalec in opazovalec in je prisluškoval pogovorom in tudi načinu govora ljudi na svojih brezštevilnih potovanjih na ladjah in vlakih, v barih, hotelih, trgovinah, univerzitetnih učilnicah in prebivalcem Peterborougha v New Hempshiru, kamor se je pogosto umaknil čez poletje, da je pisal.

Leta 1988 so obeležili petdesetletnico Našega mesta s premiero na Broadwayu, uprizoritev pa je prejela nagrado tony za najboljšo obnovljeno predstavo sezone.


Bibliografija
Penelope Niven: Thornton Wilder,  A Life, HarperCollins Publishers, New York, 2012.
Christopher J. Wheatley: Thornton Wilder & Amos Wilder, Writing Religion in Twentieth-Century America, University of Notre Dame, Notre Dame, Indiana, 2011.
Thornton Wilder: Naše mesto, prevedla Tina Mahkota, tipkopis SLG Celje, 2013.
Conversations with Thornton Wilder, University Press of Mississippi, Jackson and London, 1992.

 

Opombe
1  Christopher J. Wheatley: Thornton Wilder & Amos Wilder, Writing Religion in Twentieth-Century America, University of Notre Dame, Notre Dame, Indiana, 2011, str. 124.
2  Ibid.
3  Penelope Niven: Thornton Wilder,  A Life, HarperCollins Publishers, New York, 2012, str. 440.
4  Ibid., str. 44.

 

 

Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 4472 Kb)

Gledališče Celje, Matjaž Zupančič

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 5. 10. 2012
Jacqueline Wilson in Skrivnosti
Tatjana Doma, 19. 3. 2010
Romanca