»Svet se maje, jaz pa rojen, da mu ravnam tečaje!«

Če Hamletove besedne spopade beremo skozi prizmo individualizma, se Hamlet kot tragični posameznik vzpostavlja v kontrastu z zunanjim svetom, v katerem živijo zlagani, pohujšljivi, pomehkuženi in izprijeni Klavdij, Gertruda, Polonij, Rozenkranc, Gildenstern in Ofelija. Svet, v kakršnem se znajde, mu ni blizu, ni svet, v kakršnem bi Hamlet želel bivati. Edini svet, ki ga Hamlet dopušča, je svet gledališča. In ravno z gledališko veščino želi osovraženemu zunanjemu svetu potrkati na vest in izvedeti pravo resnico.

A skupina Hamleta sooči z drugačnim vprašanjem. Mar je osovražen zunanji svet? Ali je svet, ki se maje, svet Hamletove notranjosti? Kdo komu z gledališko veščino postavlja zrcalo in ravna tečaje sveta? Katere tečaje bo treba priviti in katere razrahljati, je vprašanje, ki si ga morata zastaviti igralca. Z različnimi umetniškimi pristopi morata izvedeti, kdo je Hamlet in kakšen je svet, v katerem biva. Vstopata v igro, s tem pa sprejemata niz novih pravil, kajti vsaka igra, četudi naivno, nedolžno radovedna in otroška, določa svoja pravila, ki se jih je treba držati. Poigravanje igralcev slednjič postane nevarno sledenje igrivim, včasih tudi norčavim pravilom igre Hamletovanja. A čemu nevarna in norčava pravila?

Nevarnost nastopi takrat, ko se udeleženci igre ne zavedajo (več) odgovornosti, ki jih ali pa naj bi jih vezala na samo igro. Igrajoči se posameznik mora vedno, če naj se igra (še tako preprosta otroška igra namreč zahteva odgovorne udeležence, »nastopajoče«, ki v igri prevzamejo določene vloge in se držijo določenih smernic, na-vodil igre) izteče v svoj konec, prepoznati svoje mesto v igri in jo pognati v gibanje na način, ki je dodeljen igrajočemu se posamezniku v skupini. V igri gre pravzaprav – da bo zgodba kratka – za zavedanje o tem, kdo lovi in kdo beži, kdo se skriva in kdo išče. Na eni strani nevarno polnjenje igrive praznine z odgovornostjo, na drugi pa norčavo vstopanje v ta mesta praznine. Pri tem je treba poudariti, da Hamletovanje k norčavosti pristopa na karnevalski način. Norec v karnevalu je v splošnem pomenu lik, ki z masko burkaštva in gromkega smeha razkriva t. i. resnico sveta in ščipa karnevalsko ljudstvo za vest ter ga opominja na vpetost v (ta) svet in bivanje v njem.

Šele potem, ko se zavedamo nevarnosti in obenem tako potrebne norčavosti igre, se zabava Hamletovanja lahko prične …


Foto: Miha Fras
***

Tjaša Črnigoj
HAMLETOVANJE
Po motivih Shakespearovega Hamleta (v prevodu Srečka Fišerja)

Režiserka: Tjaša Črnigoj
Lektorica in sodelavka za dramaturgijo: Maša Jazbec
Avtor glasbe: Gregor Kocijančič
Kostumografinja: Minka Rozman

Igralca:
Rok Kravanja
Iztok Drabik Jug

Oblikovalci luči: Tjaša Črnigoj, Janko Oven in Andrej Petrovčič
Vodji predstave: Andrej Petrovčič, Janko Oven
Producentka: Pija Bodlaj

Premiera: 21. november 2014
Kulturnica LGL