Kaj imajo skupnega praznovanje, brucovanje, jurjevanje in navsezadnje Hamletovanje? Seveda, na prvi pogled ničesar, na drugi dotik pa že kaj – gre za besedne namige; jasne sledi jurjevanja in brucovanja bi namreč v predstavi skorajda zaman iskali. Gre za glagolnike, samostalniške glagolske oblike oziroma samostalnike, ki izhajajo iz glagolov, v splošnem pa pomenijo dejanje, stanje, dogajanje, spreminjanje. Če praznovanje obuja in kliče določene osebe, stvari ali dogodke v spomin, če je brucovanje prirejanje zabave, združene s šaljivim obredom sprejemanja brucev v študentsko skupnost (mila in blaga obrazložitev vsakoletnega tovrstnega študentskega obreda pritiče najnovejši izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika) in če je jurjevanje pomladno slavljenje z obhodi zelenega Jurija (v mitologiji sin najvišjega slovanskega boga Peruna) po vaseh in prinašanje pomladi, kaj je potem Hamletovanje? Prav tako kot vse naštete oblike tudi Hamletovanje vsebuje igrivost, prazničnost, šaljivost ali vsaj močno naklonjenost norčavemu in humornemu ter svojevrstno obhajanje priklica Hamletovega besedila v spomin. Predvsem pa je Hamletovanje dejanje, dogajanje in spreminjanje. Hamletovanje je gibanje besede.

Sredstvo, s katerim poskuša Hamletovanje spraviti besedo v gibanje, je zabava. Vsekakor ne gre za navadno ali običajno zabavo; predstava stremi k mejam in skrajnostim okusov, poigrava se s kičem in kliče po premisleku, refleksiji predstavljenega. Glasba sama, ki je že tako ali drugače gibanje, je prepletena z gibanjem teles dveh igralcev, ki se pustita ujeti v to nenavadno zabavo, v »ludi party« hamletovske neodločnosti. Igralca se hote ali nehote ujameta med štiri stene hamletovske zabave, njuna naloga pa je pripeljati zabavo h koncu. Po eni strani se zabava lahko konča zgolj s soočenjem obeh, tako prvega kot drugega igralca, z liki Hamletovega besedila. Po drugi pa soočenje igralcev s Hamletom kot besedilom in s Hamletovanjem kot delovanjem te besede lahko poteka le v svetu zabave. S tem gledališkim izzivom se želi skupina ustvarjalcev približati karnevalskemu dojemanju resno-smešnega. Resno, kar v Hamletu med drugim predstavlja tudi ideja maščevanja in posameznikovo odločanje za maščevalna dejanja, se v Hamletovanju prepleta s smešno, norčavo in burkaško igrivostjo gledališke veščine. Ustvarja se »narobe svet«, ki se mu igralca zoperstavljata s pomočjo različnih gledaliških tehnik.


Foto: Miha Fras
Ključno vprašanje pa še vedno ostaja odprto: če se igralca prepuščata zabavi Hamletovanja in obenem eden drugega predajata tej igri na nož, kaj to hamletovsko poigravanje pomeni zanju?

***

Tjaša Črnigoj
HAMLETOVANJE
Po motivih Shakespearovega Hamleta (v prevodu Srečka Fišerja)

Režiserka: Tjaša Črnigoj
Lektorica in sodelavka za dramaturgijo: Maša Jazbec
Avtor glasbe: Gregor Kocijančič
Kostumografinja: Minka Rozman

Igralca:
Rok Kravanja
Iztok Drabik Jug

Oblikovalci luči: Tjaša Črnigoj, Janko Oven in Andrej Petrovčič
Vodji predstave: Andrej Petrovčič, Janko Oven
Producentka: Pija Bodlaj

Premiera: 21. november 2014
Kulturnica LGL