Kdo bi si na začetku ustvarjalnega procesa mislil, da bomo v Čudežni deželi doživeli toliko preobratov, pretresov in potresov? Padec v zajčjo luknjo je bil dolgotrajen in vrtinčast, naposled smo – tresk! trask! – padli na kup dračja (in vse to listje in veje so zarezali kot – da, uporabímo že klišejsko besedno zvezo – zarezali so kot britev v mlado kožo).

A treba je iti dalje. Treba je prestati to življenjsko avdicijo in si priboriti vlogo pokončnega, samozavestnega mladeniča oziroma mladenke (čeprav marsikdo, roko na srce, še vedno živi iz dneva v dan, četudi so ti mladeniči in mladenke, ki so že krepko zakorakali v svoja dvajseta leta oziroma so se znašli tik pred pragom tridesetih let, primorani še vedno živeti ob pomoči svojih staršev). In ne, to ni klic po samopomilovanju, ravno nasprotno! Ljudje (Čudežne dežele ali katerekoli druge), treba je ustvarjati!

Naša Alica je odprla mnogo ran, a nobena od njih ni bila usodna, še zdaleč ne. Čeravno smo med procesom kdaj pa kdaj pomislili, da se tla pod nogami nevarno majejo, čeravno se je odkrivanje na trenutke zdelo kot najtežavnejši gorski prelaz, smo ga vendarle preplezali. In skupina je rasla, se manjšala in zopet rasla – kot Alica v Čudežni deželi.

Pa pustimo pretirano sentimentalnost in romantično vzdihovanje tokrat ob strani. Preidimo k očitnemu, predimo k oči parajočemu, preidimo k nastajanju predstave Alica, ki nas je popeljala k soočanju z določenimi vprašanji.

Kaj pomeni Alica? Alica pomeni vstop v ritual, drsenje na neoprijemljivi spirali rituala prehoda, ki posameznika skozi takšne ali drugačne preizkušnje pripravlja na tisto, kar je in kar še pride, to je življenje. Alica opominja na pojem identitete, sprejetosti oziroma nesprejetosti posameznika v njegovem okolju, napotuje k raziskovanju t. i. ženskosti in moškosti (Ali je uporaba teh pojmov dandanes preširoka, preozka morebiti?). Alica spodbuja, ali pa si to iskreno želi, k ponovnemu branju Lewisa Carrolla, Alica želi s srečanjem z Gosenico, z obiskom pri Vojvodinji, s soočanjem na nori čajanki (z Marčnim zajcem in Klobučarjem na čelu, seveda) obuditi naivno, nedolžno otroškost gledalca, ga povabiti k raziskovanju lastne domišljije. To pa je lahko čudno, čudovito, tako čudno in čudovito, kot je umeščanje in preizkušanje različnih izraznih sredstev na odru: jezikovnih, gibalnih, skratka uprizoritvenih.

Alica je vrnitev k nevednosti, kajti nevednost ni nujno slaba, veste? Ne vedeti je včasih lahko plodnejše in bolj zabavno. Ne vedeti je klic po ustvarjalnem iskanju vseh možnih poti, je odklon od dolgčasa in odlična priložnost za medsebojno povezovanje. Ko se nevednost otrese strahu, stereotipov in se naposled preda raznovrstnosti domišljije, ko dopusti tako ustvarjalcem predstave kot njenim obiskovalcem, da pričnejo brskati po svoji osebni domišljijski prtljagi, takrat zaživi Čudežna dežela. Priznam, ne vem, ali je to res, lahko pa poskusimo.

In res, to ni Alica, ki ste je bili vajeni do sedaj.


Avtorica video posnetka: Tjaša Črnigoj