Gogoljev genialno luciden, a v marsičem tudi naiven um se očitno ni zavedal, v kakšno mentalno (psihoenergetsko) polje je vstopil z začetkom ustvarjanja Mrtvih duš (leta 1836). S tem je namreč v sebi nehote vzdramil iracionalni svet onstranstva, to je lastne globine kolektivne nezavedne psihe, ki so ga začele nezadržno vsrkavati; prebudil je proces potapljanja oziroma utapljanja v spiritualne (verske) usedline kolektivne podzavesti, kar je trajalo skoraj šestnajst let (do Gogoljeve smrti leta 1852). Gogolj je primer »neuspešne mistične realizacije«, primer, ko instinktivne sile psihe sprožijo duhovno preobrazbo, vendar je ne privedejo do konca, torej človeku ne omogočijo, da bi doživel notranjo osvoboditev in harmonijo ter spravo z Bogom (mistično odrešenje). Pri umetnikih podobni procesi sicer redko privedejo do rojstva osebnostne harmonije, zato pa je njihova notranja agonija poplačana z umetniškimi deli, pogosto vrhunskimi. Žal se nič od tega ni zgodilo Gogolju; po vstopu v prvo mistično fazo, to je v nigredo (umiranje in smrt), je namesto napredovanja v fazi albedo (očiščenje in prerojenje) in rubedo (notranja sinteza in duhovni rezultati) zašel v bolj ali manj trajno stagnacijo, kjer je doživljal osebnostni propad, kot umetnik pa tudi ni zmogel več ustvariti ničesar vrednega.

V Gogolju se je pri šestindvajsetih oziroma sedemindvajsetih letih (čas med letoma 1835 in 1836, ki ga njegovi biografi štejejo za prelomnega) začel silovit notranji spopad dveh načel: umetniško-estetskega in moralno-religioznega oziroma umetniških talentov in mističnih iskanj (mesijanstva). Ustvarjanje Mrtvih duš je dokaz tega spopada. /…/ Čeprav so Mrtve duše sproščen in svetel komični roman oziroma komična poema, v njenem ozadju v resnici prežijo mračne sence smrti, to so pokojniki, s čigar dušami glavni junak pripovedi, Čičikov, trguje. Duše pokojnikov so točka, ki povezuje tostranstvo in onstranstvo. Prek njih pridemo v stik s poljem smrti, ki ni smešno niti za bralca, še manj pa za samega Gogolja. /…/ Čas nastajanja (pisanja in uničevanja) Mrtvih duš je torej Gogoljeva duhovna avtobiografija.

Odlomek iz gledališkega lista uprizoritve