Mrtve duše

Tako se je stkala večstoletna naveza do današnjih dni, ki povezuje prostrane širjave velike Rusije z občimi kategorijami sveta. Čičikov, prijeten mož prijetne zunanjosti, prispe v mesto N. N., kjer se seznani z uradniki, okoliškimi graščaki in drugimi pomembneži. Kaj kmalu se razkrije njegov veleumni načrt o nakupu "mrtvih duš". Bolj ali manj uspešno se trudi odkupiti tlačane, ki so (že) umrli v obdobju po zadnjem popisu prebivalstva, novega popisa pa še ni bilo. Graščaki morajo za umrle plačevati davek, kot da bi bili živi. Čičikov jih kupuje v lastno korist – da bi jih naposled zastavil ter na ta način obogatel.

Kdo so te mrtve duše? Že sama besedna zveza odkriva neko čudno metafiziko – duše seveda naj nikoli ne bi umrle, saj so vendar neumrljive in večne –, nakup njih pa je skorajda neverjeten. Govorimo o čudnem nasprotju, ki se pojavlja v Čičikovovih besedah "Nabaviti si hočem mrtvih …". Torej ne le o kupčiji, tudi o slepariji pravzaprav ne – beseda teče o prekupčevanju z mrtvimi. Ne le, da Mrtve duše v Gogoljevem izvirniku razkrivajo ruskega človeka in pokrajino do zadnjega detajla, Bulgakovova dramatizacija v vse nas usmeri močan snop luči, ki nas zaslepi in presvetli do samega bistva ter omrtvi v nepremično pozicijo, kjer se moramo soočiti le še sami s seboj. Vladajoči sloj, torej graščaki, ki so pripravljeni mrtve duše prodati, so žive figure omejene nevednosti, skopuhi in bahači, pravzaprav so prodane duše, moralno propadli ljudje – metaforika je tukaj popolnoma odveč. Kdo smo torej danes, kje so tiste mrtve duše? In kje so prodane? In kdo je Čičikov in kako ga najdemo ter prepoznamo danes?

Uprizoritev se lahno in čutno, skorajda brezbrižno, dotika pojmov, ki so nam tako težko izgovorljivi, a hkrati tako neizogibni; z nežnimi rokami posega v polje, kjer ni več povratka, z neizbrisnim nasmehom na licu in pogledom, ki vabi v svoje okrilje, v svoj topel objem.