Bi mi lahko za začetek kaj povedala o svoji zgodbi, prosim? O svojem prvem stiku z gledališčem?

Začela sem zelo zgodaj, moja starša sta delala v gledališču. Že kot dojenček sem nastopala. S časom sem to še bolj razvijala in nekako se mi je zdelo normalno, da sodelujem v predstavah. Bilo je logično, saj sem živela v gledališkem svetu.

Zamenjala si veliko krajev, kako je to vplivalo nate in na tvoje umetniško ustvarjanje?

Moj partner je bil zmeraj povabljen na različna delovna mesta v tujino, dobival je ponudbe in jaz sem šla z njim. Zanimivo je, ker se moram vedno znova vzpostaviti. Najprej sem šla enkrat za pol leta v Ultrecht, potem pa nama je postalo všeč, da se odpraviva živet nekam drugam. Nato je prišla ponudba za San Francisco in sva šla. Bila je zelo zanimiva in krasna izkušnja, tako da sem se potem še lažje odločila. Taka izkušnja odpre nove svetove in poglede, spremeni način razmišljanja. Srečna sem, da sem imela možnost, da se premaknem iz slovenskega, predvsem ljubljanskega prostora. Ljubljano imam zelo rada, je pa dobro, da vidiš življenje še s kakšne druge perspektive. Pred kratkim sem se pogovarjala s kolegico, ki ima hčer v Libanonu. Tam je povsem drugačen način življenja − midva sva šla večinoma v zelo razvite dežele, kjer življenje ni tako drugačno od našega. Seveda pa take spremembe močno vplivajo na moje delo, razvila sem povsem drugačne zgodbe in poglede. Stvari vidim drugače in sedaj se moram sama soočiti s stvarmi, s katerimi se najbrž drugače ne bi. Ni enostavno.

Kako je prišlo do projekta Hodim za tabo in gledam te?

Že leta in leta stalno sodelujem z Mestom žensk. Malo že razmišljam o tem, da je to morda zadnje sodelovanje, sem že malo prestara zanje (smeh). Direktorica Mara Vujić me je povabila, da ustvarim nek koncept, ki se ujema z letošnjo temo Ženske in mesto. Ob tem sem se spomnila na idejo, ki sem jo želela uresničiti že pred leti. Projekt je bil podoben zdajšnjemu, le da se je bolj fokusiral na postavljanje utrinkov in mozaikov ženskih zgodb po mestu. Glede na to, da sem prej delala na tej temi, se mi je zdelo grozno, da v tem lepem in urejenem mestu ni niti ene ženske vsebine. Laiki praktično ničesar ne vemo o zgodovini žensk, niti pomembnih niti oskrbljevalk, kot so bile bizoviške pralke, ki so prale za celo Ljubljano. To so bile ženske, ki so lastnoročno skrbele za razvoj Ljubljane, vse te marginalne skupine, prostitutke, trnovske branjevke ...

Kako ste s soustvarjalkami oblikovale dogodek od ideje do izvedbe?

Začelo se je z idejo, ko sem veliko raziskovala Plečnikovo delo − po izobrazbi sem namreč arhitekta. Sprehajala sem se po Ljubljani in si zamislila svojo turo, način vodenja. Bila bi posebna tura, ki ne spada v okvir klasične predstave ali scenografske uprizoritve. Mara mi je predlagala, da sodelujem s Tejo Reba in z Lejo Jurešić, ki sta drzni ustvarjalki, polni poguma. Predloga sem bila vesela, zato smo začele z raziskovanjem gradiva. Kot vir smo uporabile delo Pozabljena polovica, iz katere smo črpale največ zgodb, čeprav smo uporabljale še druge vire. Poskušale smo najti sorodnike teh žensk, priti z njimi v stik, spoznati okolja, iz katerih so ženske izhajale. Hkrati sem pripravila mini poziv slovenskim umetnicam, da bi razvile idejo, kateri ženski bi postavile spomenik, kakšen naj bi bil in kje naj bi se nahajal. Dobila sem veliko materiala in navezala stik z vsemi lastniki hiš, v kateri te ženske živijo – pri nekaterih smo bile toplo sprejete, pri drugih ne. Težko je najti vse te lokacije, ker je tura že tako in tako dolga. Projekt se je razvil v sprehod po Ljubljani in vstop v prostore, kjer so te ženske živele in ustvarjale. V teh prostorih smo pripravile mini inštalacije, mini performanse.

Se predstava kje približa senzoričnemu gledališču?

Pa niti ne. Nisem o tem razmišljala (smeh).  Naše inštalacije so take mini zadeve, ker se igram s tem, da je vse to nevidno, spregledano in pozabljeno, to je notranji koncept zgodbe.  

Kateri ženski bi ti postavila spomenik?

Vsem ženskam v predstavi. Pravzaprav smo že s predstavo postavile ženskam spomenik, 129 pokončnih ženskih kipov, ki stojijo v naravni velikosti ter v porcelanu, pod njimi pa se v tlorisu preliva voda v organskih oblikah dreves. Tloris teče od spomenika ženskim demostracijam pred Kazino proti prazni ploščadi Kongresnega trga – tam se začne in se izteka proti bazenčku, kjer profesorji in veliki akademiki stojijo pred Univerzo in ga gledajo.

Bi kakšno izmed žensk izpostavila? Morda kot vzornico?

Ja, vzornice (smeh). Med slovenskimi pokončnimi ženskami mi je všeč Felicita Kalinšek. Redovnice me navdihujejo (smeh). V najstniškem obdobju sem bila v precepu med dvema možnostma: se razdivjati v divjo smer ali totalno potlačiti stvari. Razmišljala sem o redovnicah in o tem, v kaj se prelivajo njihove zatrte strasti. Enkrat sem celo načrtovala intervju s karmeličankami v Sori pri Medvodah. Njihova skupnost je povsem zaprta, one pa ji podredijo vse življenje. Všeč mi je Felicita Kalinšek, ker ima izjemno humoren jezik. Poleg tega je tudi pomembna za slovensko zgodovino, napisala je prvo kuharsko knjigo. Potem je tukaj še Minka Skaberne, ki se je ukvarjala s slepimi (se zamisli). To so ženske med znanimi redovnicami. Všeč mi je Dana Pajič Oražem, keramičarka ter oblikovalka. Pa Mira Mihelič se mi zdi zelo spregledana. Ravno včeraj sem se pogovarjala z Alenko Puhar o tem, da si Mirinih romanov nihče ne sposoja (umolkne).

V čem se ti zdi, da so se stvari spremenile od časa tvojih pozabljenih žensk pa do danes?

Nič ni bistveno slabšega, ampak včasih se mi zdi, da tudi ni ničesar bistveno boljšega. Počasi gremo naprej, ampak ženske so se med sabo združevale bistveno več pred drugo svetovno vojno. Imele so različna ženska društva, bile so zelo aktivne. Po drugi svetovni vojni je bil angažma skupen obema spoloma, vse od splava pa do volilne pravice. Po drugi strani pa malo rinemo nazaj s šovinizmom. Zdaj, ko sem klicala ljudi za performans, sem govorila s starejšim gospodom, profesorjem, ki piše o literarnih poteh po Ljubljani. Rekel mi je, da ga ženske ne zanimajo in da tudi v njegovi knjigi ne bo pisateljic. Ta literat leta 2013 piše knjigo o Ljubljani, pa vanjo ne bo vključil pisateljic. To se mi zdi primer prave grozljivke.

Kaj zate pomeni biti ženska? Zadnje čase veliko iščem pravo definicijo.

V tej obliki danes ... Pri meni se definicija spreminja. Včasih sem si strašno želela, da bi bila fant, da bi bila moški, ker se mi je zdelo, da bi imela več možnosti, da bi se mi več dogajalo. Da bi lahko dlje prišla. Danes pa ... No, mogoče je to sovpadalo z ustvarjanjem predstav, začela sem uspevati, delala sem avtorske stvari in se začela počutiti dobro kot ženska. Včasih se mi zdi grozno, da moški na nek način  dobijo ... Na primer, včeraj sem bila na MOL, kjer me je Maja Demšič spraševala, če je dejstvo, da v Ljubljani praktično ni kipov žensk, niti ženskih avtoric, ker so ženske. In sem rekla, seveda. Jasno. Na nek način mi ni všeč ta šovinistična družba, v kateri sem rasla. Ta del življenja mi ni všeč. Mogoče je vzgoja vplivala name, da se nisem počutila dovolj drzna in dovolj močna, da bi speljala določene stvari. Danes drugače gledam na to, seveda pa sem razvila svoj avtorski opus in nek določen ugled, sodelovala sem z ženskami in zdi se mi, da je dobro biti ženska, da je super. Ta premostitev se je začela nekje v najstniških letih. Pomaga močno žensko zaledje in zavedanje, da ima ženska v kulturi, znanosti, umetnosti in drugje tako totalno moč. Kot ženska imaš popolno svobodo. Prej tega nisem mogla verjeti in še danes ne verjamem povsem. Odkrila sem nove atribute ženskosti, posebno je biti ženska. Drugače razmišljamo, in to ni zgolj fizično pogojeno. Ženske smo drugačne in sedaj gojim to drugačnost dojemanja. Ženske imamo drugo zasnovo in drugo razmišljanje o svetu. Najvažnejše je, da ženske sodelujejo z ženskami in da se ne potegnemo na stran. Normalno je, da je moških toliko in toliko, žensk toliko in toliko, in vsak funckionira drugače. Naša moč je v slogi. Pomembno je, da se povezujemo med sabo. Zdaj, ko sem raziskovala ozadje za predstavo, sem videla, da to manjka v vseh sferah. Nekaj iniciativ je, na primer Metina lista, Ženske znotraj PEN, ampak ne v takšni meri kot v prvi polovici dvajsetega stoletja. Manjka zavedanje, da je ženska pomembna.