Intervju z avtorjem drame Oče Florianom Zellerjem
***
Kariero ste začeli kot pisatelj, potem pa ste se strastno predali gledališkemu pisanju. Kakšno je vaše prvo srečanje z gledališčem?
Zgodilo se je skoraj slučajno. Nisem dobro poznal gledališča, toda po izidu mojega prvega romana so me povabili k pisanju libreta. S to izkušnjo sem vstopil v svet uprizoritvene umetnosti, kjer se mi je vse postavilo na glavo. V tistem času si še niti nisem mogel predstavljati, da bo gledališče nekega dne zavzelo toliko prostora v mojem življenju.
Kaj vas je pri gledališču najbolj prevzelo?
Najbolj me pri gledališču prevzema to, da gre predvsem za umetnost deljenja in skupnega doživljanja. Vsak stopi v dvorano s svojo osebno zgodbo, in v vsakem bo zazvenelo drugače. A kadar stvari na odru dobro funkcionirajo, čustva prepojijo dvorano in takrat je, kot da bi tudi gledalci postali del predstave. No, saj tudi postanejo. To je živa množica, ki ima dušo in ki je lahko, kakšen večer, tudi talentirana.
Katere so najbolj usodne razlike med romani in dramatiko? Katere ustvarjalne izzive najdete pri pisanju dramatike, česar v pisanju romanov ni?
Prva velika razlika je v tem, da je predstava skupinsko delo. Osebno zelo rad pišem, kadar imam v mislih prav določenega igralca. Rad imam igralce in občudovanje mi odpira marsikatera vrata.
Od kod ideja za Očeta?
Ta tekst sem napisal za igralca, Roberta Hirscha, ki je bil v Franciji prava legenda. Takrat je bil star 88 let in njegovo telo, njegov glas in poseben način bivanja v svetu so me zvabili v to, da napišem dramo o demenci. Na samem začetku nisem imel zelo jasnega namena. Začel sem pisati tekst, kot v sanjah, in pustil sem se voditi nezavednemu. Šele kasneje, ko sem jo končal, sem se zavedel, o čem res govori.
Vas je problem demence zanimal že ob začetku pisanja te drame?
Rad imam umetnost, ki postavlja resničnost pod vprašaj, ki nas spodbudi, da podvomimo v svoje dojemanje. Prav zato me je vprašanje demence zanimalo z umetniškega vidika. Vendar je nisem želel obravnavati preveč konvencionalno. Kmalu me je prešinilo, da bi bil prikaz izrazito subjektivne izkušnje lahko zelo zanimiva pripovedovalska pot. Kakor da bi gledalec sam začel dvomiti o tem, kaj je res in kaj ne, da bi se čutil ujetega v nekakšnem labirintu, od koder bi hotel pobegniti. Na splošno mi je bolj všeč, kadar so gledalci aktivno vpleteni v predstavo. Ne pripovedujemo jim neke zgodbe: živijo jo.
So vam izkušnje pri pisanju romanov pomagale pri pisanju za gledališče ali ste se morali nekako na novo učiti pisati?
Ponavadi so romanopisci slabi dramatiki, saj preveč pripovedujejo, vse hočejo razložiti. Gledališki jezik pa je impliciten, ne izraža se določno. In ker nisem igralec, sem lahko napredoval izključno intuitivno. Zelo rad imam glasbo ... Mogoče pa mi je glasba nekoliko pomagala pri tem.
Preizkusili ste se tudi kot režiser svojih iger. Kakšne so bile te izkušnje?
Užival sem, ko sem režiral nekatere od svojih tekstov, zato ker imam rad igralce, in to je bila priložnost, da delam z njimi. Ampak zdaj izjemno rad delam tudi z režiserji, ki jih spoštujem in ki lahko predstavo obogatijo. Včasih zna biti zanimivo, kadar kakšna režija nastaja »proti« predstavi.
Hodite na premiere svojih dram? Kakšni so vaši občutki ob prvem gledanju? Se lahko sprostite in uživate ali pa ste ves čas na preži in si mislite: »To bi morali drugače narediti! Tega ni dobro odigral!«
Ne, v resnici ne uživam. Sem pa popolnoma notri. Na nek način imam občutek, da sem na odru. Rekli so mi že, da se mi ustnice premikajo, kakor da bi tiho ponavljal tekst skupaj z igralci. In kadar se stvari ne odvijajo, kakor bi želel, trpim, pretirano trpim. Se pa to razlikuje od igre do igre.
Kakšno gledališče vas zanima?
Ne maram političnega gledališča. Pa tudi nasploh ne maram preveč umetnosti, ki včasih že prav didaktično razlaga, kaj si morate misliti o svetu ali kako čutiti. Rajši imam tisto umetnost, ki vas postavlja pred dvom. Zame je gledališče prostor vprašanj in ne odgovorov.
S čim se trenutno ukvarjate?
Trenutno pripravljam filmsko adaptacijo Očeta, in to mi jemlje ogromno časa. To bo tudi prvi film, ki ga bom režiral ...
Spraševala: Tatjana Doma
Prevedla: Živa Čebulj
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)