Florian Zeller je v Očetu ustvaril pretresljivo sliko človeka, ki trpi za demenco in ne loči več med realnostjo in domišljijo. Želel je, da bi gledalci doživljali zgodbo znotraj bolezni, ne pa da bi v igri govorili o demenci.

Kot piše na spletni strani gledališča, nas avtor v svet dementnega očeta Andreja spretno zapelje tako, da stvari vidimo skozi njegov pogled, ne skozi pogled hčere Anne, njenega partnerja Pierra ali bolniške negovalke. Andre si na vso moč prizadeva, da bi v svojem zmedenem svetu našel smisel. Bolezen namreč skokovito napreduje in njene manifestacije se kažejo na različnih ravneh. Pripoved nenehno spodmika naša pričakovanja in mestoma deluje celo kot srhljivka, še posebej takrat, ko se v očetovem stanovanju pojavijo popolni tujci, mestoma pa tudi kot čudna pinterjevska črna komedija.

Tako pravzaprav ni mogoče trditi, da se res nahajamo v Andrejevem stanovanju. Prav tako ne moremo biti povsem prepričani, ali ima oče eno ali dve hčeri. In če dve, zakaj njegova druga hči Elise nikoli ne pride na obisk? Ali Anne živi v Londonu ali v Parizu? Kdo so neznanci, ki vstopajo v njegov svet? Jih tako vidi le bolnik in kako jih vidimo mi, so vprašanja, ki jih poraja predstava.

Igrajo Manca Ogorevc, Branko Završan, Andrej Murenc in Lučka Počkaj.

Pri ustvarjanju predstave so sodelovali še prevajalec Andraž Ravnik, dramaturginja Tatjana Doma, scenografinja Urša Vidic, kostumograf Alan Hranitelj, avtor glasbe Laren Polič Zdravič in lektor Jože Volk.