Blaž Lukan, 27. 9. 2012

Finžgarjeva Makalonca v lutkovnem gledališču

Lutkovno gledališče Ljubljana, Fran Saleški Finžgar MAKALONCA, režija Eka Vogelnik, premiera 27. september 2012.
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik
Foto: Žiga Koritnik

Priredba ali dramatizacija Makalonce, ki jo je opravila režiserka Eka Vogelnik (Eko na pravljico vežejo družinski spomini, nekoč je ilustrirala knjižno izdajo, lotila se je je že tudi v televizijskem mediju), podpisani pa sem ji pri tem nekoliko pomagal, je seveda rahlo drugačna od izvirne pravljice ali povedke slovenskega pisatelja Frana Saleškega Finžgarja (1871-1962; letos mineva 50 let od njegove smrti), ki ga najbolj poznamo po romanu Pod svobodnim soncem.

Zakaj ta zgornji »seveda«: najprej zato, ker je že Finžgarjeva zgodba, nastala med drugo svetovno vojno, različica znane evropske pravljice, ki bi jo tudi z lahkoto uvrstili v zakladnico slovenskega ljudskega pripovedništva (ime Makalonca vsaj Ljubljančanom zveni znano tudi zaradi imena lokala na nabrežju Ljubljanice). Torej gre za avtorsko delo, ki nekatere motive prenese bolj, druge pa manj neposredno v svoj literarni zapis, nato pa zato, ker dramatizacija pomeni »prepis« pravljice v drug »jezik«, v drug medij, torej v gledališče. No, tu je resda najprej »drama«, torej literarna predloga, ki v dramski obliki govori tisto, kar pravljica v pripovedni, a ta drama je tu zgolj zato, da iz nje nastane (lutkovno) gledališče.

Ko iz pravljice delamo gledališče, moramo kakšno stvar izpustiti, kakšno pa tudi dodati. Naša priredba Makalonce se precej zvesto drži Finžgarjevega dela, in to tako na ravni zgodbe kot tudi jezika. A čisto brez posegov ni šlo. Na tem mestu jih ne bom izdajal, kogar zanimajo, si lahko v knjižnici izposodi Finžgarjevo (in Plečnikovo, saj je naš veliki arhitekt prvo izdajo opremil z izvirnimi vinjetami, na Plečnika pa občutljivo namiguje tudi Ekina scenografija za predstavo) Makalonco in posamezne prizore primerja. Naj povem samo, da se Petrus pri Finžgarju preizkuša pri več mojstrih kakor v predstavi, da na samotnem otoku ne sedi kar križem rok in pridno išče materin prstan in pa – ta je nekoliko smešna –, da se Finžgarjeva mati na koncu odpelje z mladoporočencema na njun novi dom …

Že iz teh primerov je najbrž jasno, da je pri dramatizaciji sicer potrebno ohraniti duha zgodbe in jezika, vendar je določene stvari treba povedati nekoliko drugače, časovno, dogajalno in dialoško bolj zgoščeno, in pri tem paziti, da so dogodki »dramatični«, da torej niso dolgočasni in da v gledalcu vzbujajo nenehno pričakovanje in celo napetost.

Včasih pa – to je zadnje pojasnilo k zgornjemu »seveda« ─ je treba priredbo začiniti z nekoliko sodobnejšim duhom, ki prihaja iz našega razumevanja tako zgodbe kot preteklega sveta, še močneje pa iz nas samih, ki živimo v drugem, čeprav ne tako zelo drugačnem času (zato je lahko, denimo, vojaški stroj, s katerim se bojuje Petrus, bolj sodoben, kot bi bilo primerno za pravljico, ki se godi v srednjem veku …). Podobno je z jezikom, ki ga govorijo liki oz. igralci v uprizoritvi: naj bo danes govorljiv in razumljiv, pa vendar ne povsem sodoben, saj mu njegova »starost« daje prav poseben čar.

Zato dobrodošli v Finžgarjevi pripovedki in hkrati v uprizoritvi, ki bosta pred vami zaživeli v novi, slikoviti in razgibani slogi!



(Iz gledališkega lista uprizoritve)

LGL

Povezani dogodki

Eka Vogelnik, 27. 9. 2012
Po spominih …
Blaž Lukan, 1. 3. 2012
Čas v krogu
Blaž Lukan, 12. 5. 2017
Blaž Lukan bere sodobno slovensko dramo
Blaž Lukan, 16. 12. 2011
Konglomerat praktične politike