Makalonca

Makalonca je pravljica, ki jo je sicer med drugo svetovno vojno napisal pisatelj Fran Saleški Finžgar, vendar bi jo z lahkoto uvrstili v zakladnico slovenskega ljudskega pripovedništva. Ime Makalonca nam zveni znano tudi zaradi imena lokala na nabrežju Ljubljanice, malokdo pa resnično pozna njeno zgodbo. Kraljevič Petrus se zaljubi v cesarično Makalonco, skupaj odpotujeta, a usoda jima postavi na pot vrsto preprek in ju loči, dokler Petrus Makalonce ponovno ne najde – kje drugje, kot na domačem gradu! Poleg Finžgarjeve tekoče besede, ljudske motivike, barvite in magične pripovedi in seveda ljubezni je lutkovna uprizoritev Makalonce nekaj posebnega tudi zaradi likovne podobe Eke Vogelnik, ki jo nanjo vežejo družinski spomini; nekoč je ilustrirala knjižno izdajo, pravljice pa se je že lotila tudi v televizijskem mediju. Prizorišče, po katerem so potovale lutke v različnih tehnikah, od marionet do javajk, je zasnovano kot slikovit lutkovni »stroj«, ki je uprizoritvi narekoval čvrst ritem (glasbo je pripravila Brina Vogelnik), hkrati pa gledalcem prebudi ustvarjalno domišljijo.