Mala rdeča knjižica s Plečnikovimi vzorci in Finžgarjevim posvetilom me že dolgo spremlja. S pomočjo Makalonce se mi je razpletla predvojna verižna zgodba mame Marije, takrat še Grafenauerjeve, ki si je želela postati slikarka, pa v Ljubljani še ni bilo akademije. Potem je njen oče prosil Finžgarja, da se je pogovoril s Plečnikom in ta je Marijo kot eno redkih študentk sprejel v svoj arhitekturni studio. Plečniku je poleg načrtov izrisovala tudi razne balustrade in svečnike, ker je imela »rokco za to«.

Stvari so šle nato v obratni smeri; Marija je ob študiju ilustrirala Trdoglava in Marjetico F. Milčinskega in pokazala ilustracije asistentu, asistent Plečniku in Plečnik Finžgarju. Finžgarju so bile všeč in je slikanico izdal leta 1939 v svoji Novi založbi.

Potem se je Finžgar lotil Makalonce. Ko jo je napisal, je besedilo pokazal Plečniku in Plečnik si je  zaželel opremiti knjigo z vinjetami kot nekakšen brevir. Finžgar se Plečniku ni upal odreči te želje, je pa rekel Mariji: „Micka, ko bo naslednjič Makalonca izšla, pa le glej, da boš ti pildke naredila!“

Marijo je odneslo na beograjsko akademijo in v modernizem in se z Makalonco ni več ukvarjala. Makalonca je imela namreč še nekaj zgodbic o hudičih, ki verjetno za povojni čas niso bile primerne, tako da sem lahko njen dolg Finžgarju uresničila  šele leta 1991, ko sem jo ilustrirala za MK. Obenem sem na TV Slovenija zrežirala lutkovni film Makalonca, ki je dobil v New Yorku nagrado. Ta mi je omogočila odkrivanje lutkarske Amerike in posredno tudi prve korake v naš lutkarski svet.

In zdaj, po enaindvajsetih letih, sva spet skupaj z Makalonco pred vami, dragi gledalci. Ko smo jo delali, smo ponovno odkrivali dragocenosti klenega Finžgarjevega jezika, zgodbi smo vdihnili nekaj svojih razlag, uokvirili smo jo v Plečnikove upredmetene vinjete in vam jo zdaj predajamo kot zgodbo o iskanju ljubezni, kar je pa itak za vsakega od nas najpomembnejše.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)