Zaradi skrajnih nacionalističnih, separatističnih in rasističnih tokov, ki temeljijo na diskurzu strahu in sovraštva, nujnost preobrazbe naših medčloveških odnosov raste iz dneva v dan. Telo postane radikalno prav ob poskusih razvijanja jezikov in organizacijskih taktik, ki presegajo omenjene diskurze posploševanj. Ko zavrne pogoje takšne vsiljene družbene pogodbe in »družbene koreografije« vzpostavljanja hierarhij. Radikalno telo je subverzivno samo po sebi. Pozicionira se brez pozicioniranja, saj se zaveda svojih neizmerljivih potencialov. Utemeljuje se v zmožnosti telesa, ki lahko s serijo gibov preseže materialne okoliščine lastnega obstoja in si ponovno prilasti svobodo s katero lahko generira skupnosti onstran diskurzov izključevanja in medlih posplošitev prevladujočih diskurzov moči.
Tokratna izdaja festivala Spider se osredotoča na prakse, ki izhajajo iz naših neizmerljivih sposobnosti, ter hkrati presegajo vsiljena sredstva oblikovanja merljivih medčloveških odnosov. Spider omogoča edinstven in neomejen vpogled v izbrane vrhunske predstave, ki preizprašujejo prevladujoči družbeno-ekonomski in psiho-fizični red ter njegove zgrešene temelje. Čas je, da utelesimo jezik, ki presega paradigme izključevanja, da razkrijemo in sprejmemo razpoko tega obdobja ter preizprašamo in ponudimo drugačne oblike sobivanja!
Festival Spider tudi letos predstavlja vrhunska in eksperimentalna radikalna telesa, ki preizprašujejo uveljavljene družbene strukture in diskurze, tvorjenje pomena v interconi med glasbo, besedo in gibom, hkrati pa praznujejo in utelešajo jezike neizmerljive svobode.
Pomemben del festivala je posvečen oživljanju nekdanjega Plečnikovega letnega gledališča (iz leta 1933) v Tivoliju. Tam se bodo odvili predfestivalska filmska projekcija, otvoritev festivala, performans Male Kline in se s simbolično na novo postavljenim gledališčem za neodvisno sceno zaključil v nedeljo s predstavo Skupaj.
Nekateri izmed vrhuncev tokrat izbranih produkcij so:
Michael Schmid, član etablirana brusselskega mešanega »električnega orkestra« Ictus, ki že dolgoletno sodeluje s svetovno priznanimi koreografi, bo odpiral pljuča in prostor s participatornim projektom Breathcore, ki v okviru štiri dnevne delavnice, z vsakič znova sestavljenim zborom sodelujočih, raziskuje različne načine kolektivnosti skozi prakso in eksperimente dihanja, ki kulminira v edinstvenem in nepredvidljivem posnetku neverbalnega soočenja skupine. Dogodek pripravljajo v sodelovanju z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom.
Noé Soulier, koreograf in vzhajajoča zvezda francoskega sodobnega plesa, znan po energičnih in robustnih predstavah, preigravanju disonanc med gesto, intenco in govorom, bo v produkciji Dejanja in geste, ki so ga kritiki označili kot »eksploziven kaleidoskop dekonstrucije in konstrukcije pomena«, s pomočjo štirih plesalcev napadal glasbene podlage Bacha in Johana Jakoba Frobergerja z ostrimi prekinitvami, nepričakovanimi ritmičnimi preobrati in trenji soočenih tekstur.
Matej Kejžar tokrat premierno predstavlja projekt Ples, kjer s pomočjo dveh soplesalcev namerava ukrivljati prostor in čas, da bi praznovali Ples onstran sprejetih norm koreografije in izumili nove načine gledanja.
Christian Botale, kipar, slikar, koreograf in performer, že vrsto let preizprašuje uradno belgijsko zgodovino kolonizacije Konga in bo v posebnem performansu pripravljenem za naš festival razgaljal posledice te še vedno trajajoče zgodovine zatiranja in rasizma.
Južnoafriški prelomni performerki Moya Michael & Tracey Rose s Predstavitvijo Temnopolti labod: Most preizprašujeta spreminjajoče se plasti vsiljenih identitet.
Mala Kline s Songi vzpostavlja performativno predracionalno raziskavo jezika. Tokrat z Markom Pogačnikom oz. njegovimi raziskavami energetske in prostorske konstalacije Ljubljane.
Elisa Zuppini, ki je pravkar magistrirala iz koreografije na amsterdamski SNDO, prihaja k nam s performansom LIIL, ki razume telo kot hipersenzibilni decentraliziran sistem utelešenih sil in seizmograf prostora, kjer koža postane konstantno spreminjajoča se topografija in edina država, ki jo dejansko naseljujemo.
Slovenski publiki dobro znan vrhunski performerski dvojec Leja Jurišić in Marko Mandić (v sodelovanju z Bojanom Jablanovcem in Semiro Osmanagić) pa se bosta v šest-urnem performansu Skupaj ukvarjala z večnim idealom uprizorljivosti in vselej nerazrešljivo težavo politike: kaj pomeni biti »skupaj« in kako sploh vzdžati »skupaj«, da bo »skupaj« realizacija presežka (naju), kako se izmakniti hierarhiji moči (kajti to ni skupaj) in nenazadnje: kako ta »skupaj« vzpostaviti v performativnem času in prostoru gledalca?
Omenjeno pa še zdaleč ni vse. V programu so predfestivalski filmski večer, glasbena in plesne delavnice, hipnotični DJ-sessioni, divji koncerti in praznovanja z beograjskim bendom Naked in slovenskim Šlagwerkom; številni dodatni performansi (Olja Grubič z najboljšim kabarejskim šovom na tej strani Atlantika in največjo dražbo umetniških del vseh časov »Artistas«, Lili M. Rampre z delom v nastajanju Struktura občutka) ter dolge noči decentraliziranega sobivanja v družbi prebojnih ustvarjalcev in profesionalcev s celega sveta.