Dare Valič je bil rojen v Banjaluki leta 1941, tik pred začetkov vojne. V pogovoru za Sobotno prilogo se je spominjal, da so včasih Borštnikovo nagrado podeljevali za lep odrski slovenski jezik. Dobili so jo "Radko Polič, ki je svoje življenje začel v Beogradu, Boris Cavazza, ki je bil rojen v Milanu, in jaz, rojen v Banjaluki. Potem so jo pa ukinili".

Za Večer je povedal, da je vselej menil, da igralci Borštnikov prstan dobijo ob zaključku svojega gledališkega poslanstva. Sam se je upokojil pred desetletjem in je mislil, da so nanj že pozabili, zato ga je nagrada toliko bolj presenetila: "Imam kar tremo, moram priznati. Sem ves vznemirjen."

Prstan bodo Valiču izročili v nedeljo, ob zaključku 51. festivala Borštnikovo srečanje v Mariboru. "Za prstan sem kar malo važen, mi je všeč, da sem ga dobil, počutim se ponosnega. Hudič pri teh nagradah pa je, da ni malo igralcev, ki se jim je zgodila velika krivica in so bili spregledani," je dodal za Večer.

V Sobotni prilogi je spregovoril o svojem otroštvu med vojno, ki se ga medlo spominja. Živo pa se spomni konca vojne, ko je "oče prijezdil na konju kot partizan osvoboditelj". Podal je vpogled v nomadsko življenje njegove družine, ki se je veliko selila. Aktiven je bil tudi med študentskimi demonstracijami leta 1968.

Pojasnil je: "V prvih vrstah ravno nisem bil. Krivica me je pa vedno bolela. Nikoli v življenju nisem bil član nobene stranke, niti komunistične partije ne, čeprav bi se takrat splačalo. Bil sem levo usmerjen, čeprav za Slovenijo več ne vem, kaj je levo in kaj desno." Kot je povedal za Večer, mu ni bilo nikoli vseeno, kdo mu gospodari, predvsem pa je nasprotnik vojske. Vselej ga je zaskrbelo vmešavanje vojakov v civilne zadeve. Aktiven je bil tudi pri slovenski osamosvojitvi.

Za Večer je priznal, da največjo pripadnost čuti do svoje družine, iz katere je približno polovica otrok in vnukov aktivnih v igralskih vodah: "Družina je največ, kar sem naredil v svojem življenju. Moram pa reči, da jo je moja žena držala skupaj, sam nikoli nisem imel dovolj časa. Žena še zmeraj to počne."

Valič je najraje igral ljudi, ki so bili diametralno nasprotje njegovemu značaju. Te ljudi je, kot je pojasnil za Sobotno prilogo Dela, potegnil iz likov v gostilni. "Poskušal sem si zapomniti specifiko določenega značaja in prevzeti nekaj njegovega nase," je povedal in dodal: "Ljudje so se mi vedno zdeli strašno zanimivi. In sem jih kradel. Prav škoda, da tega več ne počnem."

Za oba časnika je podal veliko zanimivih stvari o svojem življenju, predstavah, prijateljstvih, družini, a na kratko. Najkrajši pa so odgovori, kjer govori o sebi in svojih vlogah. Za Sobotno prilogo je med pogovorom povedal: "Kaj naj povem o sebi. Dajte no." V gledališču ga je kot je povedal vselej bolj zanimalo tisto, kar je bilo zunaj, kot tisto, kar je bilo notri: "Strogo sem ločil zasebno življenje od gledališkega." Dodal je, da je rad igral, "to pa je tudi vse".

Na vprašanje, kakšno gledališče bi sam ustvaril, je za Večer povedal, da bi se posvetil lutkam in risankam: "Z veliko domišljije bi vse skupaj moralo biti, na koncu bi sicer izpadlo malo komično, ker sem te sorte človek in gledam svet bolj z vesele plati. Veselo bi torej bilo."