Literarno-gledališka številka Dialogov

V uvodniku gledališki urednik Primož Jesenko opiše slovenski nastop na letošnjem Praškem kvadrienalu scenskega oblikovanja in prostora in ugotavlja, da je za slovensko državo in gledališko stroko skrajni trenutek, da razmisli in določi skupne cilje, kako želi promovirati slovensko scenografijo na tej mednarodni prireditvi in nasploh. Goran Potočnik Černe se je pogovarjal s pesnico, sociologinjo, esejistko, prevajalko in lezbično aktivistko Natašo Velikonja, ki o sebi pravi, da je v osnovi ljubezenska pesnica, ki pa jo je ljubezensko pesništvo začelo počasi omejevati. Pogovor je tekel o osemdesetih letih prejšnjega stoletja, o ljubezenski poeziji, o lezbični poeziji, o njenem odnosu do lezbične scene, srednjega razreda in t. i. demokratične družbe, o (ne)udeleževanju na pesniških dogodkih, subkulturi in medijih, njeni ustvarjalni, idejni in filozofskih genealogiji.

Sledita dve razpravi. V prvi dramaturg Rok Andres piše o Gledališču Pekarna kot enem pomembnejših pojavov v eksperimentalnem ali neoavantgardnem gledališču druge polovice dvajsetega stoletja v Sloveniji. Pojasni nastanek Pekarne, opiše čas in politično-socialno okolje, v katerem je delovala. Poudarja (neo)avantgardni začetek in fazo ritualnega gledališča, prehod v družbeno bolj angažirano fazo in konec Pekarne, predvsem pa želi poudariti njeno pomembnost za slovenski gledališki prostor, poskuša določiti njeno dediščino in jo umestiti ob bok drugim eksperimentalnim praksam. Besedilo je prvi korak k temeljitim raziskavam obdobja Pekarne, ki kljub svojemu zgodovinskemu pomenu še vedno ostaja v ozadju. V drugi razpravi se komparativist Igor Žunkovič posveča Gregorju Strniši in njegovima pesniškima zbirkama Škarje in Jajce. Gregor Strniša velja za enega najpomembnejši in hkrati najbolj razmišljujočih, morda tudi najbolj hermetičnih slovenskih pesnikov. Njegova poezija se zdi hermetična in mistična, ker išče poti in možnosti izrekanja neke resničnosti vesolja, ki človeškemu očesu ni vidna. Vendar nevidnost še ni duhovnost Descartesovega tipa niti ni nujno mističnost in hermetičnost. Je izrekanje vesoljske zavesti.

V Branju, ki ga je uredila nova literarna urednica Dialogov Petra Kolmančič, objavljajo svoje nove pesmi Peter Semolič, Nataša Velikonja in Iztok Osojnik, prozo pa Bojan Tomažič in Vinko Möderndorfer.

V Kulturni diagnozi urednica za vizualne umetnosti Nataša Kovšca poroča o razstavi ruske avantgarde 1910-1930 v furlanski Vili Manin v Italiji. Likovna kritičarka Kaja Kraner ocenjuje razstavo socialističnorealistične umetnosti v nekdanji Jugoslaviji, ki so jo pod naslovom Naši heroji pripravili v Umetnostni galeriji Maribor. Nataša Kovšca piše tudi o razstavi sodobne albanske vizualne umetnosti na Kosovu, ki je bila poleti odprta v Mestni galeriji Piran. Blaž Lukan razmišlja o predstavi Katarina po naročilu, ki jo v gledališču Glej v Ljubljani uprizarjata performerka Katarina Stegnar in režiser Jure Novak. Sledijo tri filmske ocene. Anja Banko ocenjuje film Andreja Končalovskega Poštarjeve bele noči, Žiga Brdnik Pogled tišine Joshue Oppenheimerja, Ana Šturm pa britansko serijo Peaky Blinders avtorja Stevena Knighta.

Med knjižnimi ocenami je na prvem mestu zapis Mojce Pišek o romanu Andreja E. Skubica Samo pridi domov, letošnjem dobitniku nagrade kresnik za najboljši slovenski roman. Maja Šučur piše o novem romanu Vesne Lemaič Kokoška in ptiči. Matic Majcen analizira knjigo ekonomista Ivana T. Berenda Gospodarska zgodovina Evrope v 20. stoletju, ki je izšla v slovenskem prevodu, Nenad Jelesijević pa prav tako slovenski prevod knjige učiteljice plesa Mabel E. Todd Misleče telo.
.
Povezava: Več o novi številki Dialogov