Dramaturga in dramaturgijo, ki je predvsem razvita v nemškem in anglosaksonskem prostoru, je v svet popeljal Lessing, venar je njuna funkcija v (sodobnem) teatru misterij; z 20. stoletjem in rojstvom režiserja, se je to le še potenciralo. Kakšna je praktična funkcija dramaturga pri predstavi, kaj je njegov avtonomni izdelek - oziroma: ali predstava sploh potrebuje dramaturga? Kaj se vam poraja ob vprašanju "kaj je dramaturgija": nelagodje, jeza, kompleks?
Tomaž Toporišič:O tem, na kakšen način je danes dramaturg prisoten ali zaznaven znotraj procesa dela na gledališki predstavi in njenega kasnejšega življenja, bi lahko napisali veliko. Vsekakor se zdi potreben, če ne že nujen, drugače ga konec koncev ne bi (namreč dramaturga v tem nemškem smislu besede, vpeljevali tudi tam, kjer ga tradicionalno ni bilo, npr. v Franciji, Španiji, kjer je nastala celo nova beseda »dramaturgista«, ki dramaturga ločuje od dramatika, v Španiji poimenovanega z besedo »dramaturgo«)
Mogoče je odgovor na vprašanja, ki jih zastavlja SIGLEDAL, najlažje napisati s perspektive moje osebne biografije. Po študiju primerjalne književnosti, ob koncu osemdesetih let, sem se začel ukvarjati z literarno esejistiko, refleksijo in tudi teorijo. Ukvarjati sem se začel tudi s slovensko dramatiko, saj so tedaj izhajale zelo dobre drame Daneta Zajca, Vena Tauferja, Draga Jančarja … in o njih sem začel pisati za Tribuno in Novo revijo. Na pobudo pesnika in dramatika Vena Tauferja so me povabili v SMG, da bi na začetku študija kaj povedal o njegovi drami Odisej in sin, potem pa me je režiser Vito Taufer povabil, da bi ob Matjažu Bergerju postal dramaturg njene krstne uprizoritve. Že moj vstop v gledališče je tako potekal preko refleksije oz. teorije, potem sem sodeloval še z nekaj dramaturgijami, dokler me v času umetniškega vodenja Eduarda Milerja niso povabili za hišnega dramaturga. Ker je Eduard prihajal iz nemškega gledališkega prostora in je po tamkajšnjem zgledu uveljavil intenzivno sodelovanje umetniškega vodje z dramaturgom, sem ob njem pridobil bogate izkušnje. Sodelovala sva pri zelo različnih segmentih gledališkega ustvarjanja, tako da sem zelo hitro »zavohal« širok diapazon »gledališke norosti« in me je vedno bolj privlačila tudi neposredna odrska praksa.
Ker sem prihajal s strokovnega področja primerjalne literarne vede, sem odrsko prakso ves čas povezoval z neke vrste teoretizacijo gledališča in kulture. Vzporedno s praktičnim delom v gledališču sem pisal refleksije, a na določeni točki spoznal, da pišem čedalje manj, saj so mi praktične in pragmatične zadeve jemale vse (pre)več časa. Da bi našel pot nazaj k teoriji, sem vpisal magisterij, ki naj bi me »prisilil« k veselju, ki ga sicer imam s pisanjem refleksij. Ker pa je bilo za mano že tudi kakih sedem let praktičnega delovanja v gledališču, kjer sem se lahko srečal z naplavinami gledališke zgodovine v zelo močni gledališki zgradbi, sem si v temi za magisterij izbral povezavo med teorijo in zgodovino. Miško Šuvaković jo je označil v moji prvi knjigi kot »teoretizirano zgodovino«. Ugotovil sem, da se je smiselno ukvarjati s teoretskimi koncepti znotraj zgodovine slovenskega gledališča. Odločil sem za odnos, ki me zanima tako z literarnega kot gledališkega zornega kota, in sicer med dramskim besedilom in uprizoritvijo. S tem odnosom sem bil kot dramaturg ves čas najbolj zaposlen. Dolžen sem bil zastopati besedilo oz. teorijo, obenem pa tudi pomagati pri »prelevitvi« teorije in besedila v drug medij.
In podobno kot je v teoriji, je tudi v dramaturški praksi. Dramaturg vedno sedi na več stolih, včasih tudi stopi na oder, veliko se pogovarja z režiserjem, igralci, drugimi sodelavci, skratka je neulovljiv, včasih z distanco, včasih neopazen, a nujen. In njegovega ali njenega prispevka k predstavi in zgodovini slovenskega gledališča se nikoli ne bo dalo relevantno oceniti in prikazati. To je paradoks o dramaturgu.
(Repliko ulovila Lena Gregorčič, SiGledal)
Povezave:
- Tomaž Toporišič na Geslu
- Tomaž Toporišič na Repu
- Tomaž Toporišič na Rampi