Kot je povedal Krmelj, so pri postavljanju igre na oder skušali biti obenem zvesti besedilu, saj so Žabe "fenomenalen, unikaten tekst", ki pa, kot je dejal, "sugerira žanr, ki je lahko vsakič nov". Po njegovih besedah ni jasnega precedensa, kako točno uprizarjati žanr poetične drame, sami pa so to uokvirili v specifično vizualno in zvočno govorico. Veliko so se ukvarjali s tem, kako sploh deluje govorjena poezija na odru, in odpirali surrealističen potencial besedila.
Na drugi strani gre za trk generacij, saj sta hudič in hudičevka starejša igralca in Lazar mlad. Obenem gre po Krmeljevih besedah tudi za preigravanje gledališkega mehanizma, "ki te sooči z željo po preseganju resničnosti in hkrati neko nasilje, na katerega trčiš, in neka nemoč". "Na nek način je to tudi igra o nemoči gledališča in obenem o lepoti, ki se rodi ravno v tem, da gledališče ne more ponuditi človeku spremembe, lahko pa ga sooči z njo," je še povedal režiser.
Strniša je Žabe napisal po vzoru srednjeveške moralitete in podnaslovil Prilika o ubogem in bogatem Lazarju. V njej se človek, podobno kot pred stoletji Goethejev Faust, pogaja s hudičem in mu prodaja svojo dušo.
Na prvi dan pomladi pride revni Lazar v krčmo na robu barja, v kateri ga z žabjimi kraki, ki jih v kuhinji cvre Babica, pogosti Točaj. Lazar mu pove, kako pogosto sanja o tem, da je bogat, Točaj pa mu prišepne, da mu lahko željo uresniči, saj je v resnici nihče drug kot hudič.
Četudi mu hudič vseskozi zagotavlja, da bo tudi v novi podobi razmišljal in čustvoval enako kot prej, Lazar nekaj časa okleva, kajti pravilno sluti, da bogati Lazarus "ne bo več on sam". Nato podleže skušnjavi in s Točajem sklene faustovsko kupčijo. Vse skupaj pa se zatem še enkrat obrne, kajti bogataševo življenje se izkaže za še bolj neznosno od reveževega. Tako kot je ubožni Lazar prodal dušo za razkošje in denar, jo je bogati Lazarus pripravljen prodati za revščino in anonimnost, so vsebino predstave povzeli v MGL.
Kot so zapisali v MGL, se Strniša poigrava s temeljnimi vprašanji človekovega bivanja in smisla tako, da Žabe zasnuje kot večno igro, ki se zmeraj znova vrača na svoje izhodišče.
V vlogi Točaja je na odru Lotos Vincenc Šparovec. Po Krmeljevih besedah je "naredil izjemno zanimivega točaja, ki hkrati operira in s toplino in brutalnostjo". "On je tisti, ki vzpostavlja fikcijo, gledališče, tako kot v zgodbi vzpostavlja nadrealnost, v katero Lazar pade," je povedal režiser in dodal, da jih je zanimala "tudi neka melanholija hudiča, nekoga, ki ne more umreti, kakšna praznina se rodi tam, ko človek izgubi umrljivost in kaj se tam rodi; tam se tudi rodi nasilje".
V predstavi igrata še Mirjam Korbar kot Babica in Evica in Matevž Sluga z Akademije za gledališče, radio, film in televizijo kot Lazar in Lazarus.
Dramaturginja je Petra Pogorevc, kostumografka Špela Ema Veble, avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković, lektor Martin Vrtačnik, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.
Strniša je Žabe konec 60. let minulega stoletja napisal za natečaj za izvirno televizijsko igro in zanje tudi osvojil nagrado. Igra ni doživela realizacije v televizijskem mediju, je pa leta 1969 izšla v knjižni obliki in doživela svoj krst na gledališkem odru.
Kot prvi jih je leta 1969 na Mestnem odru v Kopru režiral Marko Marin. Ker Strniša, ki je pri uprizoritvi sodeloval kot umetniški svetovalec, dramaturg in lektor, z njo ni bil zadovoljen, je po premieri prepovedal vse nadaljnje ponovitve.
Za antologijsko velja uprizoritev v režiji Mileta Koruna leta 1970 v ljubljanski Drami, v kateri so nastopili Polde Bibič kot Točaj, Janez Hočevar kot Lazar oz. Lazarus ter Svetlana Makarovič in Majda Kohek, ki sta v alternaciji interpretirali Babico oz. Evico.