JURIJEVO ČUDEŽNO ZDRAVILO
Roald Dahl, David Wood
Priredba in režija: Luis Zornoza Boy
Lektura: Tatjana Stanič
Likovna podoba: Luis Zornoza Boy
Avtor glasbe: Nino de Gleria
Oblikovanje luči: Miran Udovič
Glasba posneta v studiu: Glasbeni Arboretum
Nastopata: Maja Kunšič, Gašper Malnar
Premiera: 22. junij 2010 na Malem odru LGL
V torek, 22. junija, so v Lutkovnem gledališču Ljubljana zaigrali zadnjo premiero sezone 2009/2010 v režiji Luisa Zornoze Boya (Španija). Uprizorili so zgodbo Roalda Dahla Jurijevo čudežno zdravilo. Njegove pravljice v ospredje postavljajo človeške lastnosti in želje, ki so lahko slabe ali dobre, v večini pa gre za primerjavo obeh.
V dotični zgodbi si Jurij zaželi, da bi svojo godrnjavo babico, ki je vedno potrebna svojega zdravila, ozdravil ali pa jo izbrisal z obličja Zemlje. To duhovito, a hkrati grozljivo pravljico je Luis Z. Boy postavil v okvir dveh igralcev/lutkarjev (Gašper Malnar in Maja Kunšič). Bela, nedolžna spalnica in postelja, na kateri spi eden od animatorjev, ki je v celoti pokrit z belo rjuho, medtem ko je drugi s kovčkom v roki že prispel k njemu. Zbudi ga, saj bi se lutkovna predstava že morala začeti. Njuno premikanje je na začetku počasno, poetično (kar se sklada z belino scene) a se skozi predstavo popolnoma izgubi. Spalnica postane lutkovno gledališče in postelja njegov oder. Začetek predstave animatorja naznanita s senčnimi lutkami in z dvema grafoskopoma projicirata črke, ki jih nato sestavita v ime Dahlove zgodbe – Jurijevo čudežno zdravilo. Kokoške, ki kokodakajo in nesejo jajca, nakažejo prostor, v katerem se bo odvijala predstava – podeželje. Takoj zatem spoznamo babico, ki stoje spi in godrnja. Zbudi jo njen vnuk Jurij, od katerega zahteva zdravilo. Tresoči Jurij se domisli, da bo sam zmešal svoje čudežno zdravilo, ki bo babico spremenilo ali pa bo izginila. Njegov gnev do babice je prikazan samo v njegovi nenadni reakciji, ne pa tudi v njunem odnosu, ki ga skorajda ni. Njuna edina komunikacija so babičine zahteve in boječe tresenje Jurijevega telesa, ki se skozi predstavo konstantno ponavlja. Mešanje zdravil je izvedeno na poetičen ter lutkovni način s sencami. Čudežno zdravilo je pripravljeno in tresoči vnuk ji ponudi skodelico. Babica zdravilo z užitkom spije in po nekaj trenutkih se prične njena transformacija. S čudnimi glasovi, ki se ponavljajo ob vsakem požirku zdravila, se babica poveča. Namesto ene roke ima dve, podaljša se ji vrat in poveča telo. Z neusklajeno animacijo sta animatorja poskrbela za veliko goro babice. Ta dogodek pa ni bil zadnji, povečale so se tudi kokoške. Kmet, Jurijev oče (Gašper Malnar), v tem zagleda bogastvo, saj velike kokoši prinesejo veliko denarja. Lutka očeta je predstavljala zgornji del telesa animatorja, noge pa so bile pripete na njegove boke, tako je lutka lahko hodila po sceni ter dajala vtis enakovrednosti z drugimi lutkami. Vendar je Gašper Malnar pozabil, da ima še ene noge (lutkine), zato kmet ni hodil, ampak se je vozil, in kmalu tako sestavljeni lutki nismo več verjeli.
Čudežnega zdravila zaradi kmetove pohlepnosti kmalu zmanjka. Odloči se, da bo zmešal novega. Poskusi kar nekaj sestavin (šampon, motorno olje, sredstvo proti ušem), ki pa imajo drugačne učinke. Prvi kokoški se podaljšajo noge, drugi vrat, tretja pa se zmanjša. Njegov načrt o velikem bogastvu tako skopni. Takšno zdravilo popije tudi babica, ki pa se manjša in manjša ter na koncu izgine. Animatorja jo zaman iščeta. Zaradi neuspelega iskanja razstavita oder, se skrijeta v posteljo in pokrijeta z rjuho, kjer se ob njunem smehu predstava konča.
Velika pričakovanja ob znanem lutkovnem režiserju se niso izpolnila. Njegova ekološka tema, ki je omenjena v gledališkem listu, ni prišla do izraza. Prek same zgodbe, ne toliko prek predstave, pa smo zaznali našo iztirjeno družbo, ki jo Roald Dahl kritizira in nam s tem kaže ogledalo. Izstopala je glasba Nina de Gleria, ki se je zlila z lutkami in posebej poudarjala transformacije zaradi čudežnega zdravila. Prav tako se niso prepletali odnosi med objekti in igralci, kakor piše v gledališkem listu Jelena Sitar Cvetko. Res je, da so bile lutke sestavljene iz različnih objektov – perje, žlica, ni pa se vzpostavil odnos med igro in temi materiali oziroma objekti. Nasprotovala si je tudi likovnost, groteskni obraz babice in realni, lepi obraz njenega vnuka. Animacija je bila površna in nenatančna (viseče roke malega Jurija, poševna hoja Jurija, ponavljanje kretenj babice, transformacija babice je izgledala konfuzno). Odnosi so bili samo nakazani, tako med lutkami kot med animatorjema. Dramaturgija zgodbe, ki je imela dobro izhodišče, se je s koncem porušila, saj nismo več ločili med lutkovno predstavo, ki jo igrata animatorja, in njunim življenjem ter odnosom. Nenaden konec, ki sicer kaže na naše izprijene odnose in želje, pa je bil prehitro odrezan in nas je pustil plavati v labirintu, kjer nimamo jasnega izhoda. Izstopajoč in najbolj dodelan prizor (tudi animacijsko) tako ostaja spreminjanje kokošk pri ponesrečenem zdravilu in te so tudi najbolj začutile človekovo željo po več in več.
Jurijevo čudežno zdravilo je ponesrečeno zaokrožilo letošnjo sezono Lutkovnega gledališča Ljubljana, in če na to predstavo gledamo kot na izhodišče za naslednjo sezono, so se naša pričakovanja in merila precej znižala. Pa vendar, pustimo se presenetiti.