Lutkovno gledališče ljubljansko
Štirje muzikanti
Premiera 22.4.2010
Režija: Matija Solce
Dramaturgija: Jelena Sitar Cvetko
Lektura: Tatjana Stanič
Avtor glasbe: Matija Solce
Likovna podoba lutk, kostumov in scene: Marianna Stránská
Oblikovanje luči: Danilo Korelec
Vodja predstave: Zvonimir Urbič
Lučni mojster: Danilo Korelec
Scenski tehnik: Andrej Slinkar
Izdelava lutk in scene: Marianna Stránská, Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Zoran Srdić, Mitja Ritmanič, Marjeta Valjavec, David Cajthaml, delavnica Šentjakobskega gledališča
Tehnični vodja: Jure Žnidaršič
Koordinatorka / organizatorka: Edita Golob
IGRAJO:
Martina Maurič Lazar
Gašper Malnar
Miha Arh
Polonca Kores in
Zvonimir Urbič
Matija Solce nas je, v svoji premieri glasbeno - lutkovne predstave Štirje muzikanti v Lutkovnem gledališču Ljubljana, popeljal v svet lajne. Tako kot v njegovi predhodni predstavi lanske sezone LGL, Kabaret luknja, kjer smo skozi steno vstopili v drug svet, smo sedaj lahko obiskali notranjost lajne. S pomočjo lutk in glasbe smo potovali skupaj z oslom, mačko, petelinom in psom, ki so iskali in našli svojo muzikalno pot.
Na odru pred zaveso nas je pričakala lesena lajna in Zvone (Zvonimir Urbič). Z njim smo s štetjem do 3 povečali lajno in vstopili vanjo. S sedišč v dvorani smo se preselili na oder, kjer so bili pripravljeni sedeži in blazine. Tako smo vstopili v novo gledališče in nismo imeli občutka, da smo v igralčevem prostor (odru). Ta sprememba prostora, ki daje predstavi prepričljivost, da vstopamo v drugi svet, nam daje občutek, da je vse mogoče, da smo v novem svetu, dimenziji. Štirje muzikanti - igralci (Martina Maurič Lazar, Gašper Malnar, Miha Arh in Polonca Kores) so z ugankami in pesmimi predstavili glavne junake – osla, psa, mačko in petelina. Sestavljali so jih iz kuhinjskih predmetov, nato so se nezadovoljne živali odpravile v svet.
V tem delu, kjer se srečajo in skupaj odpotujejo, dobijo živali svojo podobo v majhnih marionetah. Njihovo potovanje poteka tudi med občinstvom in s tem gledalcem približajo lutke, ki prav zaradi tega postanejo manj žive in bolj lesene. Vstopijo v naš, realni svet, kjer so le lesene marionete. Za to potjo med nami prispejo do morja, kjer se z barčico popeljejo naprej do mesta. Vso iluzijo plutja so prikazali z zvoki in gibanjem košarice, katera je upodabljala njihovo barko.
Vseskozi je prisotna interakcija z občinstvom, ki so pridno sodelovali. Štirje muzikanti so pripovedovali zgodbo štirih živali (upodobitev njihove lastne zgodbe), ter s svojimi »napakami« in prekinitvami popestrili celotno predstavo. Največje presenečenje je bilo menjave scene, ko prispejo v mesto. Trikratno ponesrečeno menjavanje v mali lajni, je za sabo prineslo ogromno sceno mesta, kjer so z ročnimi lutkami in živimi liki (igralci), pričarali mestni vrvež. Živa in razgibana je bila animacija, kot tudi scena, v kateri so se odpirala in zapirala okna ter so se tako prikazovali meščani. Hkrati se je odvijalo več zgodb, ki pa niso bile pomešane in niso zmedle gledalcev, ampak so bile le pika na i mestnemu vsakdanu. Zmotili so le obrazi, ki se jih je videlo, kadar so se odprla okna, in so jemali pozornost lutkam.
Tukaj se štirje muzikanti prvič srečajo z denarjem, ki oslička tako pritegne, da želi vzeti vse in oditi domov. Skupaj ugotovijo, da je denar od vseh ter nato odpotujejo z balonom v svet uresničit svoje sanje. Ta se spusti nad gledalčevimi glavami proti štirim muzikantom(igralcem) in nanj obesijo majhno lajno, v kateri so živalski junaki. S senčnimi lutkami so ponazorili živali ter s tem ustvarili iluzijo oddaljenosti. Kmalu je njihov balon obstal, ker so bili pretežki, da bi lahko vzleteli. Zato so morali odvreči vrečo zlata in tako so lahko odšli v svet pesmi pet`. Padec vreče zlata je bil prebrisano uprizorjen z majhno lučko, čeprav smo pričakovali žvenket kovancev na tleh, ki pa jih ni bilo.
Glasba je vodilna nit predstave. Z njo se je predstava začela in tudi končala. Napisal jo je režiser Matija Solce, saj je glasba, poleg lutk, njegova glavna sopotnica. Skozi vso predstavo so vključevali slovenske narodne pesmi (Barčica po morju plava, Marko skače, Rastla je jelka, Kužek laja), ki jih poznajo tako otroci kot odrasli. S tem so lahko skupaj z igralci peli ali pa samo ploskali. Glasbo so ustvarjali s pomočjo predmetov, ki so jih uporabljali na odru (razen harmonike in violine na koncu).
Celotno likovno podobo lutk, kostumov in scene je zasnovala Marianna Stránská, ki je že velikokrat sodelovala z režiserjem Matijem Solcetom. Dramaturgijo pa je držala v rokah Jelena Sitar Cvetko.
Posebej je potrebno omeniti »shrekovskega« osla, ki ga je oživel Gašper Malnar. Njegov dolg jezik in velik ego nimata meja. Miha Arh je glasovno lepo ujel svojo mačko z oranžno košarico. Medtem ko pes (Martina Maurič Lazar) in petelin (Polonca Kores) nista animacijsko ali glasovno izstopala, vendar tudi ne zaostajala za ostalima. Skupaj so bili pestra, pojoča druščina, ki je iskala svojo pot in jo je našla v glasbi.
Začetek predstave in igranje z lutkovnimi konvencijami, je močno spominjal na že prej omenjeno lutkovno predstavo Kabaret luknja. S tem lahko rečem, da je skozi ti dve režiserjevi lutkovni stvaritvi viden stil, ki je glasbeno in likovno zelo podoben. Igranje s predmeti in rušenje konvencij, predvsem pa širjenje gledališkega in gledalčeva prostora, mešanje animacije in lutkovne tehnologije so smernice Matija Solceta, ki ga vodita na lutkovni poti.
Raziskovanje različnih prostorov, kjer lahko lutka živi, bi moralo biti vodilo vseh lutkovnih ustvarjalcev.
Povezave: