Dimenzije realnosti

Besedilo Noč na robu gozdov je Bernard-Marie Koltès napisal leta 1977. Predstavo je Ivica Buljan v koprodukciji Cankarjevega doma in Mini teatra režiral že leta 2000 ob 20. obletnici smrti avtorja. Deset let kasneje se je odločil za rekonstrukcijo, ki je polna razpoznavnih Koltèsovih idej: samota, želja po ljubezni, smrt.

Govorec (Robert Waltl) se neposredno obrača na fiktivnega Drugega in ga skozi pogovor (samogovor) popelje čez pester svet svoje notranjosti in usodnosti. Njegovo »pripovedovanje« poteka sicer precej odločno in spretno in ni prostora za dvom, a občutek o jedru njegovega bivanja se postopoma razkriva do neosebnosti. Usoda govorca se vrti okoli tem, ki so avtorju besedila najljubše: samota, iskanje lastne identitete, sanje o boljšem in lepšem življenju, izključitev iz družbe, nezmožnost izražanja zahtev in nezmožnost upreti se želji. Lik Govorca tako posredno spoznamo skozi razkrivanje in odkrivanje na odru; skozi pester domišljijski tok, ki pripovedovanju poveča užitek.

V uprizoritvi je režiser poudarek postavil na govor in delal na tem kot osrednji točki zanimanja. Waltl je lik Govorca odigral skoncentrirano, strastno, meseno in z zavidljivim tempom, ki ga je (z)držal vse do konca. Ko se monolog konča in se luči prižgejo, realnost za sekundo kasneje udari v glave občinstva, kot smo vajeni drugje. Kot da zbudi ljudi iz začaranosti in hipnotiziranosti, ki jo je povzročil igralčev glas. Dimenzije realnosti so nasploh zelo zanimiv aspekt igre. Priča smo dogodku zgodbe v zgodbi in na neki točki se začnemo spraševati, ali nismo tudi mi le del nekega popolnoma drugega pripovedovanja. Ker je občinstvo tretirano kot tisti Drugi, na katerega se lik v drami nanaša, smo del predstave tudi mi. Na tej točki opazimo, da tu ne gre za običajni monolog, ampak prej za solilokvij, kvazimonolog, govor, namenjen nekomu, ki ne odgovarja. V besedilu je Koltès prvič dosegel ravnotežje med govorjenim in napisanim jezikom, kar je postalo razpoznaven pečat njegovega dramskega opusa. Uprizoritev sama ima prepoznaven pečat režijske originalnosti (če je to najmanj, kar mi formalno opisovanje občudovanja lahko dovoli). Iz kritiškega in dramaturškega stališča – zelo za.