Delirij, seks in realnost

Ob zvokih odpiranja pivskih steklenic in šumenja aparata za kavo, ob ropotu s kozarci in krožnički, ob vonju po alkoholu, neslišnem šepetu in vzpostavljanju dialoga med igralci in obiskovalci kluba Satchmo smo si v torek razbijali glavo s filozofskimi, deliričnimi, fantazmičnimi, ironičnimi, erotičnimi, mogoče celo nelogičnimi idejami predstave Moskva–Petuški po romanu Venedikta Jerofejeva.

S filozofsko-pijanskimi življenjskimi vprašanji se je ukvarjal glavni igralec Primož Ekart, ki je hkrati tudi režiser predstave. V vlogi Venje, polagalca telefonskih kablov na moskovskem letališču Šeremetjevo, nam je orisal nazorne vzporednice socializmu in demokraciji, bedi proletarcev in navidezno vladavino ljudstva. V blodnjah je opisoval svoje bedno, ubogo, sprevrženo in naveličano življenje, ki se prevrača iz dneva v dan kot začaran krog in mu tako krade trenutke večnosti. S polnim kovčkom steklenic opojne omame, ki mu jo zadaja uživanje »napitkov za odrasle«, in dvema sendvičema se je odpravil na popotovanje iz Moskve, na katero ga vežejo le še megalomanske stavbe, zanj že davno odklenkani socializem in mrakobne aleje usode, ki so ga potegnile vase. Ulice, ceste, zgradbe in ljudje, prežeti z razpadlimi življenjskimi filozofijami, demonskimi napakami in prežvečenimi usodami, ki so srkali Venjino peklensko energijo in mu zadajali krvaveče rane na vsakem koraku. Te ljudi kliče entuziasti in pravi, da bi bil svet brez njih brezmadežen. Mar res?

Lumpenproletarec Venja je pesnik, kurbir, pianist, metafizik, ki v iskanju boga sanja o raju na zemlji, o Petuških, kamor potuje. Tam naj bi ga pričakala njegova trenutna ljubezen. Ima sina, ki pri treh letih že izgovori črko r in si vedno zaželi orehov, a jih žal nikoli ne dobi, saj očka ves denar porabi za nektar in ambrozijo. Izumitelj neponovljivih koktajlov, Komsomolske zvezde, Kanaanskega balzama in Pasjih črev, je izgubil ritem življenja, založil je svoje škarje, s katerimi bi si lahko krojil srečo.

V sami igri se je tako glavni protagonist zavil v kokon nerešljivih vprašanj, v prazno vrteče se kolo sreče in najbrž zamudil vlak za Petuške zaradi svoje neozdravljivo nore pameti. Venjini sopotni angelčki, ki mu ves čas razumno svetujejo, so vedeli, na katere strune bo zaigral končne tone.

V vlogi njegovega drugega jaza, ki so ga nepopisljivo izredno zapeli, zaplesali in odigrali Žiga Saksida, Luka Ropret in Marko Brdnik, so nam protagonisti predstavili, kako pomembno je včasih poslušati srce in ne razum, kajti ta nas večkrat zavede v delirij nerazumne evforičnosti. S pesmimi so med gledalce sejali salve smeha, privabili kakšen poreden nasmeh na obraz in obarvali naša lica z že znano rdečico. Trenutno so v »teatralni modi« pač seks, droge, filozofija, perverznost in golota, ki skušajo postaviti gledalca v šokantno realno stanje. Brez tabujev in cenzure. Takšni smo in tako je. In pika.