V nadaljevanju obrazložitve/utemeljitve strokovne žirije.

VELIKA NAGRADA FESTIVALA BORŠTNIKOVO SREČANJE ZA NAJBOLJŠO UPRIZORITEV:
Rudi Šeligo: SVATBA, SNG Drama Ljubljana, rež. Jernej Lorenci
Uprizoritev Svatba korenito prestavi Šeligovo kombinacijo absurda in poetičnosti v naš čas. Notranjo logiko teksta posvoji in jo radikalno prizemlji, hkrati pa spodmika vzročno-posledično sosledje, tako da se mora to v uprizoritvi v vsakem prizoru znova vzpostavljati. Dramaturgija in režija kontrastov nas prisilita, da preskakujemo iz lahkotnega smeha v krvave obračune, za vsakim vogalom nas čaka nelagodje naše razpadajoče sedanjosti. Rablji niso več le votli in cinični nesrečniki, so banalni uničevalci, ki uživajo v spektaklu, žrtvi pa sta še bolj ranjeni in razcefrani. Gledališče krutosti je postalo skoraj razposajeno. Vse je drugače, a še vedno isto, skupnost svojo frustracijo ponovno razrešuje z nasiljem nad nemočnim posameznikom. Celoten igralski ansambel režijsko zamisel uresničuje kolektivno in individualno prepričljivo ter ustvari zgoščeno in stabilno atmosfero.

NAGRADA ZA REŽIJO:
Borštnikovo nagrado za najboljšo režijo prejme Mateja Koležnik za režiji uprizoritev Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Prijatelji v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
Režija je umetnost združevanja raznolikih elementov uprizoritve z namenom ustvariti prepričljivo odrsko  celoto. Je umetnost navdihovanja in vodenja igralcev, tako posameznika kot skupine; je umetnost prenosa situacij iz tistih, zajetih v dramsko predlogo, v tiste, ki zaživijo na odru in sestavljajo edinstven uprizoritveni univerzum. Režija  Mateje Koležnik je v letošnjem tekmovalnem izboru neprekosljiva. Soočila se je z zelo zahtevnima in povsem različnima dramskima predlogama, obema izhajajočima iz japonske kulture: sanjskimi, poetičnimi »mini dramami« in dramo Koba Abeja, postavljeno v obsesivno bližino »gledališča absurda«. Nagrado podeljujemo za detajlirano, prefinjeno in skrajno disciplinirano tkanje uprizoritvene mreže, ki  v stiku z gledališkimi tradicijami vzhoda ustvarja samosvojo odrsko poetiko.

NAGRADA ZA DRAMATURGIJO:
Borštnikovo nagrado za dramaturgijo prejme Goran Ferčec za dramaturgijo uprizoritve Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst.
Dramaturški koncept petih Mišimovih enodejank, temelječih na predlogah nô iger, izhaja iz odločitve, da najkompleksnejša od njih, Hanjo, prevzame vlogo povezovalne zgodbe. S takšno zasnovo vstopi uprizoritev v ustvarjalni dialog s tradicijo nô iger, ki je podlaga nove inačice, videne skozi Mišimovo interpretacijo tradicije. Namesto petih, med seboj strogo ločenih enot, Moderne nô drame z inventivnim dramaturškim prijemom postanejo dramska celota ter hkrati ohranjajo dualizem klasične nô drame. Dramaturgija vzpostavi ustvarjalno razpravo s klasičnim konceptom, da bi ustvarila novo, izvirno dramsko strukturo.

TRI NAGRADE ZA IGRO :
Borštnikovo nagrado za igro prejme Nina Ivanišin za vlogo Lenke v uprizoritvi Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
Igranje mentalno zaostale osebe kot glavne, lirične junakinje uprizoritve predstavlja številne izzive in še več nevarnosti, saj se pri tem zlahka zaide v pretiravanje ali manko izraza. Zahteva izostreno senzibilnost, ki se skriva za nezmožnostjo komuniciranja, a hkrati mora nagovarjati. Takšno igranje ne sme biti preveč groteskno in tudi ne preveč sentimentalno, niti trivialno in niti shematično. Vzbujati mora simpatijo, hkrati pa jo mora znati v določenih trenutkih prekiniti, da vzpostavi jasno razločen svet lika. Nina Ivanišin se je izognila vsem tem pastem in zasnovala nepozabno figuro ženske-otroka z velikimi začudenimi očmi; tako kot nenadoma vzcveti v veselju, zapade tudi v obup, ob tem pa vzpostavi svoj lastni ritem intelektualnega in čustvenega razumevanja sveta. 

Borštnikovo nagrado za igro prejme Janez Škof za vlogo Očeta v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
Angel pozabe ob presežni besedilni predlogi dolguje svojo moč predvsem angelskemu igralskemu deležu. Redukcija, ki jo dramatizacija vzpostavi pri postavitvi akterjev z babico in mamo v eni igralki, še bolj poudari vlogo "nedeljenega" očeta, te nebogljene in travmatizirane avtoritete. Oče Janeza Škofa z ganljivim spletom norosti, bolečine in milosti ustvari pretresljivo intimno in protivojno pričevanje. Z nenehno maničnostjo, vzponi in padci in z maksimalno intenzivnostjo v tragičnih in komičnih momentih diktira ritem uprizoritve in izriše zagotovo enega najmočnejših šibkih očetov slovenske literature, dramatike in odra.

Borštnikovo nagrado za igro prejme Barbara Cerar za vlogo Nje v uprizoritvi Angel pozabe v izvedbi SNG Drama Ljubljana.
Barbara Cerar je kot Ona, centralni lik v Angelu pozabe, postavljena pred zahtevno nalogo – izpeljati mora dramaturški lok od deklice, ki se čudi svetu in ga skuša razumeti, preko dekleta, ki se odloči za svojo pot in jo tudi udejanji, in končno do pesnice, ki najde svoj jezik, svoj izraz.
Barbara Cerar ne podaja deklice z zunanjimi, telesnimi znaki otroštva, ampak s čudenjem, navdušenjem nad spoznavanjem okusov, vonjav, barv, narave in babičinega poganskega misticizma. Podaja jo s prostodušnostjo, s kakršno otroci dojemajo svet. Barbara Cerar kot Ona vseskozi in vedno bolj vsrkava, odseva, a se tudi ograjuje od osebnih travm staršev in babice ter travm z manjšinstvom zaznamovanega okolja. Na odru raste in dozoreva pred nami, ob tem pa nas s svojim žarom vseskozi priklepa, vedno znova očara in gani.

NAGRADA ZA MLADO IGRALKO/IGRALCA: (Nagrada se podeljuje igralki ali igralcu do dopolnjenega 30. leta starosti.)
Borštnikovo nagrado za mlado igralko prejme Ana Urbanc za vlogo Prve Micike v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj.
Ana Urbanc naseljuje svet poetične drame Svetlane Makarovič kot poosebljenje ideala romantične ljubezni, ki ne pristaja na kompromise in se lahko izpolni le v radikalni odločitvi za smrt s svojim ljubljenim. Ko izstopa iz prostora igre, z izbrano odmerjenimi gestami komentira lik, vendar to ni odmik od vloge,
temveč pogled onkraj, ki odpira vrata v skrivnost, v vednost in magijo zunaj tuzemskega bivanja. Ana Urbanc vodi Prvo Miciko v svet onkraj iger moči, v katerem si hrepenenje in tesnoba podajata roke, izbiro za ljubezen pa igralka prežarja v fantastičnem dotiku s sublimnim in lepoto grozljivega.

NAGRADA ZA SCENOGRAFIJO:
Borštnikovo nagrado za scenografijo prejme Branko Hojnik za scenografiji v uprizoritvah Svatba v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Kralj na Betajnovi v izvedbi SNG Drama Ljubljana in Drame SNG Maribor.
Scenografija Branka Hojnika stopa v izviren avtorski dialog z dramskim besedilom in vzpostavlja svet, v katerem posamezni znakovni sistemi odra prepričljivo zaživijo; vselej v integralnem prepletu z režijsko zamislijo, tako da drug drugega poganjata, ne le osmišljata, temveč izmenjaje vodita igro. Scenograf v Svatbi Rudija Šelige in režiji Jerneja Lorencija vzpostavi poligon za ritual represivne podreditve posameznika v prisilne družbene mehanizme. Obredje prehoda vpne med realizem in mitološko poetizacijo in ga iz verodostojne gostilniške situacije iz socialističnih osemdesetih pripelje v našo sodobnost. V Cankarjevem Kralju na Betajnovi v režiji Eduarda Milerja na skupnem prizorišču – domu, gostilni in cerkvi hkrati – sugestivno zariše temačno vzdušje, v katerem se odrske realnosti, od sanjskih do nadrealnih, vzajemno oplajajo in razgrnejo kot univerzalni prostor danes še kako aktualne politične drame.

NAGRADA ZA GLASBO:
Borštnikovo nagrado za glasbo prejme Branko Rožman za glasbo v uprizoritvi Mrtvec pride po ljubico v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj.
Glasba skladatelja Branka Rožmana v predstavi Mrtvec pride po ljubico zdaleč presega funkcijo spremljave ali zgolj ustvarjanje atmosfere ali podčrtavanje razpoloženj, je eden od najpomembnejših akterjev uprizoritve. Orkester, ki ga sestavljajo igralci in dva glasbenika, ustvarja nekakšen novi jezik, sestavljen iz besed in iz glasbe. Glasba nas opozarja na arhetipsko, iz katerega črpa besedilo, sledi njegovi ritmičnosti, in jo hkrati ustvarja, igralci med seboj – pa tudi z glasbenikoma in občinstvom – ne komunicirajo več le z besedami, ampak tudi z inštrumenti, harmonikami. In tudi glasba stopa v dialog z igralci, se z njimi spogleduje, jih tolaži, jim narekuje razpoloženja, ob tem pa komentira odrsko dogajanje in daje ritem uprizoritvi.

NAGRADA ZA VIZUALNI PRISPEVEK:
Borštnikovo nagrado za vizualni prispevek prejme Gašper Brezovar za oblikovanje videa v uprizoritvi Vzgoja stoika v izvedbi Anton Podbevšek Teatra.
Video oblikovanje Gašperja Brezovarja sledi dvojnosti misli portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe – po eni strani vizualizira »nered« osnovnega junaka, po drugi izrisuje racionalni, analitični tok njegovih misli. Včasih – kadar ponazarjajo pisateljeve pronicljive miselne vzorce – so video podobe razpoznavno sporočilne, drugič – ko se dotaknejo njegovega emotivnega sveta – bolj asociativne. A vseskozi jih zaznamuje likovna izčiščenost; Gašper Brezovar z njimi dopolnjuje koncept in režijo uprizoritve Vzgoja stoika, ob tem pa tudi zvesto sledi prepoznavni estetiki Anton Podbevšek Teatra.

NAGRADA PO PRESOJI ŽIRIJE:
Posebno nagrado žirije prejme uprizoritev Moderne nô drame v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst – za vizualno in zvočno podobo. 
Vizualna in zvočna podoba Modernih nô dram izhaja iz temeljne dramaturško-režijske zasnove. Poigravanje z dualizmom, neločljivo vtkanim v klasično nô dramo, pripelje do spojitve inventivnih vizualnih in zvočnih elementov uprizoritve. Scenografija, kostumografija, oblikovanje svetlobe in odrsko gibanje se harmonično prepletajo z zvočnimi elementi, od tonskih efektov in estetike radijske drame do nevsiljive, a vseprisotne glasbe. Vizualno in zvočno oblikovanje je dramaturško-režijskemu konceptu enakovredni ustvarjalni dejavnik; uspešno združuje tradicionalno in sodobno v koherentno odrsko vizijo.

***

POROČILO STROKOVNE ŽIRIJE
Amelia Kraigher, selektorica 49. Festivala Borštnikovo srečanje, je v tekmovalni program uvrstila 11 predstav; na festivalu smo jih zaradi objektivnih razlogov videli le 10.
Nevladne organizacije – če odmislimo eno koprodukcijo – v tekmovalnem programu niso sodelovale, so pa se na njem predstavila skoraj vsa slovenska javna gledališča.

Zasledimo štiri režiserska imena, ki se ponavljajo od lani, ko je tekmovalni program izbral drug selektor. Režiser Jernej Lorenci in režiserka Mateja Koležnik sta letos sodelovala na Borštnikovem srečanju vsak s po dvema uprizoritvama, medtem ko so se na festivalu prvič predstavili režiserji mlajše generacije Igor Pison, Kaja Tokuhisa in Natalija Manojlović.

V primerjavi z lani zasledimo tudi presenetljivo število mladih igralk in igralcev (tistih, starih do 30 let) – našteli smo jih kar 13 v šestnajstih vlogah.

Priča smo bili izjemno raznovrstnim dramskim oziroma besedilnim predlogam uprizoritev: igralčevemu monodramskemu avtoportretu (Zakulisje prvakov); trem slovenskim klasičnim dramskim besedilom (Svatba, Kralj na Betajnovi in Mrtvec pride po ljubico), postdramskemu tekstu, sestavljenemu iz dveh monologov (Zapiranje ljubezni), filozofskemu eseju (Vzgoja stoika), ameriški klasiki (Naše mesto), dramatizaciji sodobnega nemško-slovenskega romana (Angel pozabe) in dvema dramskima predlogama japonskega izvora (Prijatelji in Moderne nô drame).

Precej raznolika je tudi žanrska obarvanost predstav, pri čemer pa vendarle prevladuje razmišljujoči,  resnobni, temačnejši duh, komedije v čisti formi letos nismo videli.
Tekmovalni program Borštnikovega srečanja predstavlja tisto najbolj relevantno, najboljše, kar je na slovenskih odrih nastalo. Seveda gledališka produkcija niha, kakšno sezono je njena bera bogatejša, drugič bolj uborna. Letošnji izbor je v primerjavi z lanskim nekoliko skromnejši, čeprav ob tem kaže tudi stabilnost in vitalnost.

Ena bistvenih nalog gledališča je razvoj in uveljavitev nacionalne dramatike, zato smo veseli, da smo si v tekmovalnem programu lahko ogledali pet uprizoritev, temelječih na slovenskih dramskih predlogah. Slovenska besedila so torej obsegala polovico tekmovalnega programa, kar je najboljše razmerje v zadnjih letih. Sklepamo torej lahko, da slovenska dramatika, bodisi klasična bodisi sodobna, uspešno nagovarja čas, v katerem živimo.

Strokovna žirija :

• publicist, dramaturg in teatrolog Jasen Boko
• dramaturg, prevajalec in teatrolog Tomasz Kubikowski
• publicistka in gledališka kritičarka Petra Vidali
• gledališka teoretičarka in kritičarka Barbara Orel
• dramaturginja in kustosinja Tea Rogelj, predsednica

***

NAGRADA DRUŠTVA GLEDALIŠKIH KRITIKOV SLOVENIJE:
Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije za najboljšo uprizoritev pretekle sezone (2013/2014) prejme predstava Mrtvec pride po ljubico po predlogi Svetlane Makarovič, v režiji Jerneja Lorencija ter produkciji Prešernovega gledališča Kranj in Mestnega gledališča Ptuj.

Predstava Mrtvec pride po ljubico je v temelju zaznamovana z dvojnostjo, ki se zarisuje že v razcepljenosti glavne junakinje in skozi katero se odpira prostor med surovo zemljo in molčečim nebom. Nepremostljivi prepad med banalnostjo preživetja in krhkimi ideali se na odru razstavlja kot razčarani svet, v katerem ustvarjalci predstave vsem osrednjim vsebinskim poudarkom poetičnega besedila poiščejo na videz preproste, toda pretehtane in natančne uprizoritvene rešitve. To sozvočje elementov se prelije v pretresljivo fresko, ki ji dajeta odločilni ton prav naivna plemenitost in pritajena pošastnost, med katerima niha tragičnost človeške eksistence.


Knjige ob nagradi DGKTS so podarili Slovenski gledališki inštitut (SLOGI), Festival Borštnikovo srečanje (FBS), Maska, zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani (AGRFT UL).