Indijec srednjih let čaka prihod avtobusa s potrpežljivostjo in nemirom človeka, izgubljenega v neznanem mestu. Čaka. Sedi na klopci in čaka, čakajoč vstane in prežet od čakanja stopi par korakov zdaj v eno, zdaj v drugo smer, s pogledom na preži za avtobusom. Čaka in dočaka – dva mladca, sopotnika noči. Noč ima svojo moč in pod njenim okriljem objestna dvajsetletnika zažeja po preizkušanju moči. Bi si pohajača sploh lahko zamislila prikladnejšo igračo za brušenje svojih krempljev od očividno pohlevnega tujca?

Kultna enodejanka Indijc hoče u Bronx je največja uspešnica plodovitega ameriškega pisca judovskega rodu Israela Horovitza, ki v naturalistični maniri prikaže, kaj se zgodi sredi noči na newyorški 5. aveniji, ko naključje združi dva mlada nasilneža in zmedenega prišleka. Naturalistični pisavi sledi naturalistična uprizoritev v režiji Renate Vidič, ki izgovorjene replike najmočneje podpira in razpira s fizičnim igralskim izrazom ter prek govorice igralskih teles že tako neposredno besedilo izreče še bolj grozeče in strašljivo resnično. Atmosfero nelagodja in nevarnosti krepita pridušena osvetljava (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž), nasmetena ulična tla (scenograf Milan Percan) in pulzirana glasba, iz katere se nekajkrat izvije motiv tradicionalne indijske glasbe (avtor Mirko Vuksanović).

Igor Štamulak kot Indijec Gupta že čaka in se ozira za avtobusom, medtem ko se občinstvo poseda na svoja mesta, njegove skrbi polne oči pa napovedujejo stisko, ki bo le še narastla, ko se v parterju in na ulici stemni. Uprizoritev se odlikuje po dobri zasedbi igralcev, saj so silnice intenzivnosti igre enakomerno razporejene in si trojica spretno podaja moč ludensa. Blaž Popovski kot Murph in Mak Tepšić kot Joey sta najboljša kolega, ki ju druži isti bes nemoči nad nesmislom življenja in ki se pred tem občutkom nebogljenosti skušata ubraniti z glasno vulgarnostjo ter surovim nastopom. V vlogah si Popovski in Tepšić spretno podajata klobko frustracij, ki se med njima razvija kot nepretrgana nit izzivanja, zbadanja in »zabijanja«, prav tako pa zelo suvereno naseljujeta z agresijo prenapeti telesi. Za Murpha in Joeyja je dostojanstvo abstrakten pojem, osebne meje pa nekaj frivolno izmuzljivega in tako zafrkancije prehajajo v žaljivke, igrivo suvanje pa v resnejši ravs. Tiha priča njunega medsebojnega rivalstva, Štamulakov Gupta, z vseskozi občuteno prezenco deluje kot dodatna vzpodbuda vse brutalnejšim idejam za popestritev večera, ki naraščajoče vključujejo tudi njega. Napetosti eskalirajo v nasilje, pretepanje in batine se vrstijo in množijo; zaigrani pretepi so pretresljivo prepričljivi (svetovalec za borilne veščine Miha Krušič in svetovalka za buto tehniko Tanja Zgonc), kot je prepričljiva nikoli dokončno sproščena energija mladih dveh, ki tudi po izživljanju ostajata v primežu razpršene sovražnosti.

Uprizoritev se odlikuje po dobri zasedbi igralcev, saj so silnice intenzivnosti igre enakomerno razporejene in si trojica spretno podaja moč ludensa.

Štamulakov hindi (lektor za hindi Bharath Ranganathan) zveni enako verodostojno kot pogovorna slovenščina z gosto posejanimi kletvicami Popovskega in Tepšića (lektor Martin Vrtačnik). Nezmožnost besedne komunikacije v novem okolju je v igri razumljena kot eden od glavnih vzvodov, čemú Gupta sprejema vlogo nemočne in pohlevno ponižne žrtve in Štamulak vsekakor v polnosti odigra lok čustev od upanja prek obupa do skrajnega brezupa; kljub temu pa ob pričujoči postavitvi vseskozi vznika vprašanje, zakaj na nobeni točki igre ne odide, zakaj niti ne poskusi oditi. Porajajočemu se vprašanju delno botruje scena, ki ob posameznih scenskih elementih (klopca, smetnjak, ulična svetilka, opečnati steber, na katerem je pritrjen telefon) ne deluje neprodušno zaprto in nakazuje možne smeri pobega, čeravno ne zavetja. Drugi pomislek pričujoče postavitve pa se tiče umestitve incidenta v čas. Jasno je, da bi se dogajanje lahko odvijalo sredi katere koli noči v sočasnosti, malodane v katerem koli mestu na svetu. Murph in Joey sta evidentno prepoznavna lika v sodobnih oblačilih urbanega uličnega sloga (kostumografka Anja Ukovič) – in vendar bi v naturalizmu sodobnosti brez dvoma svojo vlogo pri izživljanju odigrali tudi mobilni telefoni s kamerami in dostopom do internetnega omrežja. Res, da je leto 1968, ko je bila igra prauprizorjena v New Yorku, na nek način še zelo živ del kolektivnega spomina in ga morda zato doživljamo kot »sodobnost« – vseeno pa so se načini dokazovanja premoči in sadističnih naslad še pomnožili z razrastom in (zlo)rabo socialnih omrežij. Sploh za mlajšega gledalca, ki teksta in konteksta njegovega nastanka ne pozna, bi bila dobrodošla kakršna koli odrska informacija o dogajalnem času, sicer stacionarni javni telefon, ki je bistven za vrh in razplet zgodbe, razpira špranjo anahronosti.

Ne glede na pomisleke o vzpostavljanju odrskega prostora in definiranosti časa pa uprizoritev gledalcu ne dopušča ravnodušnosti. Lagodno igračkanje nasilnikov z žrtvijo izhaja iz njunega lastnega bivanjskega nelagodja, kar ravnanja nikakor ne opravičuje, vzbuja pa hkrati z odporom in strahom (sploh, če surovosti spremljaš iz prve vrste in na oder zreš od spodaj navzgor) tudi empatijo in žgoče vprašanje o tem, ali je začarani krog nasilja mogoče kakor koli razkleniti. Da je predstava s svojo surovo neposrednostjo prevzela avditorij, je ob spuščeni zavesi pričalo tudi nekaj dolgih trenutkov nepremične tišine, preden je prvi plosk spodbudil sprva obotavljiv, nato pa glasen aplavz.