Kaj je bilo prej? Alica ali Čudežna dežela? Ali pa eno brez drugega ne gre, ne more dalje?

Najprej je bila Alica v Čudežni deželi, Carrollova literarna umetnija. S tem se prične pohod ustvarjalnosti, znotraj te predloge se začrta vznožje Sizifove, posledično pa tudi Aličine vzpetine. Potrebno se je soočiti s samim literarnim besedilom, potrebno je zapluti med besede Lewisa Carrolla, a že v izhodišču ustvarjalci predstave naletijo na prvi kamen spotike. Kako se soočiti s prevodom izvirnega dela z naslovom Alice in Wonderland? Kako preseči tisto nujno prevajalsko zlo, traduttore – traditore? Seveda, skupina ne izpodbija prevajalskih veščin Gitice Jakopin ali ostalih prevajalcev, ki so iz angleškega v slovenski jezik skušali povesti čar in neizmerno moč Carrollovih besednih skovank. A eno je očitno: razsežnost domišljijske barvne palete je potrebno naslikati na platno predstave, treba je najti primerni čopič za slikanje naše Alice.

Naslednji korak se ponovno ustavi ob vprašanju: kako? Za domišljijski maraton ne potrebujemo blišča, ne potrebujemo velikega števila igralcev na odru niti pretirano umetelnih kostumov niti spektakularne scene. Naši Alici zadošča zgolj in samo domišljija, preplet besed, gibov in zvokov, ki se zlijejo z gledalčevo prisotnostjo, prisebnostjo in voljo do skupnega iskanja asociacij, pomenov in pogledov. Raziskovanje se prične z dvema igralcema in igralko, ključ do vhodnih vrat Čudežne dežele pa se skriva v predalu improvizacijske gledališke tehnike.

A po enomesečnem delu skupino zapusti njihova igralka. Čudežna dežela ostane brez naslovne vloge. Kako naprej? Na odru ostajata dva igralca, kar pa sumljivo diši po ionescovskem in beckettovskem gledališču absurda. Tovrstnega absurda Čudežna dežela ne more sprejeti, posrkati vase, zato kliče po tretjem. Bo tisti tretji igralka ali igralec? Kdo, če sploh kdo, lahko nadomesti prvotno Alico, ki se je odrekla Čudežni deželi in iz nje ušla?

Tisti tretji bo igralec. Igralec, ki želi vstopiti v našo deželo brez Alice. Ženska se ne rodiš, ampak to šele postaneš, je njegov argument.

Pohod po domišljijskih planjavah se tako lahko nadaljuje, v nahrbtniku pa se tokrat poleg Carrollovega izjemnega sanjskega besednega zemljevida znajdejo še čutara skupnega znoja, vezen pulover osebnih izpovedi, dodaten par nogavic s potiskom svojevrstnega absurda, sendvič feminističnih besedil in energijske tablete teoretičnih spisov o problematiki izobraževalnih sistemov.
In res, to ni Alica, ki smo je bili vajeni do sedaj.


Avtorica video posnetka: Tjaša Črnigoj