Aleksander Valič: Razločna beseda in vsebina sta temelj gledališča (intervju)

V času NOB ste kot član Frontnega gledališča 7. korpusa s slovensko pesmijo in besedo dvigovali narodno zavest. Z današnje perspektive so bili to povsem drugačni časi. Kako se jih spominjate?

Velikokrat se jih rad spominjam. Imel sem veliko srečo. Ponavadi rečem, da je Bog nad mano držal dve roki, ne samo eno. Gledal sem, kako so moji soborci padali, jaz pa sem ostal živ do osvoboditve, do življenjskih sanj. Že kot otrok sem imel to srečo, da sem imel krasnega očeta, ki se je boril za slovenski narod. Prinesel mi je pesem Mojo srčno kri škropite Simona Gregorčiča in mi dejal, naj se jo naučim na pamet. Prvič sem jo povedal leta 1942 po eni akciji na Gorenjskem. Komandant je bil tako navdušen, da je šel na stražo namesto mene. Jaz pa tudi, čeprav sem jo povedal zato, ker sem bil prepričan, da bom ostal tam, ker me bo zadela nemška krogla.

Ko smo prišli v Cankarjevo brigado, smo se na dneve, ko ni bilo borbe, dolgočasili, zato smo začeli pripravljati kulturne trenutke, kot smo jim pravili. Jaz sem znal veliko slovenskih pesmi, saj so mi že v četrtem razredu osnovne šole govorili, naj se jih čimveč naučim na pamet. Z dobrim prijateljem soborcem sva ustanovila Frontni teater 7. korpusa. To je bil teater v Cankarjevi brigadi. Sestavljala sva program, iskala vse mogoče tekste, pripravljala predstave. Osnova je bilo pripovedovanje dogodkov, ki so se zgodili doma in po svetu. Dobivali smo prve informacije. Tako je nastala tudi pesem, ki smo jo peli, preden smo začeli program: "Frontno gledališče smo, naš sovražnik je dolgčas, koder smo in kam gremo, razjasni se vsak obraz. Ker vemo, kako ste radovedni, vam zapojemo naš novi zvočni tednik, ki pove v besedi in v pesmi, kaj vse počenja ta znoreli svet."

Potem so sledile informacije. To je postalo strašno znamenito in želja med borci je bila velika, zato smo začeli potovati po vsej Sloveniji. Imeli smo okrog 160 nastopov. Z brigado smo šli malo pred koncem vojne osvobajat Trst in frontniki smo imeli na Radiu Trst prvo oddajo v slovenskem jeziku. Slovenci so bili strašno navdušeni.

V Trst ste bili po vojni povabljeni k ponovnemu obujanju slovenskega gledališča. Igralci ste morali pomagati odrskim delavcem, prodajali ste vstopnice, na gostovanja ste se prevažali s kamioni skupaj s kulisami. Ampak v vaši knjigi Sanje in resničnost je očitno, da sta vam bila pričakovanje in odziv občinstva pomembnejša od okoliščin, v katerih ste delovali.

Seveda. Za to nam je šlo. Po prvi svetovni vojni, ko so Italijani prišli na našo Primorsko, je vladala strašna žalost. Vsi Slovenci so trpeli, pogoji so bili težki. Ko se je ustanovilo slovensko narodno gledališče v Trstu, ni bilo ne denarja ne dvorane, ampak velika želja je bila, da imamo Slovenci svoje gledališče, da se prizna življenje slovenskega naroda.

V Trstu sem bil dve leti, vendar sem bil tako izčrpan, da sem nekega jutra padel po stopnicah in si potolkel hrbtenico. Prepeljali so me v Ljubljano in po okrevanju sem v sezoni 1947/48 postal član SNG Drama Ljubljana. To so bile moje sanje. Istočasno sem potem obiskoval še akademijo, zelo veliko snemal za radio in bil med tistimi, ki smo začenjali televizijska snemanja.

Ampak v Ljubljani ste se, kot ste povedali v enem od intervjujev, čutili nekoliko zapostavljenega. Zakaj?

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Ljubljani težko ne samo za nas Primorce, ki smo prišli gor, ampak za vse. Težko je bilo priti do službe. Bil sem presenečen, ko mi je nekdo dejal, da smo jim prišli žreti kruh. V Drami so me po vojni angažirali kljub temu, da so nekateri rekli, da kot Primorec ne znam pravilno govoriti slovenščine. Ampak ko sem prišel na oder in igral, sem bil srečen. Gledališče je bila moja želja že od nekdaj.

Radi ste nasmejali ljudi. Ste tudi po naravi optimist?

Tudi. Takrat sem imel veliko volje, želja, sanj. Ko sem pisal in nastopal v Cankarjevi brigadi, so z velikim veseljem poslušali. Po takem nastopu sem bil tako vesel kot komandant kakšne čete, ki je prišla iz dobre borbe. Gledališče mi je bilo pojem življenja. Rad sem ga imel in ga imam še vedno rad.

Ker še vedno zahajate vanj: kakšni so vaši občutki, ko primerjate pogoje, v katerih deluje danes, s pogoji, ki ste jim bili priča sami?

Res je, da sem doživel visoko starost in da imam včasih tudi težave z ušesi. Ko smo začeli igrati v ljubljanski Drami, nam je šlo za to, da nas je slišal in razumel tudi gledalec v zadnji vrsti na balkonu. Znati moraš govoriti slovensko besedo, da bo lepa, polna, čista, razločna in glasna. To je bilo pomembno in to je bila osnova. Danes tega včasih ni niti v nižjih vrstah.

Kako pa gledate na današnji odnos do jezika, do naroda?

Zame je politika pokvarjena. Ministri, ki delajo v vladi, bi morali imeti samo eno nalogo - da skrbijo za slovenski narod in ne za posamezne skupine. Ta narod ima dekleta in fante, otroke in stare starše, vsi pa morajo živeti, če živijo pošteno na tej zemlji. Ne morem razumeti, kaj se dogaja pri nas in kako je sploh do tega prišlo. Lahko samo predvidevam. Ko so Italijani vdrli v Slovenijo, smo imeli samo en namen: biti svobodni na svobodni zemlji. Za to smo bili pripravljeni dati tudi življenje. Ker brez svobode nima smisla živeti.

O tem govori tudi prvi slovenski film Na svoji zemlji, čeprav ste na začudenje mnogih v njem igrali domobranca.

Moja želja je bila sodelovati pri prvem slovenskem filmu, še posebej, ker se je dogajal na Primorskem. Takrat je bil film velik pojem za nek narod. Ljubljanska Drama mi je odobrila nekaj prostih dni in ko so mi na prizorišču snemanja dodelili vlogo, sem bil prizadet. Računal sem na nekaj drugega, ampak sem si dejal: igrati moram. Čutil sem se igralca.

Pred letom in pol ste bili na odprtju tematske poti po prizoriščih snemanja v Baški grapi. Kako ste se po tolikih letih počutili biti spet "na svoji zemlji"?

Spomnil sem se, kako so nas prebivalci takrat sprejeli in nam pomagali. Če je deževalo, so nam prinesli dežnik in šli za nami, prinašali so nam hrano. Če jih ne bi bilo, dvomim, da bi film sploh nastal do konca. Brez njih se ne bi izšlo, kajti to je bilo takrat težko delo.

Ob prejemu Borštnikovega prstana leta 2008 je žirija kot vaš velik dosežek izpostavila vlogo Rameuajevega nečaka Denisa Diderota. Bi sami izpostavili še kakšno, ki vas je osebno najbolj zaznamovala?

Meni je bila vsaka vloga všeč. Vseeno mi je bilo, ali je bila manjša, srednja ali velika. Najboljši občutek je bilo stopiti na oder in igrati. To je bil zame užitek in smisel vsega. Še danes, ko grem gledat predstave, rad vidim igralca, ki dela z veseljem. In sanjam, kako bi jaz odigral to vlogo.

Ampak danes je repertoar drugačen, tudi režijski pristopi, pa načini igranja...

Zame je osnovna vsebina. Še ko sem bil majhen, so me učili - pomembna je vsebina: kaj moraš povedati, kaj moraš razumeti, o čem je napisano in kaj je avtor hotel s tem povedati. Te štiri točke so me vedno vabile in vodile v življenju. Predvsem vsebina.

Družina Valič je skoraj v celoti zapisana gledališču. Kako spremljate svoje potomce?

Prav rad gledam in poslušam. Sin prav tako ne more brez teatra. Ustanovil je otroško dramsko gledališče, ki ga je mesto pripojilo k lutkovnemu gledališču. Okoliš je bil navdušen nad njim. V Španskih borcih so takrat gostovala vsa gledališča, tako da je bil ta del Ljubljane lepo oskrben s kulturnim življenjem. Zdaj vodi Valič teater in je avtor komedije Srečno ločena, s katero gostuje povsod. Tudi vnuka gresta po gledališki poti.