Igralec Aleksander Valič praznuje 95 let

Valič, rojen leta 1919 v Gorici, na slovenskem ozemlju, ki je pripadlo Italiji, je prve igralske izkušnje pridobival kot partizan v Frontnem gledališču 7. korpusa. Po osvoboditvi je sodeloval v slovenskem gledališču v Trstu, kjer je dobil prvo pomembnejšo vlogo, vlogo izdajalskega Ferleža v Borovih Raztrgancih. Tržaške izkušnje je nato opisal v svoji drugi knjigi Sanje in resničnost (1999).

Svojo igralsko pot je leta 1947 nadaljeval v ljubljanski Drami, kjer je bil redno angažiran do leta 1974. Takrat se je začel njegov strmi vzpon. Spoznali smo tistega Valiča, ki ga iz povojnega pol stoletja ljubljanske Drame ne moremo odmisliti, je leta 2008, ko je prejel Borštnikov prstan, zapisala žirija.

Ustvaril je vrsto vlog v klasičnem in sodobnem repertoarju. Med drugim je igral v Molierovih komedijah, kjer je bil "velik v razumevanju šibkosti in zadržanem opozarjanju na to, da poglejmo vase, preden prvi vržemo kamen". Nastopal je tudi v Shakespearovih igrah, posebej pa so se zapisale v spomin njegove vloge v komedijah, npr. v Goldonijevem Lažniku in v Linhartovem Matičku.

"Vsakič, ko se je pojavil na odru, je predstava zaživela. Ne samo zaradi njegove izrazite odrske prezence, predvsem zato, ker so gledalci pričakovali vsakič drugačno osvetlitev neke pristne človeške lastnosti in se pripravili na smeh," je pisalo v utemeljitvi Borštnikovega prstana.

Posebno mesto v Valičevem ustvarjanju pomeni Diderotov Rameaujev nečak. Ta magistralna stvaritev in igralski dosežek ga je dokončno uveljavil kot karakternega igralca in hkrati začrtal merilo, ob katerem se v našem okolju merijo vsi poskusi monodrame, je tedaj še zapisala žirija.

Valič je med različnimi generacijami prepoznaven tudi po svojih filmskih vlogah. Nastopil je v 15 slovenskih filmih, med drugim v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji Franceta Štiglica ter v filmih Tistega lepega dne, Dolina miru in Ne joči, Peter istega režiserja.

Poleg spominov na prva leta tržaškega gledališča je o gledališkem življenju napisal še knjigo Frontniki (1980). Poleg Borštnikovega prstana pa je dobil še nagrado Prešernovega sklada (1967), Borštnikovo nagrado za igro (1972) in častni znak svobode RS (2002).