Urška Brodar, 13. 9. 2013

Bartlett in Krči

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Mike Bartlett KRČI, režija Jure Novak, premiera 13. september 2013.
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje
Foto Uroš Hočevar / Arhiv SLG Celje

Mike Bartlett je britanski dramatik in režiser, rojen 7. oktobra 1980 v Oxfordu. Študiral je angleščino in teatrologijo na univerzi v Leedsu. Piše tako za gledališče kot tudi za radio in televizijo. Kot dramatik se je uveljavil leta 2005, ko se je udeležil programa gledališča Old Vic1, imenovanega 'New Voices' (Novi glasovi), kjer je bila naloga avtorjev v štiriindvajsetih urah napisati igro in jo uprizoriti. Napisal in uprizoril je igro Comfort (Udobje). Že leta 2002 pa je kot dramatik začel delovati na neodvisni sceni, kjer so uprizorili njegove igre The Love At Last (Končno ljubezen) v gledališču Gilded Balloon – Edinburgh Fringe; Swimming for Beginners (Bazen za začetnike) v gledališču The Workshop Theatre v Leedsu; Why People Really Burn (Zakaj ljudje zares gorijo) v gledališču The Underbelly – Edinburgh Fringe. Leta 2005 je Earl's Court Festival (gledališče Finborough) pri njem naročilo kratko igro Silent Charities (Tiha dobra dela).

Na radiu BBC 3 in 4 je mogoče vsako leto slišati kakšno Bartlettovo radijsko igro: 2006 The Family Man (Družinski človek), 2007 Not Talking (Ne govorim) – ki govori o ugovoru vesti v Veliki Britaniji med drugo svetovno vojno in tudi o ustrahovanju v britanski vojski, za to igro je dobil nagradi Writer’s Guild Tinniswood in Imison prize. Istega leta je šla v eter igra Love Contract (Ljubezenska pogodba), ki jo je kasneje predelal v gledališko igro Contractions (Krči) in v kateri se ukvarja z neulovljivo mejo med zasebnim in javnim v korporativnih pogodbah. 2009 The Steps (Stopnice) in Liam, 2011 Heart (Srce) in The Core (Sredica).

Skupaj z Duncanom Macmillanom, Simonom Vinnicombejem, Morgan Lloyd Malcolm, Rachel Wagstaff in Nickom Jillom so ustanovili kolektiv The Apathists, ki je deloval v letih 2006 in 2007 in močno vplival na britansko gledališko sceno. Uprizarjali so nove igre in hepeninge. V tem času je Bartlett napisal Contractions, ko ga je Duncan izzval, naj napiše igro v enem dejanju. Kolektiv je deloval tako, da so se vzpodbujali pri pisanju iger, ki jih sami od sebe v svojem okolju ne bi. Duncan je Contractions potem tudi zrežiral v Washingtonu (2012). Sodelovala sta še za Paines Plough2, prav tako bereta prve verzije svojih novih iger.

Leta 2007 je imel pisateljsko rezidenco v znamenitem gledališču Royal Court3 v Londonu, tam je napisal igro My Child (Moj otrok), ki so jo tudi uprizorili. My Child se ukvarja s konfliktom med odtujenima moškim in žensko glede skrbništva za njunega otroka. Leta 2008 so v gledališču The Bush v Londonu uprizorili njegovo igro Artefacts (Artefakti) o šestnajstletni Kelly, ki želi spoznati svojega očeta. Izkaže se, da je njen oče iz Iraka in v znak njunega skupnega porekla ji podari mezopotamsko vazo. Artefacts je igra o identiteti in trku osebnih in poslovnih prioritet. Istega leta je za Royal Court predelal radijsko igro Love Contract v Contractions (Krči). V mnogih podjetjih je postala stalna praksa, da se v pogodbe vključi klavzulo o priglasitvi pisarniških ljubezenskih afer, ki služi v obrambo pred negativnimi posledicami zaradi razhajanj. Emma se v nizu vse bizarnejših intervjujev z Vodjo vedno težje oklepa svojega dostojanstva. Kaj vse je pripravljen človek žrtvovati za službo. Leta 2009 so v Royal Courtu uprizorili njegovo igro Cock (Kurac), za katero je prejel nagrado Laurenca Olivierja za izjemne dosežke v partnerskem gledališču. Cock je igra o biseksualnem moškem, ki je hkrati zaljubljen v moškega in žensko in se pri tem sooča s predsodki v razmerjih, seksualnostjo in vprašanjem lastne identitete.

Leta 2010 so njegovo igro Earthquakes in London (Potresi v Londonu) uprizorili v nacionalnem gledališču Royal National's Cottesloe Theatre, uprizoritev je dobila dobre ocene v vseh pomembnih gledaliških kritikah: The Guardian, The Independent, The Telegraph, Time Out. Earthquakes in London je igra epskih razsežnosti, ki govori o posledicah klimatskih sprememb, korporativni korupciji in družinski tragediji: treh sestrah, ki jih je že zdavnaj zapustil oče, priznani znanstvenik za klimatske spremembe, ki je napovedal okoljsko apokalipso. Najstarejša sestra je poslanka, ki želi ustaviti širitev letališča, ker ji je okolje pomembnejše od gospodarstva. Srednja sestra je visoko noseča in brede v vedno globljo depresijo, ker jo skrbi, v kakšen svet se bo rodil njen otrok. Najmlajša sestra je uporniška najstnica, ki je najstarejši sestri karieristki pogosto v nadlogo. Vsaka se skuša na svoj način soočiti z očetovimi pesimističnimi napovedmi, srednja hči razmišlja celo o samomoru, da se njen otrok ne bi rodil v apokaliptično prihodnost, obenem pa se jim ponudi tudi priložnost, da se pobotajo s svojim odtujenim ljudomrznim očetom.

Leta 2010 je imela v Royal Courtu premiero tudi njegova igra Love, Love, Love (Ljubezen, ljubezen, ljubezen), za katero je 2011 prejel nagrado za najboljšo novo igro britanskih Gledaliških nagrad. Gre za ironično študijo konflikta med generacijo baby-booma in njihovimi otroci.

Leta 2011 je imel Bartlett pisateljsko rezidenco v National Theatru, kjer so na največjem odru (the Olivier) uprizorili njegovo igro 13. 13 je igra o naključjih, znamenjih in vizijah, ki trčijo ob politično realnost. Po vsem Londonu se ljudje prebujajo z identičnimi, grozljivimi sanjami. Istočasno se po dolgih letih domov vrne mlad moški z imenom John, ki se znajde sredi gospodarskega somraka, neuspešnih demonstracij in premiera, ki bo ravno razglasil vojno stanje. Ampak John ima vizijo za prihodnost in pozna način, kako jo uresničiti. Igra v letu, ko so kot po tekočem traku padale vlade in je na tisoče ljudi šlo na ulice, raziskuje pomen osebne odgovornosti, preteklost in njen vpliv na prihodnost ter naravo našega prepričanja. Istega leta je kot soavtor sodeloval pri projektu Decade (Dekada), kjer so se ukvarjali z odzivi na 11. september, kot ključnim dogodkom našega časa.

Leta 2012 je Bartlett za gledališče Hampstead priredil film Chariots of Fire (Ognjeni vozovi), zgodbo o dveh atletih olimpijskih iger leta 1924 – Škotu Ericu Liddellu in Judu Haroldu Abrahamsu, ki sta tekla vsak za svojo stvar – prvi za slavo Boga, drugi proti predsodkom. Prav tako je istega leta priredil in režiral Evripidovo Medejo in televizijska hiša ITV1 je premierno predvajala njegovo kriminalno dramo The Town (Mesto), trilogijo o mladem moškem, ki se po desetih letih vrne v svoj domači kraj. Za The Town je bil Bartlett nominiran za nagrado BAFTA za Breakthrough Talent.

Letos je bila v sheffieldskem Cruciblu uprizorjena njegova nova igra Bull (Bik), ki bi jo lahko postavili ob bok igri Cock iz leta 2009. V ringu se znajdejo Isobel, Tony in Thomas, ki čakajo svojega šefa Carterja, da odloči, koga bo odpustil. Začne se boj za preživetje v podjetniški politiki, nihče noče biti poraženec.

Bartlett trenutno razvija televizijske projekte za BBC, ITV, Big Talk in Drama Republic, po naročilu piše za gledališča Headlong Theatre, Liverpool Everyman Playhouse, Hampstead Theatre in The Royal Court Theatre. Bartlettovi teksti so ostri in ekonomični, njegovi liki so sodobni in nujni. Do potankosti opišejo, kako je biti človek v današnji zahodni družbi.

Prvotno je bila igra, ki jo v slovenščini prvič uprizarjamo v celjskem gledališču, naslovljena Love Contract, v prostem prevodu Ljubezenska pogodba. Ob tem naslovu morda najprej pomislimo na poročno pogodbo, ki jo partnerja skleneta zato, da bi se obvarovala preračunljivosti, poroke iz koristi. Vendar gre tudi za pogodbo oziroma klavzulo, ki je del pogodbe o zaposlitvi, v kateri je določeno, da se kot delojemalec ne smeš zapletati v ljubezensko razmerje s sodelavci, tako podrejenimi kot nadrejenimi. Igro so pod izvornim naslovom najprej predvajali na radiu, nato je Bartlett spremenil naslov v Contractions, pod tem naslovom so jo uprizorili v gledališču. Novi naslov je večznačen, ob njem pomislimo na pogodbo (znotraj 'contractions' se skriva 'contract'), krče, popadke, slovar pravi še: krajšanje besed in obdobje zmanjšane ekonomske aktivnosti. Pri slovenskem prevodu: Krči, pomensko polje z angleškim ne sovpada v popolnosti, kar je logično, saj gre za različna jezika, vendar so tudi krči večznačni. Ob njih pomislimo na porodne krče, krče v mišicah nasploh, pa tudi na ekonomske krče, se pravi na krizo, in na krčenje delovnih mest v podjetjih. Pa smo pri temi besedila. Pri podjetju, Vodji in Emmi, vzgajanju popolne delavke in s tem povezanimi krči.

Bartletta so nekoč vprašali, zakaj je začel pisati dramska besedila: Ko sem na faksu bral dramske igre sem si mislil 'Ampak saj so vse o preteklosti. Kje so igre, ki jih imam rad o tukaj in zdaj?' Nisem jih našel, zato sem začel pisati ... Karkoli že je svet, to me zanima. Krči nedvomno spadajo med igre, ki govorijo o perečih problemih tukaj in zdaj. Kdo bi si mislil, da bo kdaj gledališko zanimiva tematika prišla prav iz pisarn korporacij. Seveda jo Bartlett nekoliko zaostri in privede v absurd, toda v njej je moč najti vsakdanje težave sodobnega človeka, s katerimi se lahko zlahka poistovetimo. V tem kontekstu Bartlett pravi še, da bo gledališče postalo popularno in manj elitistično, če bomo nehali gledališko publiko dojemati, kot da je drugačna, ali da pripada drugemu razredu, ali da ima drugačne intelektualne sposobnosti in pravzaprav lahko ugotovimo, da je najboljše gledališče, ki ga je mogoče videti, pogosto tisto, ki privabi največ ljudi. Brecht je rekel prav to. Tako mislim, to je tisto, k čemer bom vedno stremel.

V Krčih je situacija sledeča: Emma pride k Vodji v pisarno. Vsak prizor se prične in konča enako. S kramljanjem, vljudnostnimi frazami. V prvem prizoru Emmo Vodja opozori na ljubezensko klavzulo v pogodbi, ki jo je podpisala, ko je nastopila službo v podjetju. V drugem jo opozori na definicijo romantičnega razmerja, kot ga razume podjetje. V tretjem poizve o večerji s sodelavcem Darrenom in naravi njunega odnosa, ki pa ga Emma ne smatra kot romantičnega. V četrtem je Vodja izvedela podrobnosti o večerji z Darrenove strani, a rabi še Emmin zorni kot, da se prepriča o naravi dogodka. Emma še vedno vztraja pri tem, da ni šlo ne za romantično ne za spolno razmerje. V petem prizoru je videti, kot da je zadeva urejena, dejstva so usklajena, vse je ok. Ko se v šestem prizoru oglasi Emma in priglasi romantično in spolno razmerje, ki ga sedaj imata z Darrenom, se začnejo zadeve zaostrovati. Prva sankcija Vodje oziroma stalna praksa podjetja je, da Darrena premestijo v drugo poslovalnico, da ne prihaja do nezaželenih družabnih stikov na delovnem mestu. Pri tem mora Emma Vodji odgovarjati na vedno bolj nenavadna vprašanja, ki so zasebne narave, a jih podjetje opredeljuje kot ključna za oceno tveganja poslovanja.

VODJA Kako vam je bil všeč seks?
EMMA Prosim?
VODJA Seks. Kako bi ga opisali? Je bil dober?

Bartlett se na tem mestu spogleduje z absurdom in situacije med Vodjo ter Emmo vedno znova drsijo v absurd in spet nazaj. Kje je točka, na kateri bo Emmi dovolj in bo šla iz pisarne, pustila službo? Naše samospoštovanje je v veliki meri vezano na uspešnost pri delu, ki ga opravljamo. Radi se počutimo koristne. Po šestih mesecih, kot sta z Emmo določili, da bo trajalo razmerje, Vodja pri Emmi preveri, ali drži, da gresta z Darrenom narazen. Emma pa ji je pravzaprav prišla povedat, da razmerje napreduje zelo dobro in da je noseča. To Vodji prekriža kadrovske načrte, zato Emmi zagrozi z odpuščanjem obeh, če zadeve ne rešita. Emma se odloči za službo in otroka, zapusti Darrena. Po skoraj letu in pol se Emma spet oglasi pri Vodji v pisarni, zdaj že ima otroka. Vodja ji sporoči, da bodo Darrena premestili v Kijev in s tem preprečili nadaljevanje spolnega razmerja, ki ga predstavlja njun skupen otrok. V naslednjem prizoru od Emme izvemo, da je Emmin in Darrenov otrok umrl, a vse, kar hoče Vodja, je dokaz v obliki trupla, da se podjetje prepriča o njegovi smrti, kar pomeni, da lahko Darrena pripeljejo nazaj iz Kijeva, ker ga podjetje nujno potrebuje v glavni pisarni. Emma izkoplje truplo in ga prinese Vodji, Darren pa se noče vrniti. Emmin svet se sesuje. Odloči se, da bo odšla. To pride povedat Vodji, ki jo opozori, da jo bodo, če bo odšla, tožili zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Emma se raje odloči za obisk psihiatra. To vse uredi. Emma je na koncu zadovoljna, srečna in produktivna delavka, takšna, kot jo podjetje potrebuje. V službi so z vsemi prijatelji, nima romantičnih in spolnih stikov na delovnem mestu, neulovljiva je, brezimna kot Vodja.

Živimo v svetu, kjer so pravice podjetij in korporacij pred pravicami zaposlenih. Od vsega najbolj pomemben je profit. Če natančno opazujemo govorna dejanja Vodje in dejanja Emme, lahko opazimo, da zadeva vendarle ni črno-bela. Vodja ničesar ne ukaže ali zapove, ona naslavlja težave v imenu podjetja. Emma je tista, ki dejanja izvaja v skladu s tem, kako razume njene izjave. Pozna svoje delavske pravice in dolžnosti? Emma se korak za korakom odloča postati Vodja, dobra delavka. V to je ne prisili nihče drug kot ona sama. Če hočeš postati uspešna, moraš postati Vodja. In kdo drug zna bolje pokazati, kako se stvari streže, kot Vodja?

V podjetjih, kjer so pred tem delali pretežno moški, je zaposlenih vedno več žensk, delovni čas se podaljšuje, zato ne preseneča, da se na delovnih mestih razvijajo romantična razmerja. Saj ljudje večino časa preživijo v službi, kjer se jih spoštuje, zaradi njihovih dosežkov, medtem ko v zasebnem življenju doma čakajo kričeči otroci, nepomita posoda in prašno stanovanje – nobenih pohval in trepljanja po rami. V službi so ljudje vedno lepo oblečeni in se primerno vedejo, dela se za pomembne cilje in atmosfera je nabita s spolnimi feromoni. Tako so se v pogodbe podjetij prikradle ljubezenske klavzule, se pravi klavzule, ki opozarjajo na (ali pa celo prepovedujejo) romantična oziroma spolna razmerja na delovnem mestu. Uveljavile so se predvsem zato, ker se podjetja bojijo, da lahko romantično razmerje v službi potencialno negativno vpliva na vedenje na delovnem mestu, na načine, ki so v konfliktu z interesi podjetja in pravnimi interesi delodajalca. Podjetje lahko skrbi, da bi zveza med nadrejenim in podrejenim znižala moralo in produktivnost ostalih zaposlenih, zaradi domnevnega favoriziranja, da bi se manjša motiviranost lahko hitro spremenila v neproduktivnost, kar bi bilo slabo za podjetje, da bi prišlo do tožbe zaradi spolnega nadlegovanja v primeru nesporazumnega razhoda. Par lahko postane neproduktiven, ker se namesto s službenimi obveznosti ukvarjata drug z drugim. Vendar velja, da v primeru, če imata delojemalca romantično razmerje izključno v privatnem času, to ne vpliva na interese podjetja. V Krčih imamo opravka z zaostreno, nemalokrat absurdno situacijo, ki pa prav skozi izredne razmere nagovarja realne težave, nagovarja odločitve, ki jih kot vodje ali podrejeni sprejemamo na delovnih mestih vsak dan. Tako z vidika Emme kot z vidika Vodje so njune odločitve in dejanja logična. Smo vsi res samo žrtve podjetij?

Bartlett o svojih igrah pravi: Da bi bile igre politične, si morajo prizadevati, da ljudje začnejo razmišljati o sistemih, ki stojijo za našim življenjem. In tega se ne naredi tako, da pokažeš cel sistem. Mislim, da trenutno razmišljam v tej smeri: to narediš tako, da pokažeš problem in potem vzpodbudiš publiko, da sama kaj naredi in ne predstavljaš sebe, dramatika kot levega ali desnega, ker to neizogibno predstavlja varovalo. Ne glede na to, kar rečejo liki ali kar se dogaja v igri, boš pomislil, to je napisano iz leve perspektive ali to je napisano iz desne perspektive. Mislim, da je mnogo bolj zanimivo, če kot dramatik ljudem ne izdaš, kakšna je tvoja perspektiva. Da vzpodbujaš like, da so popolnoma politični v tem, kar delajo, in v načinu, kako je vse skupaj sestavljeno, tako vzpodbudiš pri ljudeh politične misli o igri. Mislim, da na ta način veliko bolj vzpodbudiš ljudi, da začnejo delovati v smeri političnih sprememb kot pa reči 'tukaj je ideologija – to je to, kar mislim.' Ali 'tukaj je ideologija, s katero se ne strinjam.' Tako nikomur ne dopuščaš prostora za lastno mišljenje in ljudje morajo vendar razmišljati – to mora biti to, kar se dogaja.

Aleks Sierz pa o sodobni britanski dramatiki, katere vidnejši predstavnik je Mike Bartlett, pravi: Angleži izjemno radi pripovedujejo zgodbe, kot toliko drugih kultur. Ampak britanskemu gledališču gre za reprezentacijo zgodbe na jasen, linearen in naturalističen način. Zgodbe nam seveda veliko dajo. Kot pripovedi nam nudijo ugodje, s tem ko oblikujejo realnost, in pomagajo nam uživati predstavo, s tem ko nas za roko peljejo skozi labirint pomenov, nasprotij in konfliktov, ki jih predstavlja dramatika. Pripovedi se igrajo z našo naravno željo po tem, da bi izvedeli, kaj sledi, odkrili, kar je skrito, in razkrili resnico v svoji banalnosti in njeni razkrivalni moči. Pripovedi nas nekaj naučijo o svetu: pokažejo nam motivacije fiktivnih likov, morda kompenzirajo našo nesposobnost, da bi zares poznali ljudi v resničnem življenju. Seveda, zaradi njih imamo občutek, da lahko upravljamo svoje življenje, bolj kot to drži v resničnosti. S tem nas tudi nadzirajo. Spomnijo nas na moralne kodekse, meje poželenja in posledice napačnih dejanj. Včasih celo pokažejo, da je dobro nagrajeno (navsezadnje gre za fikcijo). Ponujajo nam modele za življenje in nam pomagajo osmišljati svet. Pripovedi smo mi.



Opombe
1  Kevin Spacey je od leta 2004 umetniški vodja gledališča Old Vic.
2  Paines Plough je potujoča gledališka skupina, nastala leta 1974, ki producira in naroča izključno novo britansko dramatiko in tako vzpodbuja njen razvoj.
3  Gledališče Royal Court se financira iz javnih sredstev, že več kot petdeset let z rezidencami vzpodbuja mlade dramatike in jim tako ponuja pogoje za pisanje novih dramskih tekstov, ki so tudi takoj uprizorjeni. Aleks Sierz ta način pisanja imenuje 'New Writing' – novo pisanje. Zgodba se je začela 8. maja 1956, ko so v Royal Courtu uprizorili Ozri se v gnevu Johna Osbourna, ki velja za prvega 'jeznega mladeniča'. Na odru Royal Courta, ki ga je umetniški vodja tistega časa George Devine imenoval gledališče dramatikov (ne igralcev, režiserjev ...), so se zvrstili Arnold Wesker, John Arden in Edward Bond, prav tako so uprizarjali tuje avtorje, kot so Arthur Miller, Eugene Ionesco, Samuel Beckett. Slog tega pisanja je bil naturalističen, tematika pa socialna, o revnem in nasilnem življenju ljudi nižjega sloja oz. delavskega razreda, kot protest proti meščanski dramatiki. V prvem valu novega pisanja je šlo predvsem za emancipacijo delavskega razreda, v drugem valu proti koncu šestdesetih je bila glavna tema revolucija ali reforme. V tretjem valu, v osemdesetih, so prišli do besede ženske, črnci in geji, ki so tematizirali različnost in identiteto. Četrti val, v devetdesetih, so dramatiki t. i. 'in-yer-face', 'v fris' oziroma 'na gobec', tematizirali krizo moškosti, najbolj odmevna med njimi sta Sarah Kane in Mark Ravenhill. Po 9/11 se je zgodil novi, peti val, ko je v ospredje prišla predvsem politična tematika in težave z nacionalno identiteto.





Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1635 Kb)

Gledališče Celje

Povezani dogodki

Urška Brodar, 21. 3. 2019
Nekaj ljudi išče srečo na malem odru
Urška Brodar, 11. 8. 2017
Urška Brodar bere sodobno slovensko dramo
Urška Brodar, 2. 10. 2014
Izrazna moč dialekta