Rudi Šeligo je bil predsednik DSP od marca 1987 do junija 1990. V tem času je napisal vrsto izjav, pozivov, protestov, nagovorov, govorov. Izbor najbolj značilnih in politično najpomembnejših stališč je objavil v knjigi leta 1991, ki mu jo je izdala Založba Park, katere urednik je bil Jaroslav Skrušny. To je bil čas, ko so se rušili Zidovi in se razkrajale Ideologije. Obstajala je še Zveza pisateljev Jugoslavije, kot še en garant »bratstva in enotnosti«, a bila je že popolnoma izpraznjena formacija, ki jo je zgodovina že močno obgrizla. Vendar se je na tem terenu, četudi še tako umetno gojenem, že dogajal velikosrbski nacionalizem, ki se mu je bilo treba postaviti po robu. Rudi Šeligo kot predsednik DSP je bil tedaj zagotovo pravi človek na pravem mestu in ob pravem času. Neumorno je sestavljal pozive in proteste, ki jih je upravni odbor kar sproti, včasih tudi ne v polni sestavi, potrjeval, saj smo se vsi zavedali, da ni časa za leporečenje, da ni važna forma, ampak vsebina. Reagirati je bilo treba ob vsaki, skorajda vsaki potezi, ki jo je potegnila tedanja federativna oblast. A tudi slovenska, ki je čutila, da se njen ekskluzivni čas izteka, da je treba iskati lestev, po kateri bo lahko čim varneje sestopila z oblasti.
Moram priznati, da je, kljub temu, da je od tedanjega, »volčjega časa«, kot ga poimenoval Rudi Šeligo, minilo že skoraj tri desetletja, branje Šeligovih zapisov zelo poučno. Zakaj? Ker nam kažejo, prvič, da je bil Rudi Šeligo vendarle obdarjen s posebno jasnovidnostjo, ki je nujna za voditelje, in drugič, ker danes lahko z žalostjo v srcu ugotavljam, o čemer je slutil tudi Šeligo, da se je naša pot v samostojno, suvereno državo zaobrnila, da zdaj, ko smo gospodarji na domači zemlji, gremo nazaj, rakovo pot, rinemo v regresijo, kot da nas ni zgodovina ničesar naučila. Res, za nas Slovence, zgodovina ni nikdar bila in ne bo učiteljica. In če pustim ob strani vsa druga družbena področja, t.i. podsisteme, ne morem pustiti ob strani kulture. Še zlasti, ker nenehno, vedno znova in od začetka, razmišljamo, morda bi bilo bolje reči sanjamo, o novem, o prenovi »kulturnega modela«. Ki bi – da, vprašajmo se, kaj bi nam ta novi model kulture prinesel? Večji delež proračunskega denarja (2% državnega proračuna ali celo 2% BDP-ja)? Ali postopno privatizacijo javnih zavodov na področju kulture? Trenutno imamo pred seboj Izhodišča za prenovo kulturnega modela (37 strani), ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo; so le nadaljevanje tistih naporov, ki so jih v »prenovo« vlagali ministri in ministrice, še zlasti zadnja Julijana Bizjak Mlakar in njen državni sekretar in sedanji minister Tone Peršak. Četudi gre, po ministrovih besedah, za le še skico, osnutek osnutka, pa ne morem mimo ugotovitve, da si ne prislužijo pozitivne ocene. In če parafraziram Alija Žerdina, bi lahko rekel, da takšni osnutki kažejo na duhovni horizont avtorjev; kajti v naslednjih fazah se marsikaj lahko popravi, izboljša …
Ob današnjem dopoldanskem simpoziju bi rad opozoril, in se navezal na zgornje ugotovitve, na referat, ki ga je Rudi Šeligo pripravil oktobra 1990, dva meseca pred plebiscitom, na katerem smo se Slovenci izrekli za samostojno in neodvisno državo. Referat je bil pripravljen za mednarodni simpozij, ki je potekal v avstrijskem Gradcu. Rudi Šeligo je svoj prispevek naslovil Spremembe: kultura in svoboda (teze). Ocenjujem, da je to eden najbolj tehtnih premislekov, četudi zapisanih v obliki »tez«, o (slovenski) kulturi in svobodi, ki sta, kot zapiše Rudi Šeligo, tako rekoč dvojčici; ene brez druge ni!
Kot vemo je Rudi Šeligo leta 2000, ko je bil minister za kulturo v Bajukovi vladi, pripravil prvi nacionalni program kulture, ki ga ni razumel kot nekakšno resolucijo, ki jo sprejme partijski kongres, ampak kot kulturno ustavo, na osnovi katere naj bi se sprejemali štiriletni plani, tudi finančno kvantificarni, po katerih bi se financirale jasno določene prioritete v kulturi. Žal so kasneje nacionalni programi kulture postali »nacionalni programi za kulturo« in prav zaradi tistega »za« le seznami bolj ali manj neuresničljivih želja, zaradi česar ga je vsak novi minister vehementno zavrnil kot nerealen, utopičen. Kljub tem, da gre za dokument, ki ga potrjuje Državni zbor in mora minister za kulturo vsako leto najvišjemu zakonodajnemu telesu tudi poročati o njegovem uresničevanju, je to le bolj ali manj neobvezen »dokument«, v vsakem primeru papirnat, tako da ne more ne koristiti niti škodovati nikomur.
Vrnimo se k Šeligovim tezam iz oktobra 1990. Šeligo najprej razmišlja o pomenu civilne družbe, ki je v drugi polovici osemdesetih začela razbijati partijski monopol, s čimer so se nakazovale tudi politične spremembe, ki so potekale »mehko«, pri čemer je prihajalo, zlasti po letu 1989, tudi do »samoregulacije civilne družbe« (in že do »zarisa« ustroja političnih strank in njihovih programov). Pojavile so se zahteve po avtonomiji kulture, pri čemer Šeligo opozori, da je bila na Slovenskem kultura relativno avtonomna že od partijskih posegov vanjo (Perspektive, Oder 57), še zlasti v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami. Potreba po neodvisni javnosti pa je zahtevala tudi (re)konstrukcijo družbene realnosti.
Civilna družba je reartikulirla kot vrednoti svobodno osebo in suvereno nacijo, s čimer Šeligo nerazdružljivo poveže narodno in individualno osebo.
Artikulacija civilne družbe, kot politične sile, pa je postavila tudi temeljno vprašanje prehod iz enopartijske republike v demokratično državo. V procesu, ko civilna družba prevzema oblast, Rudi Šeligo vidi svojevrsten paradoks. Kajti v osemdesetih letih minulega stoletja se je vzpostavila razlika med civilno družbo in (pravno) državo. Zdaj pa civilna družba vstopa v državo, v službo državi, s čimer se odpira nadaljnje vprašanje: ali imamo sedaj predstavniško ali neposredno demokracijo? In dalje: se vrednote civilne družbe lahko »brez poškodb« prenesejo na politično oblast? Ali drugače: ali lahko ideje, porojene na Tomšičevi 12. »preživijo« na Šubičevi 4? In dalje: ali lahko kultura (kot del civilne družbe in kot reprezentant enopartijske države) preživi v sferi »apolitičnosti«? Znano dejstvo je, da je kultura vedno na določen način subverzivna. Zato je upravičeno vprašanje, kako naj ohrani svojo subverzivnost, če se zaposli pri državi?
Rudi Šeligo na ta vprašanja odgovarja četudi posredno, a zelo nedvoumno, saj meni, da »kultura kliče v svetlobo dneva, evocira človekovo neponovljivost, nezamenljivost, njegovo enkratnost«. Kultura je celostni položaj človeka v svetu, ali z besedami Edvarda Kocbeka kultura je »zaobjem celotnega življenja«. Zato naj kar takoj dodam: trditev, da sedaj, ko imamo samostojno in suvereno državo, ko je Slovenija članica EU, kultura nima več takega pomena, vloge, kot jo je imela pred tem, ko še nismo imeli svoje države, je treba vehementno zavrniti. Kajti kultura imam danes in tu še večji pomen, kot ga je imela pred četrt stoletja. In zakaj? Ker smo del EU, katere zidovi vsak dan kažejo več razpok, ko (ne le evroskeptiki) ugotavljamo, da je stara gospa izgubila kompas, da od nje kmalu ne bo kaj več, kot je bilo na začetku, »skupnost premoga in jekla«! Kultura je (naša) svoboda in svoboda je (naša) kultura! In prav nikakršna prenova kulturnega modela nam ne bo pomagala, niti za sto odstotkov povečana proračunska sredstva za kulturo, če ne bomo razumeli kulture tako, kot jo je Rudi Šeligo! »Kultura je anagram pojma svobode«!
Kajti kultura proizvaja smisel, a ne le smisel, ampak tudi simbole, brez katerih človek ne more ostati človek. Pred 40.000 leti je v jami nekje na Španskem človek prvič pustil na steni odtise svojih dlani in s tem je sebi in nam vsem povedal, da svet in življenje ni le lov, hrana, ogenj, rojevanje otrok, ampak tudi opredmetenje njegovih sanj!
Rudi Šeligo je bil toliko vizionar kot tudi praktik. Zavedal se je, da civilna družba s pojavom političnih strank izgublja na svoji moči. Da se tudi pisatelji, kot paradigmatični ustvarjalci presežne vrednost na področju duha, soočamo z neizprosnim dejstvom, da je demokracija mogoča le kot predstavniška (ne glede na volilni sistem!), da je preskok iz socializma v kapitalizem, iz socializma, ki si je skušal nadeti človeški obraz, v kapitalizem, ki je vse prehitro pokazal svojo kanibalsko naravo, velik, celo nepremišljen korak tako za človeka kot za družbo. In zato ne gre v prvi vrsti za vprašanje, kako se bomo ravnali po zakonih demokracije (kot najboljšega sistema med slabimi!), če pa nimamo nobene tradicije?! In četudi je, piše Šeligo, »ustvarjalni del kulture spodmikal kamne palače, spodjedal ideologijo, pretresal in svaril«, da je ustvarjalni del kulture uporen in kritičen od Trubarja dalje, saj je »slutnja zarje« hrepenenje po tistem, česar (še) ni (poezija je tisto, česar še ni, po Aristotelu je poiesis prehod iz nebivajočega v bivajoče), navkljub vsemu temu nimamo nobene garancije, da bo (demokratična) elita, ki je prišla na oblast s pomočjo civilne družne oz. natančneje, ki jo je inicirala literatura, to razumela in razumela kulturo tudi kot svojo svobodo.
Žal je minulo četrtstoletje pokazalo, in vse bolj jasno se to izkazuje tudi danes, da politična (in ne demokratična) elita, ki je le pogojno elita, ne razume kulture več kot pogoj in garant (tudi svoje) svobode. Zanjo je kultura še vedno nepotreben strošek! Je luksuz, ki se mu moramo v časih »krize« razumno odpovedati, brez nje bomo že kako preživeli. In ministri za kulturo se nenehno sklanjajo nad debele šope papirja, na katerih piše »prenova kulturnega modela«.
Rudi Šeligo oktobra 1990 ugotavlja, da pri nas (žal) ni prišlo do očiščenja in pomlajevanja. In danes, maja 2017 lahko samo rečem, kultura je še vedno krizantema na beračevi suknji. Krojači pa razmišljajo in razmišljajo, kako bi ukrojili beračevo novo suknjo!