Obstajajo pojmi in pojavi našega (zahodnega) diskurza, ki izkušnjo človeškega življenja opisujejo tako splošno, da se v njih prepozna velika večina, zato v raznih umetniških smereh najdejo mnogotero interpretacijo ali ekspresijo – a težava univerzalnosti je, da prav njena navidezna vseprisotnost ne poraja dovoljšne konkretnosti, ki bi v umetniškem delu pustila zares premišljen, kompleksen in individualen avtorski odtis. Tudi solistična miniaturka Odtujenost pot išče med dramaturgijo ustaljenih (gibalnih) vzorcev in odločitvami koreografinje Kaji Lin J. Avguštin.

Labirint visečih konstrukcij iz bež elastičnega blaga (scenografija Larisa Kazić) je prostorska metafora koordinat avtoričinega življenja, medtem ko so, tako spremno besedilo v gledališkem listu, posamezni kosi tkanine vezi, s katerimi je posameznica vpeta v različne konstelacije svojega življenja. Interpretacija teh vezi se razprostira na dve ravni, ki sotvorita družbeno realnost; na mikro ravni so reprezentacija medosebnih odnosov, ki nas povezujejo, a tudi vežejo, z makro perspektive pa opominjajo na umeščenost v določeno geografsko-kulturno okolje. Da gre za fenomene, ki porajajo občutja omejenosti in ujetosti, Avguštin ponazori z razmerjem lastnega telesa, ki se sprva upira, a kasneje uspešno obvlada omenjene trakove. Koreografinja tako ubere dokaj preprost postopek inscenacije, kjer scenografski element pooseblja svojo besedno ustreznico, v tem primeru vez ali pa nit, da bi s fizičnim dialogom ponazorila intimno izkustvo. Geste frustracije in boja utelešata tenzija in tonus telesa, ki v in med vezmi pričata o iskanju njihove osvoboditve, h kateri uprizoritev v slogu klasičnega dramaturškega loka tudi potuje ob podlagi ponekod lirične, drugod dramatične glasbe (Mitja Vrhovnik Smrekar), ki v določenih tonalitetah in vzorcih asociira na priljubljene melodične vzorce sodobnega baleta. Kontrapunkt elastični materialnosti je lahkotnost in breztežnost kopreni podobne tkanine, ki ponuja zanimiv kontrast, ko telo skorajda klone pod njegovo težo, četudi se ta ne sklada s pričakovano lahkotnostjo te tkanine. Metafora za to, da marsikaj težkega ni vidnega, proizvede neskladje, prepad med percepcijo in logiko, kjer se poraja najzanimivejša kvaliteta predstave.

Uprizoritev, ki je po eni plati prav zaradi nazornosti in ilustrativnosti gibanja v komunikaciji zelo jasna, pa po drugi strani zastaja v pretirani splošnosti teme, še bolj pa v njeni odrski obravnavi.

V nasprotju z marsikaterim drugim izsekom se Lin J. Avguštin tu namreč izvije iz primeža prej pojavljajoče se sodobnobaletne plesne estetike, ki je najopaznejša v svoji frontalnosti, torej nastopanju za in s pogledom v publiko, ter v pretirani in umetelni, z dramatično gestikulacijo izraženi emocionalnosti. Sam dramaturški tok koreografije je zato nekonsistenten in predvsem netekoč, pogosto presekan, kot miks različnih procesov in pristopov, morda tudi plasti osebne plesne zgodovine, kjer je gib ponekod suveren, drugje pa umetelen, kot da bi plesalka le zasedala vnaprej naučene in priučene vzorce, ki kot v celoto vstavljeni bloki delujejo tuje. To so vezi neke druge vrste, o katerih uprizoritev morda ne želi premišljevati, a se kot vsiljen tujek vseeno prikradejo vanjo, ne da bi substantivno upravičile svojo pojavnost. Uprizoritev, ki je po eni plati prav zaradi nazornosti in ilustrativnosti gibanja v komunikaciji zelo jasna, pa po drugi strani zastaja v pretirani splošnosti teme, še bolj pa v njeni odrski obravnavi. Tako so figure osebnega boja toliko univerzalne in ohlapno metaforične, da v njih ni moč najti podrobnosti, ki bi zares zrcalile edinstvenost in unikatnost misli, ki jo avtorica želi vpisati vanje. Vsebino konkretneje razdela šele gledališki list, s čimer pa scensko dogajanje razbremeni odgovornosti za kompleksnejše uprizarjanje in se zanese na gledalčevo razbiranje vnaprej podanih smernic v delu. Gre za prostor polemike ali pa morda samo različnih osebnih ideologij in prepričanj o vlogi in nalogi spremnega besedila pri plesnih predstavah, kjer pa se Odtujenost znajde prav zaradi svoje nerazvitosti v postopkih, ki jih uporablja za koreografski prikaz, in zato ostaja v splošnosti, ki je predvsem reprodukcija razširjenih arhetipov modernega, ekspresionističnega in sodobnega plesa.