Avtorica čuti odtujenost kot del POTI, ki je integralni del njenega življenja.
Občutek odtujenosti se nabira v nezavednem in se na odru odraža kot mrežna struktura tkanine, ki je hkrati tudi avtoričin soplesalec in definira njeno pot v neznano.
Čustvene pokrajine, ki jih je ustvarila z izkustvi, puščajo za sabo vezi, iz katerih nezavedno delujemo.
Če ne naredimo koraka nazaj k sebi, obtičimo na mestu in sčasoma postanemo vedno bolj odtujeni.
Vsi ljudje smo na poti, a naše POTI do cilja so raznotere in edinstvene.
Predstava Odtujenost govori o vezeh, ki človeka do neke mere določijo še pred rojstvom. Tekom življenja z izkušnjami, doživetji in odločitvami nekatere vezi postanejo še močnejše, človek pa vedno bolj vodljiv in odtujen. Ko ne zmore več občutka notranje razdvojenosti, se začne proces počasnega izvijanja iz vpetosti in hkrati iskanje nove povezanosti s samim seboj.
Avtorica čuti odtujenost kot posledico pretirane in velikokrat nezavedne vpetosti v nek prostor, kot navezanost na osebe in celo čustva. Vezi, ki se pletejo in nas v življenju slepo vodijo, so lahko omejujoče in nam preprečujejo pravo povezavo s seboj in nadaljnji razvoj. Mnogi se povezanosti bojijo, saj ta poleg lepote pomeni tudi bolečino in ponovno obujanje nekaterih zgodb, ki bi jih najraje le hitro zaključili. Če ne naredimo koraka nazaj k sebi, če ne postanemo bolj iskreni in zavestni, lahko obstanemo na mestu, se zapletamo v eno in isto situacijo, otopeli hlastamo za zrakom in sčasoma postanemo vedno bolj odtujeni. Sami sebi postanemo tujci.
