Koreografija nastopajočih, ki se postopoma pomikajo čez prostor, na belem papirju zariše gube in pregibe – to so materialne sledi nekega dogodka in nekega pretečenega časa ali natančneje zaključnega prizora predstave Kar nosim s sabo koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik. Takrat, v prejšnji »izdaji« njene prakse v formatu celovečernega odrskega plesnega dela, so bili v fokusu medosebni odnosi. Koreografija, improvizacijska praksa, jih je utelešala na mikronivoju, saj je njihovo dinamiko ujela v posameznikovo ali posamezničino telo in v kvaliteto njegovega/njenega gibanja; gib nastopajočih je bil poln prilagajanj in odzivov na druge, kot organizem, ki je v nenehnem sobivanju z vsem, kar ga obdaja, in kot metafora za posameznikovo in posamezničino vpetost v serijo sistemov, od družbe do globalnega zemeljskega ekosistema. Odtise te skupnosti oziroma sam koncept velike pole papirja kot priče delovanja Rauch Podrzavnik prinese s seboj tudi v svoj najnovejši projekt z naslovom Origami.

Četudi njen naslov z navajanjem japonske umetnosti pregibanja resda namiguje na srečanje telesnosti in likovnosti, se zdi, da le-ta ostane ujeta predvsem v vizualnosti različnih objektov/figuralike iz papirja, medtem ko se telesa srečujejo predvsem z materialnostjo – najbolj afektiven je stik telesa in papirja, saj njun dotik proizvede tako frikcijo kot mehkobo in gladkost drsenja. Papir je hkrati upogljiv, a krhek, nekaj pa se sprosti v trenutku, ko akcija ali gib povzročita njegovo mečkanje, njegovo zlaganje, saj pregib, prelom, zazveni tudi v zvočnosti preoblikovanja. Kvaliteta gibanja, ki jo razvija in ki zaznamuje Rauch Podrzavnik, meša natančnost in odmerjenost v izvedbi posameznih gibov, vpenjanje teles v prostor (zato je še bolj poudarjena oziroma smiselna navezava na likovnost in prostorskost) ter je prepletena z nežnostjo, previdnostjo in zadržanostjo, v nekaterih trenutkih celo z nonšalantnostjo, je kvaliteta nečesa, kar spominja na pomirjenost s samim seboj, na kanalizacijo energije ne navzven – ne gre za kričeči ekspresionizem ali performativni napor – temveč za gibalno kontemplacijo tukaj in zdaj, sproti, v odzivu na impulze celokupnega dogajanja. Medsebojni stik človeških teles se v Origamiju umakne nekoliko v ozadje, oblikovalke giba (poleg koreografinje še Katja Legin in Bojana Robinson) in oblikovalec prostora Peter Rauch pa pozornost preusmerijo v stik z materialom in s prostorom, z lastno umeščenostjo v njegovo vseskozi nastajajočo in spreminjajočo se likovnost, ki se pojavlja ob premikanju, pregibanju in prestavljanju papirnatih pol. Jukstapozicija nadpovprečno velikih hiperobjektov papirja, ki z uporabo cugov opomni tudi na višinske dimenzije, kar naenkrat prav s trikom povišanja prostora razkrije majhnost performerjev in performerk, hkrati pa v zraku razpira praznine, ki jih zapolnita glasba (Josip Maršić) in svetloba (Jaka Šimenc). Oba elementa v svojem mediju raziskujeta oblike dialoga, ki ga lahko pleteta z drugimi oblikami snovnosti; luč skozi kreacijo obsvetljevanja, teme, senc in odsevov, glasba pa s plastmi, podčrtanimi z multiplimi melodijami, zvoki, vibracijami, da se zazdi, kot da se tudi ona pregiba skupaj s prostorom in papirjem.

Ne gre spregledati, da je podnaslov uprizoritve »študija«; to poimenovanje obrazloži dramaturgijo njene strukture, ki je serija skic, sočasno pa že vnaprej oblikuje gledalski aparat, tako da predvsem zameji pričakovanja, ki so vezana na »dokončanost« (in se zaščiti pred pričakovanji o »predstavi«).

Serija skic, če jih tako poimenujem po navdihu likovnosti samega formata, počasi drsi v praznino, a ne dobesedno. Prostor ostaja napolnjen, le odnos med telesi in materiali se počasi spreminja, papirju se pridruži karton, njegova trdota pa oblikuje drugačne skulpture, manj voluminozne v štiridimenzionalnosti, z manj pregibi. Ostane glasna, disonančna praznina, kjer se na koncu zazdi, da so telesa veliko manj harmonizirana in pozorna, kot so bila na začetku, medosebni odnosi pa poniknejo v navidezno individualnost. Ne gre spregledati, da je podnaslov uprizoritve »študija«; to poimenovanje obrazloži dramaturgijo njene strukture, ki je serija skic, sočasno pa že vnaprej oblikuje gledalski aparat, tako da predvsem zameji pričakovanja, ki so vezana na »dokončanost« (in se zaščiti pred pričakovanji o »predstavi«). Naravna tudi gledalsko pozornost, saj namesto interpretacije lahko opazujemo kombinacijo okoliščin, ki se spreminjajo na podlagi določenih parametrov: krhkost in moč papirja ter kartona, njegova upogljivost njegova zvočnost in ne nazadnje tudi spreminjanje podobe prostora z vsako skico posebej. Rauch Podrzavnik jasno poudari, da se želi posvetiti procesualnosti, da tudi nam želi v ospredju ponuditi čas za opazovanje, ne pa plesne predstave kot pomensko-narativno zaokrožene celote. A javna prezentacija te študije, njena manifestacija kot dogodek, sugerira siže raziskovalnega procesa, upoštevajoč procesualno naravnavo prakse te dotične koreografinje (redno vodi tudi improvizacijske dogodke pod imenom Posebna izdaja) morda neko zoženje, časovno osredotočenje delovanja v več manjših skic, zato da se dogodek v prezentacijski naravi odpre tudi javnosti in kot »premiera« morda pritegne več publike kot pa le odprte galerijske ali studijske prezentacije. V tem Origami, likovno-uprizoritvena študija, komunicira s problemi trenutnega kulturnega modela, ne nazadnje zaključene produkcijske enote lažje dobijo strokovni odziv, ki se v trenutnem polju kritiško-refleksivnega teritorija še vedno trudi reflektirati kompleksnejše in dolgotrajnejše procese. Po drugi strani pa v takšnem formatu najdem vzporednice tudi s procesualnostjo oziroma odprtostjo plesnih form, ki je najmočneje zgodovinsko zasidrana v adventu postmodernega plesa, a je v polju prisotna vse od takrat. To je zanimiv moment plesa, njegova odlika, njegov dregljaj gledališkemu kontekstu, kjer je priložnosti za ogled preizkusov, poskusov, skic in drugih form, v katerih se razpira pomen raziskovanja kot dela umetniške prakse, neprimerljivo in pogrešljivo manj.