Drama Prva beseda je mama Tjaše Mislej je bila strokovnega prepoznanja deležna že na natečaju za izvirno slovensko dramsko besedilo, ki ga je izvedlo SNG Drama, na katerem je skupaj s še štirimi drugimi dramami dobila tretjo nagrado, nakar je bila nominirana tudi za nagrado Slavka Gruma na 54. Tednu slovenske drame.
Dramo poleg prologa in epiloga sestavlja še pet izsekov iz življenja različnih družin, vsi se osredotočajo na materinstvo oziroma skrb za otroka. Vsaka zgodba je naslovljena po ženski, ki v njej opravlja skrbstveno delo ali je soočena s širšim konceptom materinstva, tako spoznamo Emo, Lizo, Barbaro, Ksenijo in Mašo. Do materinstva imajo različen odnos, niti vse niso mame, med njihovimi zgodbami pa se zvrstijo še tragikomični prizori, ki kontekstualizirajo širši odnos družbe do materinstva oziroma maternic.
Ema je doktorska kandidatka, ki mora oddati članek za strokovno revijo. Poleg tega je mama skoraj dveletnemu Liamu in petletni Luni, solastnica hiše na podeželju in žena Aleksu, ki je mnogo boljši sin kot oče, kaj šele kot mož. Z otrokoma je cele dneve sama ter izolirana od večine svojega socialnega kroga. Po več kot letu vabljenja jo končno pride obiskat Katja, prijateljica iz študentskih let. Skozi njun pogovor je jasno, da živita v povsem drugačnih svetovih. Ena živi na vasi, druga v mestu. Ena ima otroke, druga ne. Ena je po starševskem dopustu porodniškem dopustu zaposlena samo še za tretjino in komaj usklajuje starševske obveznosti z delovnimi, druga je doktorirala in se na fakulteti zaposlila kot asistentka ter kmalu izdala še svojo prvo znanstveno monografijo. Ena uporablja samo navadno mleko, druga pije izključno rastlinske napitke. Večina njunega pogovora sloni na Katjinem tolaženju Eme, da je njeno življenje v resnici super in ima številne prednosti, čeprav temu v resnici niti sama ne verjame, je pa očitno, da niti Ema sama ni popolnoma zadovoljna z življenjem na vasi oziroma zunaj urbanih središč, saj je v organizacijo treba vložiti veliko več dela. Nenadoma sta obe babici, ki bi občasno lahko razbremenili Emo, daleč. Ema namreč sama skrbi za gospodinjstvo in za otroka, čeprav ni samohranilka (vsaj ne na papirju). Očitno je izčrpana, že dve leti ni prespala noči in poskuša vsak prosti trenutek izkoristiti za to, da bi spisala članke za Cell Biology, pa jo vedno nekaj zmoti.
Liza in Marko sta par v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih letih, ki nepričakovano in neželeno spočne, zato se odločita, da je abortus edina smiselna izbira. Marko je dokončnost njune odločitve ali narobe razumel ali pa se za trenutek z njo ni strinjal, vendar se mu je iz nekega razloga zdelo pametno, da o njej pove svoji mlajši sestri, ki je takoj zagnala družinsko misijo »prepričati jo v materinstvo«. In tako se nekega, za Lizo in Marka zmačkanega, dopoldneva Markovi starši in sestra naslikajo pred vrati njune garsonjere s transparenti, kurjo juho, štruklji in načrti za menjavo avta, ki bo po novem dovolj velik za otroški voziček. Ker staršem, željnim prvega vnuka, ni prav lahko povedati, da zarodek, ki bi lahko bil prvi vnuk, to kljub vsemu ne bo postal, se Marko te teme ne zna lotiti in novico na koncu vendarle sporoči Liza. Njena tašča Jadranka nejevoljno pobaše piskre in transparent, tast in svakinja sta malce bolj razumevajoča.
Barbara je odvetnica v štiridesetih letih, ki ni mama, dobi pa za dva meseca in pol v varstvo najstniško nečakinjo Ronjo, medtem ko sta njena oče in mama, ki je zbolela za multiplo sklerozo, na potovanju po Tibetu. Barbari gre kljub njenim začetnim, milo rečeno deplasiranim, pomislekom tipa »Kaj počnejo najstnice, a se igrajo z barbikami?« vloga začasne skrbnice odlično od rok. Uspe ji najti mejo med skrbnostjo in vsiljivostjo – ko je Ronja žrtev medvrstniškega spolnega nasilja, se Barbara odločno in brezpogojno postavi na Ronjino stran, istočasno pa pri soočanju s problemom upošteva tudi njene želje. Treba pa je tudi priznati, da je Ronja bolj ali manj neproblematična najstnica, enkrat je kadila na šolskem stranišču, tu pa se njeno odklonsko vedenje tudi konča.
Ksenija je edina mama iz babyboom generacije, na kateri v drami Prva beseda je mama sloni prizor. Stara je 62 let in praznuje rojstni dan v eni izmed imenitnejših ljubljanskih restavracij. Nanj se je temeljito pripravljala, se spravila v formo, šla h kozmetičarki in v šoping, na koncu pa se je med večerjo njena hči, ena od dveh gostov, napila in ji očitala, da rada kontrolira vse okoli sebe in da ne dovoli ljudem sprejemati lastnih odločitev, saj bi slednje lahko bile napačne, kar bi rezultiralo v Ksenijini izgubi družbenega statusa in navidezne perfekcije.
Maša je v poznih tridesetih letih in si obupano želi IMETI SVOJEGA otroka. Njen partner Milan iz prejšnje zveze ga že ima, Maša pa še ne in za to je pripravljena storiti vse. Po seriji dragih in neuspešnih poskusov zunajtelesne oploditve se Maša začne poigravati z idejo donatorja sperme, saj Milanova starost, ima namreč 55 let, prav gotovo ne more ugodno vplivati na njene možnosti. In prav ima. V prvem poskusu zanosi, kar Milanu seveda prikrije, saj se mu počasna sperma ne zdi prav nič moška in na zanositev s pomočjo donacije ne gleda prav nič naklonjeno. Ko po dobrem letu izve, da otrok ni plod njegove sperme oziroma, kot se izrazi Maša, »ni tvoj«, se odseli in se vrne šele par let kasneje, ko ima raka na pljučih, skupaj s katerim je dobil tudi slabo vest.
Mama proti očetu
Ne glede na poskuse, da bi mama in oče nosila enakovredni starševski funkciji, se ti premiki odvijajo resnično počasi, v umetnosti pa veliko navdihujočih primerov tudi ni videti. Če je očetovstvo nekaj, za kar se moški odločajo, je materinstvo še vedno v veliki večini primerov prikazano kot žensko poslanstvo. Na starševsem dopustuostajajo večinoma ženske, večina skrbstvenega dela je na njihovih plečih. Ameriški televizijski voditelj Jimmy Kimmel vsako leto ob dnevu očetov pripravi skeč, kjer na ulicah Los Angelesa preverja znanje očetov o njihovih otrocih. Večina vprašanih ni znala odgovoriti niti na eno od vprašanj, ki so se gibala na ravni osnovnih podatkov, kot so »Kdaj ima vaš sin rojstni dan«, »Ali je na kaj alergičen«, »Kako je ime najboljši prijateljici vaše hčerke« (ta prijateljica je bila na obisku še isto dopoldne). Skeč, ki je zapakiran v konvencije komedije, pa ni čisto nič smešen. Starš, ki ne ve, kdaj ima njegov otrok rojstni dan, pač ni prav dober, kaj šele aktiven. Žal so standardi za moške in ženske, očete in matere, tako različni, da kot družba slabo mamo vidimo kot osebo, ki si občasno postavi meje in na prvo mesto postavi svoje potrebe ali izrazi negativna čustva (kar se zelo pogosto zgodi šele v skrajnih situacijah, ki so posledica dalj časa trajajoče stiske), medtem ko so slabi očetje moški, ki se odselijo takoj, ko jim neka mlajša ženska nakloni pozornost, in ne plačujejo preživnine za otroke iz prejšnjih zvez. Moški, ki svoje žene, mame svojih otrok, ne prevarajo in ki finančno prispevajo h gospodinjstvu ter niso fizično nasilni, so v družbi videni kot dobri očetje, če pa ta oče še kak večer ostane doma, da gre žena lahko na sprehod, pivo ali v kino, je malodane že oklican za svetnika, ki »igra varuško, ko žene ni« ali ki »čuva otroke, ko žena popiva«. V praksi je večina žensk v najboljšem primeru samohranilk, saj njihovi partnerji preprosto niso dovolj prisotni (fizično ali mentalno), da bi lahko govorili o delitvi starševskih obveznosti. V drugem, tudi zelo pogostem primeru pa že ženske brez otrok opravljajo skrbstveno delo, ko morajo cele dneve odgovarjati na vprašanja, kot so »Kaj bo za kosilo«, »Kdaj bo kosilo«, »Kaj imamo kak lekadol«, »Kje pa imamo lekadol«, »A imava plane za soboto«. Pri vsem tem se velja vprašati, kaj očeta naredi dobrega očeta in ali je slab partner lahko dober oče ter obratno. Nadalje lahko debatiramo še o tem, kaj brezpogojna materinska predanost pomeni za dolgoročno dobrobit otroka in kakšne vzorce otroci ponotranjajo s tem, da jim eden od staršev cele dneve streže, drugega pa vidijo čez vikende, ko se z njim igrajo. Za sinove v takšnih družinah je zanimivo tudi vprašanje, ali so, ko so bili doma naučeni osnovne skrbi zase in za dom, mislili, da »to velja samo za čas, ko so samski«.
Reprezentacija tovrstnih očetov ne umanjka v drami Prva beseda je mama. Emin partner Aleks za svojo partnerko ne naredi prav nič drugega, kot da ji je v napoto, ko mora ona opraviti delovne obveznosti, ter da kadar gre nekaj narobe (kot je na primer pobegla petletnica), vso krivdo prevali nanjo. Medtem ko je Ema cele dneve sama z otrokoma v hiši nekje bogu za hrbtom, on v službi blesti. Dolgo dela, potem pa je treba še na eno pivo s sodelavci in na timbilding. Zaradi otrok pa njegova kariera že ne bo stagnirala, potem pa se mora še skoraj eno uro voziti v odmaknjen kraj, kjer si je zaželel živeti (ali pa ker drugje nista mogla kupiti parcele za novogradnjo, ampak naj bo to tema za kdaj drugič). Ema je očitno že bolj obupala nad tem, da bi njen partner kaj prispeval h gospodinjstvu, in jo skorajda bolj prizadene to, da njena prijateljica Katja ne pride večkrat na obisk, se podružit in ji še kaj pomagat. Kot pojasni sama, bi ji Katjina pomoč prišla prav, ker njena mama živi na drugem koncu Slovenije, drugih sorodnikov pa nima. Očeta ali moža očitno tudi ne, vsaj ne takšnega, na pomoč katerega bi bilo računati.
Poleg žrtvene vloge v gospodinjstvu je Ema tudi žrtev previsokih družbenih pričakovanj do žensk, mater ali ljudi na splošno ter internaliziranih nerealističnih pričakovanj do sebe. Ema noče najeti čistilke, ker se ji zdi čudno, da bi kdo pospravljal za njo (razen če je ta nekdo mama ali prijateljica), počuti se kot največja luzerka, ker že peto leto dokončuje štiriletni doktorski študij, in zgrozi se ob misli, da bi morala vse življenje učiti biologijo na neki osnovni šoli, kar se zna zgoditi, če v kratkem ne doktorira in ne dobi novih projektov. Emino življenje ne bo prav veliko lažje, ko bo »septembra Liam šel vrtec«, na kar upa. Pri otresanju teh pričakovanj seveda prav nič ne pomaga Aleks, ki ne samo, da doma nič ne naredi, Emo za povrhu vsega še nadira, če kdaj hiša ni kot iz škatlice (»Kakšno maš pa kuhno«). Ko bo Liam šel v vrtec, bo namreč morala dokončati doktorat, dobila bo nove projekte in ne bo več zaposlena samo tretjinsko (bolje rečeno, njene delovne obveznosti bodo presegale tretjino delovnega dne), kar ji bo vzelo ves čas, ko bosta otroka v vrtcu, potem pa bo spet cele popoldneve sama z otrokoma in hišo, ki mora biti čista.
Starševstvo kot inherentni del odraščanja
Epizode iz življenj Eme, Lize, Barbara, Ksenije in Maše v celoto povezujejo prizori, ki kontekstualizirajo razna vprašanja materinstva v sodobni družbi. Začne se s prologom, v katerem avtorica opiše oploditev, obravnava pa še navidezno popolnost družine, ki je v resnici globoko nesrečna. Hčerka je bulimična, sin je gej, oče cele dneve dela, mama je bila na poročni dan noseča, in kot da vse to še ni dovolj, so za povrhu še katoliki in o nobeni od svojih težav ne morejo odkrito spregovoriti. Vezni prizori se vedno navezujejo na probleme protagonistk, zato prizor »Popolne družine« sledi Emini zgodbi. Liza in Barbara sta brez otrok in sledi serija razlogov, zakaj se ženske niso odločile za materinstvo (pri čemer avtorica drame občasno meša oziroma enači rojevanje z materinstvom). Sledi še izjemno luciden in duhovit prizor iz demografskega urada, kjer zdrava in finančno zadovoljivo preskrbljena ženska dobi opomin zaradi zamude pri opravljanju svojih državljanskih obveznosti, to je razmnoževanja. Prav tako karikirano (dasiravno se bojim, da karikiranje ni tako močno, kot upam, da je) je napisan prizor »O porodni bolečini«, ki se odvije znotraj družine, kjer vsi člani, tako tiste, ki so rodile, kot tisti, ki niso, delijo svoje mnenje o porodu in malodane tekmujejo v tem, kdo (oziroma čigava) je imela težji porod. Malo bolj se zatakne pri epilogu, kjer avtorica predstavi različne kulture in tamkajšnje običaje ob rojstvu, ne da bi jih ustrezno kontekstualizirala. Iz epiloga se zazdi, da je povsod boljše kot pri nas, pri čemer pa umanjkajo informacije o strukturi družbe in javnih storitev izven prvih mesecev po porodu. Kot primer dobre prakse je tako izpostavljena skrb za nosečnice in mlade mame, ki gredo domov še isti dan, ko rodijo, če je z mamo in otrokom vse v redu, pri čemer pa izpusti dejstvo, da je na Nizozemskem zdravstvena oskrba izjemno draga in da si marsikdo ne želi ali ne zmore privoščiti dragega počitka v bolnišnični sobi, sploh če za to ni nobene potrebe.
Dobro vprašanje je, kaj nekoga naredi mamo. Ali je mama oseba, ki je rodila otroka in zanj skrbi? Je mama oseba, ki nikoli ni rodila in skrbi za mladoletno osebo, četudi samo začasno? Mogoče je mama tudi oseba, ki je rodila in dala otroka v posvojitev? Ali pa ženska, ki je zanosila in nikoli ni rodila?
Še ena od izpostavljenih dobrih praks je indijski običaj, po katerem se mlade mame po porodu za tri mesece preselijo k svojim staršem, ki potem skrbijo zanje. To je tudi v naših koncih pogost običaj, saj si iz številnih razlogov številni mladi pari nov dom uredijo na podstrešju ali v prizidku hiše enih od staršev, ugodnosti tovrstnega dogovora so pa zelo subjektivne in nikakor ne nujno optimalne za novopečena starša. Prav tako v Indiji ni več tako pogosto, da se novopečene mame po porodu (sploh prvem) preselijo nazaj k svojim staršem, ampak je vedno več interesa za obisk centrov, ki ponujajo poporodno oskrbo in ekspertize ustrezno izobraženega kadra. Podoben koncept poznajo tudi na Nizozemskem, le da v slednji poporodna oskrba pride na dom, osnovno zavarovanje pa te storitve ne krije v celoti, prav tako so tovrstni centri v kadrovski stiski, saj je delo slabo plačano. Dejstvo ostaja, da prav veliko dostopne poporodne oskrbe za mame res ni, pri čemer je treba preizprašati tudi, kakšna oskrba je potrebna in koliko znanja o tem sploh imamo. Vprašanje pa je tudi, ali bi ženske tako nujno potrebovale centre za poporodno oskrbo, če bi imele partnerje, s katerimi bi si delo dejansko enakopravno razdelile. Partnerji bi recimo lahko najprej uveljavljali starševski dopustdopust nato pa še dopust in kuhali, prali perilo ter odnašali smeti s pokakanimi plenicami. Ko govorimo o potrebnih sistemskih spremembah, nikakor ne smemo pozabiti, da same vzpostavitve strokovnih institucij nikakor ne gre enačiti ne z enakopravnostjo med spoli, za katero je potrebna kolektiva prevzgoja, prav tako poporodnih centrov ne gre enačiti z dolgoročno dobrobitjo matere, saj tovrstni centri niso namenjeni materam vseh starosti. Če imaš doma napornega najstnika in nesposobnega moža, katerega domet hišnih opravil ne vključuje mentalnega dela, je prav vseeno, ali ti je prve tri mesece po porodu med večerjo diplomirana maserka masirala stopala, še vedno si za vse sama.
Biti starš ali imeti otroka
Čeprav se besedilo primarno osredotoča na ženske z njihovo prvo ali relativno novo izkušnjo materinstva (ali na skrb za mladoletnike kot v primeru Barbare), je mater v besedilu več. Tudi Aleks in Marko imata vsak svojo mamo, prav tako jo ima Barbarina nečakinja Ronja, izkušnjo materinstva ima tudi Tina, Ksenijina hči. Toda te zgodbe niso postavljene v ospredje drame ali sploh nagovorjene. Dobro vprašanje je, kaj nekoga naredi mamo. Ali je mama oseba, ki je rodila otroka in zanj skrbi? Je mama oseba, ki nikoli ni rodila in skrbi za mladoletno osebo, četudi samo začasno? Mogoče je mama tudi oseba, ki je rodila in dala otroka v posvojitev? Ali pa ženska, ki je zanosila in nikoli ni rodila? Čeprav se besedilo trudi, da bi materinstvo osvetlilo z različnih zornih kotov (kot primarno skrbnico v načrtovani tradicionalni družini, kot samohranilko, ki je načrtno ali nenačrtno zanosila, ali pa kot osebo, ki namerava nosečnost prekiniti), reprezentacija materinstva ostaja pri povsem pričakovani in večkrat videni ali prebrani definiciji »mama je oseba, ki skrbi za otroka«, prav tako se giblje znotraj zelo sorodnih kontekstov razreda. Vse so finančno relativno dobro preskrbljene, nobeni njena odločitev ne povzroča resnih dilem, vse so napisane tudi kot dobre mame z občasnimi, vendar razumljivimi trenutki slabosti (na primer Emino ščipanje lastnega sina). Še največja izjema je Ksenija, zdaj uspešna in premožna anesteziologinja, ki je kot študentka zanosila s sprevodnikom na mednarodnem vlaku, za katerega se je izkazalo, da je poročen in ima tri otroke, zato je Ksenija morala njuno hči Tino vzgajati in preskrbovati sama. V prizoru Ksenijo vidimo kot osebo, ki se o vsem odloča sama, kar velja tako za stvari, ki nimajo z njo popolnoma nobene zveze (na primer, ali je njenemu partnerju Igorju všeč okus paštete na kanapeju), kot tudi za tiste, ki z njo nekaj zveze le imajo (na primer, kaj narediti, ko tvoja petnajstletna hči zanosi). Žal je Ksenija ukalupljena v hohštaplerstvo višjega srednjega razreda in se njen perfekcionizem in konstantno kritiziranje ne bereta skozi prizmo izčrpane samohranilke, ki je bila večji del življenja sama za vse in se te vloge ne zna (če je sploh imela priložnost) otresti, temveč se bolj bereta kot lastnosti, ki pritičeta pretirano zahtevnim ljudem, ki jim največ pomenita družbeni ugled in karierni uspeh. Čeprav je Ksenijin kontekst daleč najzanimivejši in ponuja največ iztočnic, pa ostane popolnoma na površju, ne razpre nobene etične dileme in s trkom idej opravi na prvo žogo, in sicer s prazno steklenico in burnim odhodom hčerke Tine. Slednja je prav tako mama, ki bo po dobrih dvajsetih letih prvič videla svojega sina, ki ga je takoj po rojstvu dala v posvojitev. Tina do Ksenije nima prav veliko empatije, ne vidi je kot samohranilke, ki je svoji hčeri hotela privoščiti vsaj enako dobro, če ne celo boljše življenje, kot ga je imela sama, ampak jo dojema kot nerazumno strogo, zadrto in zahtevno perfekcionistko. Ksenija sicer pooseblja vse meme in reelse in tiktoke o odraslih otrocih, ki svoji mami povejo, da imajo psihične probleme, ta mama pa užaljeno odgovori: »Oprosti, ker sem bila najslabša mama na svetu,« in se zavije v jopico.
KSENIJA: »Ne, ti raj povej tisti svoji terapevtki, da se jaz opravičujem, da sem te tako totalno zajebala s slabo vzgojo!«
Zadnja mama, Maša, si najbolj na svetu želi otroka. Pripravljeni je poskusiti vse oziroma skoraj vse. S partnerjem sta se neuspešno trudila zanositi po naravni poti, potem pa še na kliniki z zunajtelesno oploditvijo. Vsakič je spodletelo. Maša si v svojih prizadevanjih za otroka želi, da bi Milan sprejel možnost darovane sperme in otroka kljub svoji odsotnosti iz njegovega zapisa DNK vzgajal kot svojega. DNK namreč ni ključni parameter starševstva. To je zelo zanimiva teza, ki pa je Maša ne aplicira nase. Če je popolnoma vseeno, kdo otroka zaplodi, pomembno pa je, kdo ga vzgaja, zakaj je zanjo posvojitev nesprejemljiva opcija oziroma možnost, na katero sploh ne pomisli? Istočasno Milana obsoja, da je »za moški ponos hud udarec, če njegova sperma ne dela«, in na Milanov predlog, da bi »oba imela čist tujega otroka«, odvrne z »nehaj, no«. Ali Mašina potreba po donositvi in rojstvu otroka izvira iz česa drugega kot iz ponosa, ki izhaja iz biološkega esencializma? Maša kljub Milanovemu nestrinjanju z umetno oploditvijo postopek na skrivaj izvede, mu o tem eno leto laže in mu kasneje v izbruhu jeze na otrokov prvi rojstni dan to vrže v obraz. Milan s tem pač ne more živeti in se odseli. Dve leti kasneje je Milan poln obžalovanj zaradi svoje preburne reakcije, Maša pa niti ne, saj je našla partnerja, ki bo z njo vzgajal otroka, kot da je njegov (karkoli pač to že pomeni). Maša, tako kot vsi ljudje, ima seveda vso pravico, da s svojim telesom počne, kar želi, in če je bila pripravljena storiti dobesedno vse za izkušnjo nosečnosti in poroda, je izvrstno, da je imela to možnost. : Zakaj kot družba nosečnost in porod dojemamo kot večvredni, če ne najvrednejši življenjski izkušnji za žensko? Maša je propagandi očitno takoj podlegla in v svoji potrebi, da bi ji otrok osmislil življenje, postane tudi helikopterska mama, ki ves mesec pripravlja program, dekoracijo in meni za otrokov prvi rojstni dan ter na slavju ljudi sili, da se igrajo družabne igre.
Maša je daleč najbolj problematičen lik v tej drami. »Hočem otroka. Hočem nekaj svojega, nekoga, ki bo pripadal meni, ne glede na vse. Brez otroka se počasi razblinjam, izginjam, nimam težišča, nimam obstanka. Ni me. Otrok me bo privezal nase in privezal me bo na to zemljo, na ta svet.« Maša očitno ne skrola prav veliko po TikToku, kjer odrasli otroci že leta govorijo, da otrok ni nikogaršnja lastnina in da če hočeš otroka zato, da si osmisliš življenje ali si zagotoviš dolgotrajno oskrbo na stara leta, je to slab razlog. Ni dvakrat za reči, da ne bo Maša čez 30 let postala Emina hipohondrična tašča Renata, ki ne more paziti svojih vnukov, z veseljem pa sinu skuha njegovo najljubšo juho in ga varuje pred dolžnostmi in odgovornostmi povprečnega odraslega.
Tudi tašče in odsotne mame so mame
Podobno kot Ksenija je nerazumljivo umeščena tudi Barbara, ki ni nikoli rodila, zanosila ali posvojila, niti si ničesar od tega ni želela, le za dva meseca in pol je dobila v varstvo petnajstletno nečakinjo Ronjo. Barbaro, po lastnih besedah, otroci delajo živčno: »Ne znam z njimi. Nikol si nisem želela otrok. In zdej se bom morala tri mesece ukvarjat z narcisistično, vase zaprto in užaljeno – starša sta me zapustila – najstnico. Res krasno.« Vlogo začasne skrbnice opravi izredno dobro, z Ronjo praktično nima težav, saj jih ta tudi ne povzroča. Vse Barbarine začetne skrbi, ki mejijo na pištolo Čehova, se izkažejo za neosnovane, Ronja ni ne narcistična in ne užaljena – češ, starša sta me zapustila – najstnica. Barbarin prizor ima eno samo funkcijo, in sicer služi kot odlična šablona, kako se soočiti z medvrstniškim nasiljem – seznani se z zakonodajo, verjemi žrtvi in vztrajaj, da bo zadoščeno etičnemu minimumu.
Medtem ko je Barbara kvečjemu začasna skrbnica, Ronja svojo mamo ima. Njena mama je hudo bolna, ima multiplo sklerozo in je z možem odšla na dopust. Vprašanje je, kolikokrat bo še lahko kam šla, njuna hči pa je končno dovolj velika, da ne potrebuje več neprestane nege, zato sta se odpravila v Tibet. Žal imena Ronjine mame ne izvemo, prav tako ne izvemo, kako se počuti, ko eno izmed večjih stisk njene hčerke rešuje neka druga »mama« in ne ona, in vprašanje je, koliko Ronjinih stisk bo še lahko sama rešila. Verjetno je to tudi prvič, da je Ronjo dva meseca in pol pustila sámo, brez enega od staršev, in prav gotovo jo skrbi, kako ta dogovor deluje.
Tina, Ksenijina hči, je svojega otroka dala v posvojitev takoj ob rojstvu. Kmalu ga bo prvič srečala, in sicer na njegovo pobudo. Manj kot Tina, ki jo najbolj definira zavedanje, da ni izpolnila pričakovanj svoje mame, ki je pri njenih letih že imela »bolj urejeno« življenje, se svojega vnuka veseli Ksenija. Slednja si vsekakor želi postati babica (oziroma predvsem se ji zdi, da je to nekaj, kar je pač v neki starosti treba opraviti), toda po lastnih besedah bi bila babica »dojenčka, ne odraslega tipa«.
Kseniji podobni mami sta tudi Renata in Jadranka, tašči Eme in Lize. Sta vsiljivi in svojih sinov ne dojemata kot samostojnih, odraslih ljudi (slednje je sicer pogost pojav pri samskih odraslih brez otrok) ter pomoč enačita z vsiljevanjem in prioritiziranjem lastnih potreb pred potrebami svojih otrok ali tistih, za katere sta njuna otroka odgovorna (recimo Aleks za svoje otroke). Zdi se, da je generacijska razlika med in milenijci tudi v tem, kako dojemajo materinstvo ter kakšne vzgojne pristope uporabljajo, medtem ko je generacija X ostala nekje vmes. Če so otroke praviloma vzgajali avtoritarno, milenijci vedno bolj uporabljajo sočutno vzgojo, vmesno fazo pa predstavlja otrokocentrična vzgoja.
Materinstvo v literaturi
Materinstvo je relativno nova tema v umetnosti, nikakor pa ni nova njegova reprezentacija. Če se zadnja leta v umetnosti veliko ukvarjamo s tem, kako težko je postati in biti mama, so (belske) ženske primarno matere v umetnosti že od nekdaj. Kljub temu v družbenem kontekstu manjka razumevanja, kako je materinstvo zahtevno, kakšna so pričakovanja družbe do mater (sploh mladih) in kako se standardi stalno zvišujejo, podpore pa ni, kar je verjetno posledica številnih družbenih mehanizmov, ki so v tem tekstu že bili obravnavani, prav gotovo pa še katerih drugih. Pri temi materinstva v literaturi je zadnje čase (isto vprašanje si sicer velja zastaviti za čisto vsako obravnavo vsake teme) aktualno vprašanje, ali je to umetniški trend ali pa gre za »materinsko revolucijo«. Nezanemarljivo dejstvo je, da je materinstvo edina »partikularno ženska« tema, o kateri je ženskam dovoljeno govoriti skozi likinje in morebiti za to celo prejeti kakšno nagrado. Problem pri veliko teh delih je, da o materinstvu ne povejo čisto nič novega, kaj šele radikalnega, in premise teh del ostajajo na nivoju »ne bi bila mama, ker mi je moje delo preveč pomembno, moje delo je namreč moj otrok« prek »težko je zanositi in donositi, nikjer ni nobene empatije za moje stiske« do »pričakovanja do mladih mamic so nehumano visoka«. To so vse zelo faktične premise, ki jim nikakor ne gre oporekati. Istočasno pa večini teh del ne uspe prikazati ali raziskati kompleksnosti materinstva ali ženske, ki se z materinstvom sploh ne ukvarja. Matere so zreducirane na žrtve, izdane od vseh, trudijo se po najboljših močeh in dobijo malo nazaj. Slovenska mati torej ostaja cankarjanska. Prav tako redkokatera likinja spregovori o tabuiziranih temah ali o temah, ki bi utegnile ogroziti etično čistost matere. Prav tako nobena nima težav z inkontinenco, ki je posledica neustreznega okrevanja po porodu, in nobena otroka ne pošlje malce bolnega v vrtec samo zato, da bi lahko kaj v miru naredila ali šla v službo. Nič od tega verjetno ne pripomore k razločitvi ženske in matere ter k pripoznanju, da je biti mama (nekoč, upam, bomo uporabljali besedo starš, saj bo nosila enako težo, kot jo dandanes mama) resnično zahtevna naloga, ki ji ni kos vsak, in da v luči tega mogoče ni TREBA roditi, dasiravno si polnoletna in že noseča, imaš službo in partnerja.
»Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje«
Če se vrnem na začetno iztočnico, o čem torej govorimo, ko govorimo o materinstvu? V kontekstu dramskega besedila Prva beseda je mama očitno govorimo o neplačanem skrbstvenem delu za ljudi, s katerimi si delimo del zapisa DNK. Avtorica pri svojem razpiranju vprašanja materinstva prej vidi dve ženski brez otrok kot pa žensko, ki je otroka posvojila ali zanj skrbela kot rejnica. Kot mam očitno nikakor ne vidimo niti žensk, ki so rodile bitje in mu nudile goli minimum. Mame so očitno žrtve, težko jim je živeti pod vsemi bremeni in pričakovanji družbe, bog ne daj, da bi katera imela ljubečega partnerja, ki bi k skrbi za družino in dom tudi kaj prispeval, kaj šele, da bi imela partnerja nemoškega spola. Prav tako mama očitno ni oseba, ki pred zagonom multiple skleroze odide na verjetno zadnje potovanje v kraj, ki ni toplice s pripadajočimi fizioterapijami.
Besedilo Tjaše Mislej najbolj blesti v realistično napisanem dialogu, kar je tudi sicer najmočnejši aspekt avtoričine pisave, ki teče zelo tekoče in je izjemno prepričljiv, bralcu se zazdi, da je v dramskem prizoru tudi sam prisoten (mogoče se ti občutki porajajo tudi zato, ker smo skoraj vsi že bili v kakšni podobni situaciji ali slišali zanjo). Četrto steno v dramskih prizorih mestoma rušijo protagonistke, ki podajo še nekaj konteksta, več svojih občutkov, svojo interpretacijo dogodkov. Redko sicer povejo kaj, kar bi lik predstavilo v drastično drugačni ali nepričakovani luči, kot je sicer možno razbrati iz dramskega prizora ali družbe (ko Maša pove, da jo je Milan ne neki točki nehal klicati in pošiljati denar, ona ga pa tudi ni hotela za nič prositi in je raje komaj napraskala drobiž za položnice, prav gotovo nihče ni bil presenečen), ko pa se to zgodi, pa je zelo dobrodošlo (Ksenijina izkušnja zanositve, Emina bolečina ob dojenju Liama). Vsekakor pa je to izjemno efektiven postopek, saj bi za podajanje takšne količine informacij iz dialoško zasnovanega prizora prav gotovo potrebovali neprimerno več prostora, istočasno pa je zelo dobrodošlo slišati protagonistke govoriti same zase o samih sebi.
Na podobne zagate heteronormativnosti in biološkega esencializma je do neke mere naletela tudi Anja Mugerli v s kresnikom nagrajenem romanu Pričakovanja. Žal nobenemu od besedil ne uspe dejansko preizprašati, kdo je mama ali kakšno vlogo opravlja ali si želimo, da bi opravljala. Prav tako naj bi bila v obeh primerih mama inherentno dobra, brez življenje ogrožajočih bolezni ali brez bolezni, ki ogrožajo kaj drugega kot zmožnost rojevanja, ter heteronormativna oseba, ki svojega otroka rodi sama.