Začetki pričujočega Nacionalnega programa za dramatiko 2026–2030 segajo v 54. Teden slovenske drame, ko sva avtorici pričujočega prispevka na interaktivnem dogodku »Kdo se boji dramatike?« (v organizaciji Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije v sodelovanju s Prešernovim gledališčem Kranj) odprli dokument, v katerem sva zapisali prvih nekaj predlogov za sistemsko izboljšanje stanja sodobne slovenske dramatike, in nato udeležence dogodka povabili, da se oddaji predlogov pridružijo tudi sami. Spodaj predlagani Nacionalni program je plod večletnega motrenja repertoarjev, založniških politik, sistemskega razumevanja poklica in pozicije slovenske_ga dramatičarke_ika pa tudi premišljevanja o mestu sodobne dramatike v omenjenih kontekstih. Statistični pregled uprizorjenih besedil, razmerje med naročenimi in odkupljenimi besedili (ki, kot opažava, morajo biti tudi nagrajena) ter knjižnimi izdajami, sva podrobno popisali že v članku »Kdo se boji dramatike, 1. del«, ki je bil objavljen lani na portalu Kritika kot rezultat raziskave v okviru omenjenega dogodka. Po opravljeni raziskavi, ki je bazirala tako na prebiranju statutov in uredb kot tudi na pogovorih z gledališkimi strokovnjakinjami_ki ter praktičnimi gledališkimi ustvarjalkami_ci, sva prišli do naslednjih potencialnih predlogov. Pri nekaterih gre bolj za simbolične geste v obliki konkretnih predlogov, pri nekaterih pa prav za ključne zahteve, ki bi dramatiko lahko izenačile z drugimi literarnimi zvrstmi in gledališkimi poklici oziroma bi lahko izenačile standarde in pogoje, ki trenutno veljajo za marsikatero literarno (ali celo širše) umetniško področje, le za dramatiko ne:
1. Ministrstvo za kulturo naj iznajde način, kako poskrbeti za uprizoritev besedila vsakoletne_ga nagrajenke_ca natečajev za nagrado Slavka Gruma in nagrado za mladega dramatika.
V letih 2023 in 2024 sta bili nagradi Slavka Gruma podeljeni za drami Tekst telesa Anje Novak - Anjute in Nezakonske matere Ize Strehar, ki ju ni naročil (torej njunega razvoja in nastanka ni predhodno financiral) noben javni zavod. Nezakonske matere do tega trenutka še niso uvrščene v repertoar, medtem ko bo Tekst telesa inscenacijo vendarle dočakal prihajajočo sezono v Prešernovem gledališču Kranj. Nagrada Slavka Gruma je ena od zgolj dveh in osrednja nagrada v naši državi za dramatiko, ki se podeljuje vsako leto že od leta 1979. Prejemnice_ki nagrade v zadnjih štiridesetih letih so se uvrstili tako v kanon slovenske dramatike kot v osnovnošolska in srednješolska berila, program maturitetne literature, njihova besedila pa so pogosto uprizarjana v repertoarnih gledališčih. To pomeni, da ta nagrada že več kot štirideset let spodbuja razvoj slovenske dramatike in očitno tudi nekaj pomeni. Prav gotovo bi bilo z raznimi subvencijami mogoče javne zavode spodbuditi, da v svoj repertoar umestijo besedilo, ki je od strokovne komisije prepoznano kot »najboljše v državi tega leta«. Dolžnost Ministrstva za kulturo torej je, da si prizadeva za prepoznavnost slovenske dramatike in za ohranjanje kredibilnosti nacionalnih nagrad. Na tej točki se zdi, da je nagrada Slavka Gruma zreducirana na neko nerelevantno plaketo, ki jo neka skupina ljudi (strokovna komisija) enkrat letno nekomu podeli, ker se to pač pričakuje, s tem enkrat v letu obeleži pomembnost slovenske dramatike, nato pa vse skupaj samo pospravi v predal in preostalih 364 dni nanjo popolnoma pozabi.
2. Ministrstvo za kulturo naj omeji javne zavode pri uprizarjanju besedil, starejših od 70 let, ter jih spodbudi k naročanju in uprizarjanju sodobnih slovenskih dramskih besedil z vzpostavitvijo sistema subvencij za uprizarjanje izvirnih slovenskih dramskih besedil. Številni slovenski javni zavodi imajo namreč v raznih strateških načrtih ali pa v katalogu informacij javnega značaja namreč zapisano, da bodo »z rednim uvrščanjem slovenskih dramskih novitet v letni program uprizoritev in naročanjem novih del načrtno spodbujala pisanje in predstavljanje novih slovenskih del« (Katalog informacij javnega značaja SNG Drama Ljubljana) ali »v povprečju bi tako zainteresirani javnosti ponudili eno slovensko klasično besedilo, dva nova slovenska teksta (oziroma avtorski projekt ali dramatizacijo), eno svetovno dramsko klasiko, eno sodobno dramo ter eno odrsko adaptacijo iz svetovne (bodisi sodobne ali klasične) literarne ali filmske zakladnice« (Strateški načrt SNG Maribor). Žal so besedne zveze, kot sta »slovenski tekst« in »redno«, prepuščene posameznikovi interpretaciji, saj to vključuje tudi dramatizacije, ki jih opravijo slovenske avtorice_ji (to so pogosto režiserke_ji ali njihove_i dramaturške_ki sodelavke_ci), ali avtorske projekte, katerih besedila po navadi ne ustvarijo profesionalne_i ali nagrajene_i dramatičarke_iki, temveč avtorska ekipa, ki jo sestavljata režiserka_ in dramaturginja_, režiserka_ in igralke_ci ali režiserka_, dramaturginja_ in igralke_ci. Kar je sicer super, vendar tako kot ne zna vsaka_ dramatičarka_ik dobro režirati, tudi vsaka_ režiserka_ ali igralka_ec ali pa dramaturginja_ niso nujno dobre_i piske_ci. Ponovno bi ustanovitelji (ministrstvo in občine) lahko spodbudili javne zavode, da v svoje ustvarjalne procese vključijo dramatičarke_ike, podobno kot se pri pridobivanju javnih sredstev spodbujajo angažmaji ustvarjalk_cev, mlajših od 30 let. Razvoj dramske pisave se več kot očitno profesionalizira, ko ta ne nastaja v samoti dramske piske_ca na njenem_govem računalniku, temveč se razvija in preverja simultano z branjem in ustvarjalnim procesom na vajah z drugimi gledališkimi ustvarjalkami_ci. Snovalnim avtorskim projektom pa se pogosto očita podpovprečna kakovost besedila. Z vključitvijo dramatičark_ikov v tovrstne kolektive zmagamo vsi.
3. Ministrstvo za kulturo naj spodbudi založbe, da v svoje knjižne programe uvrščajo sodobno slovensko dramatiko.
Če že ne zaradi želje po vzgajanju bralne kulture dramatike in prepoznavnosti sodobne slovenske dramatike v literarnem kontekstu, pa vsaj zaradi praktičnih razlogov. Samozaposlene_i dramatičarke_iki so v register samozaposlenih v kulturi vpisane_i s specializiranim poklicem književnik. Trenutno v Sloveniji knjige izdajajo ljudje s čisto vsemi drugimi poklici ali zaposlitvami. Novinarke_ji, učiteljice_ji, zdravnice_ki. Njim Ministrstvo za kulturo ne plačuje niti prispevkov za pokojnino in socialo. Če drugega ne, bi bilo to vredno izkoristiti zaradi investicijskih razlogov. Ministrstvo za kulturo namreč z ničimer ne varuje svoje investicije v plačilo prispevkov za pet let, ki jo plačuje dramatičarkam_ikom. Smotrno bi bilo, da se na razpisih za pridobitev javnih sredstev za knjižni program doda postavka »avtorica_ je vpisana_ v register s specializiranim poklicem književnik«, podobno kot velja za prijave na rezidence za samozaposlene ali za prijavo na druge razpise za deficitarne poklice. V obeh primerih prijaviteljica_ dobi dodatnih pet točk pri prijavi. Ministrstvo za kulturo in Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje bi prav tako lahko spodbudila založbe (ali pa kar Republiški izpitni center), da v knjižni izdaji objavijo drame, ki jih komisija uvrsti v tematski sklop za izpit iz splošne mature pri predmetu Zgodovina in teorija gledališča in filma, kar je privilegij literature, vključene v obvezno branje pri predmetu Slovenščina.
4. Ministrstvo za kulturo in drugi ustanovitelji javnih zavodov naj slednje spodbujajo, da s svojimi dramaturškimi ekipami skupaj z avtorico_jem razvijajo nova dramska besedila in jih preizkusno bralno uprizarjajo pred končno odločitvijo o postavitvi na oder. Poleg tega pa prirejajo fazna javna branja nastajajočih besedil ter s tem negujejo in razvijajo format bralnih uprizoritev kot avtonomnih produkcijskih enot znotraj uprizoritvenih umetnosti, kar sta počela že programa PreGlej in Vzkrik, vendar ravno zaradi pomanjkanja kontinuiranega financiranja in izključno entuziastičnega pogona posledično zamrla. (Glej točki tri in štiri.)
Dramatičarka_ik naj tako postane avtonomen poklic, ki se giblje na presečišču literature in gledališča, zato toliko bolj predstavlja svojevrsten umetniški unikum in navsezadnje hibridni model umetniškega ustvarjalca, ki prosto pluje med umetniškimi zvrstmi ter posredno oplaja tako literaturo kot gledališče.
5. (Institucionalna) gledališča naj začnejo zavestno, sistematično in spoštljivo zaupati dramatičarkam_ikom, ki še niso uveljavljeni, ki niso v sorodstvenem razmerju s tistimi na poziciji moči in ki sledijo avtonomnemu izražanju. Če institucionalna gledališča zaupajo režiserkam_jem, ki že desetletja blefirajo in dobivajo priložnosti za režije zgolj zaradi uspehov in lovorik izpred dvajsetih let, to zanje (torej umetniške vodje) ne bi smelo biti težko. Če se je praksa ponujanja priložnosti mladim režiserjem (Mini teater v sezoni 2024/2025, Mladinsko gledališče v sezoni 2024/2025, z uvrstitvijo predstav na glavna slovenska festivala Teden slovenske drame in Festival Borštnikovo srečanje) izkazala za izrazito plodno in prodorno, zakaj tovrstne priložnosti, ne bi ponudili tudi mladim dramatičarkam_ikom? Potentnost mladih ustvarjalk_cev je v poročilu selektorice o izboru tekmovalnega in spremljevalnega programa na 55. Tednu slovenske drame izpostavila tudi selektorica Alja Predan: »Neizpodbitno dejstvo je, da se prodorno in zanesljivo uveljavlja prav najmlajša generacija gledališčnic in gledališčnikov, in tu mislim prav na vse poklice, ki sodelujejo v procesu nastajanja nekega uprizoritvenega dogodka, kar mi je res v prav posebno veselje.«
6. Teden slovenske drame (zanj Prešernovo gledališče Kranj) naj v komisijo za podeljevanje nagrade Slavka Gruma in za nagrado za mladega dramatika vključi vsaj eno_ega dramatičarko_ika ali pa iz pogojev za sodelovanje pri natečaju umakne člen, da »članstvo v žiriji izključuje možnost sodelovanja na natečaju«.
Zadnji literat v komisiji je bil namreč Marko Sosič leta 2015. Tovrstne klavzule ni mogoče najti pri nobeni drugi komisiji (literarnega natečaja ali širše) in ni prav nobenega razloga, da bi bilo edino dramatičarkam_ikom izključno naročeno, da ne morejo podeliti nagrade samemu sebi. Seveda je jasno, da je to goli minimum higiene in transparentnosti, da gre za jasen konflikt interesov, ki se mu je treba izogniti (ki, ponovno, tako natančno ni definiran ali upoštevan prav nikjer drugje). Seveda se nobena_ dramatičarka_ik, ki bi morebiti bila_ v komisiji, ne bo prijavila_ na razpis (to je sicer mogoče preprečiti tudi s pravočasnim podpisom pogodbe z žirantkami_ti, kjer v enem od členov piše, da se s podpisom pogodbe avtorica_ zavezuje, da se za čas svojega žiriranja ne bo prijavila_ na natečaj). Treba je tudi omeniti, da druge komisije večinoma sestojijo iz teoretičark_kov in praktičark_ikov, medtem ko v komisiji za največje priznanje za dramatiko že deset let ni piske_ca leposlovja, kaj šele izključno ali prvenstveno dramatike.
7. Teden slovenske drame (zanj Prešernovo gledališče Kranj) naj z isto pompoznostjo kot vsako leto predstavi novo selektorico_ja, najavi pa naj tudi komisijo, ki bo izbirala nagrajenke_ce na natečajih za nagrado Slavka Gruma in nagrado za mlado dramatičarko. Gre za simbolno gesto, ki bo dramatičarkam_ikom dala vedeti, da je izbor strokovne komisije, ki bo ocenjevala njihovo delo, zanimiva in pomembna novica tudi za organizatorje festivala in zainteresirano javnost, posledično bi se dramatičarke_iki počutili vsaj malce bolj cenjeno, prav tako pa bi s tem podelili večjo legitimnost strokovnim komisijam in posameznikom, ki jih zastopajo, saj področje dramatike poznajo.
8. Besedila, ki jih katera od strokovnih komisij prepozna kot presežna, ki so nagrajena ali nominirana, naj bodo javno dostopna v pisni izdaji in za to tudi honorirana. Javno dostopna pisna izdaja drame namreč javnosti omogoča, da si besedilo prebere v celoti in tako dobi vpogled v celovito umetniško delo, ki ga je ustvarila_ dramatičarka_ik, hkrati pa z njenim honoriranjem omogoča ekonomsko podporo nadaljnjega razvoja te_ga iste_ga dramatičarke_ika. To ne le podpira nastanek njegovega presežnega besedila, temveč vanj vpisuje tudi zaupanje in podporo za nadaljnji razvoj njene_gove pisave. Pogost problem je, da kritike uprizoritev sodobnih slovenskih besedil ne povejo prav veliko o drami, slednje je verjetno povezano z več razlogi, eden od njih je, da je težko soditi o tem, čigava odgovornost (napaka ali zasluga) je kaj (režiserkina_jeva, igralkina_čeva, dramaturginjina_gova, dramatičarkina_ikova). To privede ne samo do praktično neobstoječih medijskih objav, ki jih v kulturi samozaposleni dramatičarke_iki potrebujemo za podaljšanje pravice do plačanih prispevkov, prav tako ne vemo, ali smo svoje delo dobro delo opravili, ter kje bi se lahko izboljšali. Seveda lahko vedno pošiljamo svoja besedila v branje prijateljicam_jem in sorodnicam_kom, mestoma je kdo od teh tudi iz sorodnega poklica, vendar zakaj te prakse ne bi preprosto institucionalizirali? Objava dramskih del bi omogočila širšo dostopnost besedila (saj bi ga v tem primeru lahko prebral kdo, ki mu na predstavo zaradi takšnih in drugačnih razlogov ne uspe priti ali pa ga branje dramatike enostavno zanima), kritika drame bi lahko bila vključena v kritiški program časnikov in revij za umetnost, dramatičarka_ik bi dobil strokovni medijski odziv, avtorica_ slednjega pa honorar.
9. Glede na čedalje večjo hibridnost umetniških poklicev, ki se pojavljajo predvsem znotraj vizualne in intermedijske umetnosti, se ti omenjeni poklici dodajajo v register samozaposlenih in se jim namenjajo posebej prilagojeni razpisi. Zakaj se to torej ne bi storilo tudi za področje, kot je dramatika, ki obstaja že več kot 2000 let? Ministrstvo za kulturo naj poleg razpisa znotraj področja uprizoritvenih umetnosti »Prvi projekt avtorja« in »Prvi projekt producenta« doda področje »Prvo dramsko besedilo«, kjer bo podelilo sredstva za razvoj in nastanek prvega dramskega besedila dramatičarke_ika. Prav tako naj to stori pri razpisih na področju uprizoritvenih umetnosti in poleg kategorij »Produkcija« in »Postprodukcija« doda »Razvoj izvirnega dramskega besedila«. Produkcijska enota znotraj tega razpisa bo tako zgolj razvoj in nastanek dramskega besedila ter ne bo vključevala tudi njegove produkcije, temveč bo dramatičarki_iku omogočeno financiranje njene_gove raziskave in pisanja (zaključene produkcijske enote dramskega besedila), ne pa tudi njegova realizacija v obliki gledališke produkcije, saj gre pri tem za dva ločena umetniška izdelka.
Ker si avtorici pričujočega prispevka prizadevava za aktivno in sistemsko reševanje pozicije dramatičark_ikov, zapis temelji na konkretnih in uresničljivih predlogih, ki bi prav to pozicijo lahko izboljšale. Zato besedilo služi tudi kot predloga za nadaljnje iskanje podpisnikov, ki bi se s tovrstnimi predlogi strinjali in jih v zaključeni obliki tudi poslali na pristojne organe, ki bi se sistemsko z dramatiko morali ukvarjati (Ministrstvo za kulturo, mestne občine, Javna agencija za knjigo, vodstva repertoarnih gledališč itd.). Devet točk, navedenih v pričujočem zapisu, je zgolj devet prvih predlogov, ki bi od Ministrstva za kulturo in javnih zavodov terjali minimalne prilagoditve in povečanja v proračunu, namenjenem kulturi, sistemsko pa bi omogočili tako krepitev dramatike kot literarne zvrsti, položaj sodobnih dramatičark_ikov kot enakovrednih poklicev znotraj uprizoritvenega konteksta pa tudi samo prepoznavnost sodobne dramske pisave tako v lokalnem kot v mednarodnem prostoru. S tem bi predvsem omogočili osnovne ekonomske okoliščine za piske_ce, ki se jim zaradi posledične ekonomske varnosti ne bi bilo treba prilagajati diktatu repertoarnih politik, temveč bi svojo dramsko pisavo lahko razvijale_i neodvisno od nje, s čimer bi tudi pisava sama okrepila tako svojo eksperimentalnost in razvoj specifične avtorske poetike kot tudi svojo kvaliteto. Dramatičarka_ik naj tako postane avtonomen poklic, ki se giblje na presečišču literature in gledališča, zato toliko bolj predstavlja svojevrsten umetniški unikum in navsezadnje hibridni model umetniškega ustvarjalca, ki prosto pluje med umetniškimi zvrstmi ter posredno oplaja tako literaturo kot gledališče. Kljub temu da je mogoče za vidnost in veljavo dramatike narediti še mnogo več, kot predlagava zgoraj, saj predlogi nikakor ne vključujejo preizpraševanja formatov in modelov ali nasploh ne nameravajo revolucionirati dramatike, sva se tokrat fokusirali na vpeljavo kriterijev in pogojev, ki jih je že moč najti pri drugih umetniških zvrsteh, zato bi predlagane spremembe lahko relativno preprosto vpeljali. Kot se je na primer uspešno že izpolnila zahteva, ki je prav tako nastala na dogodku »Kdo se boji dramatike?«, in sicer, da se nagrada za mladega dramatika preimenuje v nagrado za mlado dramatičarko, saj je bil med prejemniki od njene ustanovitve leta 2013 samo en moški, preostalih 13 pa so bile ženske. Letos je Prešernovo gledališče Kranj ta predlog izpolnilo in ga celo nadgradilo s poimenovanjem v nagrado Zofke Kveder, prve slovenske dramatičarke, kar je samo še eden od dokazov, da omenjeni predlogi in zahteve v pričujočem zapisu niso neuresničljive narave, temveč zgolj stvar odločitve in ukrepanj. Le-ta niti ne vključujejo neskončnega števila posvetovalnih skupin ali drastičnega povišanja sredstev za kulturo ali področje uprizoritvenih umetnosti, temveč zgolj izenačujejo kreativne procese in pogoje ustvarjanja uprizoritev ter drugih literarnih zvrsti.
*Prispevek je nastal v sodelovanju med spletnima portaloma Neodvisni in Kritika, ki ju ustvarjata Zavod Maska in Slovenski gledališki inštitut.