Nedavno je bila objavljena novica, da je bilo Prešernovo gledališče Kranj, kot nosilec in skrbnik razvoja sodobne slovenske dramatike, sprejeto v financiranje Evropske komisije za obdobje 2024–2026 v sklopu projekta »Dramatika manjših evropskih jezikov«. Omenjeni projekt obljublja 30 prevodov svežih dramskih del, več kot 20 delavnic in srečanj, dva mednarodna showcase festivala, knjižne in spletne objave ter izgradnjo nove partnerske mreže za skupen nastop dramatik manjših evropskih jezikov v mednarodnem gledališkem prostoru. Ob tej razveseljujoči in nadvse spodbudni novici pa se je najprej treba vprašati, kakšni so sploh pogoji te dramatike, ki pri nas že nastaja, ter kakšni so pogoji teh dramatikov, ki to dramatiko že pišejo. Pregled trendov, presežkov in primanjkljajev v sodobni slovenski dramatiki sva kot soavtorici dogodka Kdo se boji dramatike?, ki je bil izveden na letošnjem Tednu slovenske drame v organizaciji Tedna slovenske drame in Društva gledaliških kritiških in teatrologov Slovenije, začeli razvijati v premislek sodobne slovenske dramatike kot celote. Kdo se dramatike boji in kako se ta strah konkretno odraža v uprizoritveni produkciji?

Ker je ta zapis relikvija Tedna slovenske drame in ker je slednji zaradi primanjkljaja sistemske podpore razvoja sodobne dramatike v Sloveniji tudi največji, če ne celo osrednji generator slovenske dramske produkcije, prav tako pa tudi nosilec edinih nagrad za dramatiko, ki se podelita vsako leto, bova pregled zasnovali okoli prejemnic in prejemnikov nagrade Slavka Gruma ter nagrade za mladega dramatika. Rezultat obeh natečajev sta osrednji nagradi državnega pomena, gre za edini nagradi za določeno umetniško zvrst, ki se ne nujno podeljujeta umetniškim delom, ki nastanejo zunaj natečaja. Če ju primerjamo s preostalimi literarnimi nagradami, kot so na primer kresnik, kritiško sito, nagrada Maruše Krese, Jenkova nagrada, Cankarjeva nagrada, ki so podeljene najboljšemu literarnemu delu, izdanemu v knjižni obliki, ali z nagradami, podeljenimi na festivalih uprizoritvenih umetnosti, kot so Teden slovenske drame, Gibanica in Festival Borštnikovo srečanje, na natečaju za nagrado Slavka Gruma in nagrado za mladega dramatika ne konkurirajo le umetniška dela, ki jih je nekdo že prepoznal kot relevantna – pogosto namreč nastanejo brez naročnika, brez urednika, brez drugih sodelavcev, kar nagrado hkrati dela mnogo bolj demokratično, hkrati pa se posledično presežki zgodijo brez sistemske in sistematične podpore ter so zato bolj kot kaj drugega splet naključja. Ta demokratičnost, ki je vsekakor dobrodošla, saj dopušča možnost, da snovalci repertoarjev niso vsevedni in so morebiti spregledali kak pomemben glas, zgodbo ali perspektivo, pa daje dramatičarkam in dramatikom utopičen vtis, da razmere, v katerih neko (umetniško) delo nastane, niso tako pomembne, da bi resno vplivale na izbor najboljših. 

V zadnjih petih letih, torej med letoma 2019 in 2023, je bilo v Sloveniji podeljenih trinajst nagrad za dramsko besedilo. Ena je bila podeljena za žlahtno komedijsko pero, dve Borštnikovi nagradi za dramsko besedilo, pet nagrad za najboljše dramsko besedilo mladega avtorja in pet nagrad Slavka Gruma za najboljšo izvirno dramo. Poleg tega sta bili za nagrado za najboljše besedilo mladega avtorja nominirani še dve drami in za nagrado Slavka Gruma še osemnajst. Med nominiranimi besedili jih je štirinajst nastalo po naročilu, od nagrajenih besedil pa sta po naročilu nastali samo dve, obe sta dobili po dve nagradi, nagrado Slavka Gruma in Borštnikovo nagrado za dramsko besedilo – Tih vdih Nejca Gazvode in Usedline Katarine Morano. Naj opomniva, da mora za prejem Borštnikove nagrade biti uprizoritev, ki je nastala po besedilu, uvrščena v tekmovalni program festivala, kar pomeni, da do podelitve te dotične nagrade lahko pride zgolj pod pogojem, da besedilo doseže uprizoritev ter da je uprizoritev dovolj kakovostna, da se uvrsti v selekcijo tekmovalnega programa. Od osemnajstih nominiranih besedil je bila motivacija za nastanek besedila zunanja pri šestnajstih, kar pomeni, da so nastala bodisi po naročilu bodisi v okviru študija ali pa na delavnicah dramskega pisanja. Med nagrajenci ali nominiranci za nagrado za mladega dramatika so bila to vsa besedila. Od nagrajencev ali nominirancev za nagrado za mladega dramatika so bila uprizorjena tri besedila, dve že pred nagrado, eno pa tik po. Preostala tri nagrajena in eno nominirano besedilo (še) niso bila uprizorjena in glede na trende prejšnjih nagrajencev je verjetneje, da bo tako tudi ostalo. Od nominiranih besedil jih je bilo pred nominacijo ali tik po njej uprizorjenih štirinajst. Šest nominiranih besedil je nastalo iz notranjih vzgibov, niso bila nagrajena in tudi ne uprizorjena, eno je bilo izdano v knjižni obliki. Kot poseben fenomen je treba izpostaviti tudi leto 2020, ko so od petih nominiranih besedil po naročilu nastala štiri, nagrado pa je prejelo edino besedilo, ki ni bilo naročeno, gre za dramo Naše skladišče Tjaše Mislej, ki je bilo v šolskem letu 2023/2024 izbrano tudi kot maturitetno branje pri predmetu slovenščina in je tako dobilo še samostojno knjižno izdajo. Gledališka uprizoritev omenjene drame je bila premierno izvedena slabega pol leta po razglasitvi nagrajenke v produkciji Prešernovega gledališča Kranj, uvrščena ni bila na noben nacionalni festival. 

Tako razpisa na Tednu slovenske drame kot razpis za žlahtno komedijsko pero omejujejo število prijav z enim tekstom, isto besedilo lahko avtor ali avtorica namreč pošlje največ dvakrat. To velja tudi za besedila, ki so bila poslana v različnih verzijah. Ta praksa verjetno obstaja zato, da bi spodbujali nastanek nove produkcije. Ni sicer jasno, zakaj se jim zdi to potrebno, saj se s prijavljenimi besedili ne zgodi nič, kar se ne bi brez prijave na natečaj.

Tudi naslednje leto je zmagalo nenaročeno besedilo Tega okusa še niste poskusili Maje Šorli. Na repertoar jo je v naslednji sezoni umestilo Slovensko ljudsko gledališče Celje. Tudi ta uprizoritev ni dosegla uspehov drame. Tovrstnih težav nista imela Nejc Gazvoda in Katarina Morano, ki sta pisala besedili po naročilu, vedela sta, kdo in kako ju bo režiral, prav tako verjetno tudi, kdo bo odigral katero vlogo. Vse to je kulminiralo v dve odmevni in festivalsko uspešni predstavi, ki sta še vedno na repertoarju, bili sta uvrščeni na oba nacionalna festivala, na največjem od njih sta avtorja dobila še vsak svojo nagrado za dramsko besedilo. Tekst telesa Anje Novak - Anjute, zmagovalno besedilo leta 2023, pa že drugo sezono zapored leži v predalu in čaka na uvrstitev na enega izmed repertoarjev (ni treba poudariti, da besedilo ni nastalo po naročilu). Nagrajena besedila na Tednu slovenske drame se tematsko največkrat lotevajo medgeneracijskih in družinskih odnosov, kot denimo Tih vdih, Usedline in Tekst telesa, druga najpogostejša tema pa je kapitalizem in njega derivati (privatizacija, potrošništvo, izkoriščanje delavcev), kot je razvidno iz dram Naše skladišče in Tega okusa še niste poskusili.

Tako razpisa na Tednu slovenske drame kot razpis za žlahtno komedijsko pero omejujejo število prijav z enim tekstom, isto besedilo lahko avtor ali avtorica namreč pošlje največ dvakrat. To velja tudi za besedila, ki so bila poslana v različnih verzijah. Ta praksa verjetno obstaja zato, da bi spodbujali nastanek nove produkcije. Ni sicer jasno, zakaj se jim zdi to potrebno, saj se s prijavljenimi besedili ne zgodi nič, kar se ne bi brez prijave na natečaj. Izjema je natečaj za žlahtno komedijsko pero, kjer so skoraj vsa nagrajena besedila tudi uprizorjena v SLG Celje, ki si tudi pridržuje pravico (ne pa tudi dolžnosti) do krstne izvedbe nagrajene drame. Glede na to, da se letina prispelih besedil in tudi žirije menjujejo, z njimi pa tudi kriteriji in senzibilnosti, enega besedila praktično ni mogoče označiti kot de facto podpovprečnega, kar je v svojem poročilu omenila tudi letošnja žirija za nagradi Slavka Gruma in mladega dramatika. Ker pa se, kot rečeno, z besedili ne zgodi nič (v najboljšem primeru avtor ali avtorica besedilo pošljeta v objavo na SiGledal in morebiti ga kdaj kdo prebere), se v bistvu z večanjem produkcije ne veča tudi kakovost in vidnost slovenske dramatike, ampak se večajo le kupi rokopisov v predalih. 

Iz zgoraj zapisanega lahko sklepava naslednje:

• besedilo bo verjetneje nagrajeno ali nominirano, če je nastalo po naročilu;
• besedilo bo uprizorjeno le, če je bilo naročeno ali nagrajeno;
• festivalsko najuspešnejši in strokovno najprepoznavnejši nagrajeni dramski besedili sta nastali v tesnem, dolgotrajnem sodelovanju med dramatičarko/dramatikom in režiserjem;
• mladi dramatik ima najboljše možnosti za uprizoritev le, če se bo uprizoril sam ali na lastno pobudo in z lastnimi financami;
• uprizoritve, nastale po nenaročenih nagrajenih besedilih, ne bodo ponovile uspeha drame;
• od vseh teh besedil je le eno preživelo krstno uprizoritev, gre za nenagrajeno besedilo, ki je nastalo po naročilu (Realisti Jureta Karasa);
• opazen je velik razkorak glede kriterijev kakovostne dramatike med snovalci repertoarjev, strokovnimi žirijami in dramatiki.

Kakšna naj bo torej ta drama, če želimo, da se je ne ustrašijo in jo posledično prepoznajo, uprizorijo ali nagradijo odločevalci?

(Se nadaljuje …)

Povezava »KDO SE BOJI DRAMATIKE? (2. del)«