Drama Nezakonske matere dramatičarke Ize Strehar skozi nelinearno pripoved sledi štirim generacijam žensk v eni družini in raziskuje, kako se zgodovina nasilja, patriarhata in družinskih skrivnosti prenaša skozi generacije. Življenja prababice Eve, babice Avan, mame Rebeke in hčerke Ester povezujejo motivi družinskih skrivnosti, medgeneracijskih travm, bitk za reproduktivne pravice in vpliv drugih zgodovinskih dogodkov na njihova zasebna življenja. Razdeljena na več časovnih obdobij, drama raziskuje spremenljivost zgodovinskega spomina in skozi kronologijo družbenih ureditev – druge svetovne vojne, jugoslovanskega socializma in neoliberalnega kapitalizma – tvori kompleksen preplet zgodovinskega, družbenega in intimnega konteksta, na podlagi katerega osvetljuje, kako se osebna izkušnja žensk oblikuje pod vplivom družbenih struktur moči.
Čeprav je med generacijami žensk, ki naseljujejo dramsko besedilo, prisotna prepoznavna distinkcija med ideološkim horizontom, izhajajočim iz specifičnih družbeno in politično pogojenih kontekstov, avtorica z izpostavitvijo razlik poudarja predvsem podobnosti, ki se izražajo v odnosu do materinstva, lastne individualnosti in zmožnosti emancipiranega samoodločanja; prav skozi kontinuiteto in premene družbene in intimne vloge žensk v zadnjem stoletju je mogoče opazovati, kako družbenospolne hierarhije niso odstranjene, temveč predvsem reorganizirane v subtilnejše oblike nadzora, ki prehajajo iz eksplicitnega patriarhalnega zatiranja v prikrite prakse družbenih pričakovanj, normativnosti in individualizacije odgovornosti. Te spremembe razkrivajo, kako so ženske še vedno ujetnice pričakovanj, povezanih z materinstvom, partnerskimi odnosi in družbenimi vlogami, čeprav se tovrstne prakse danes manifestirajo na način, ki jih zakriva kot izbire, prilagojene sodobnim neoliberalnim vrednotam svobode in avtonomije.
Protagonistka Ester, predstavnica milenijske generacije, se zavestno ozre proti svojim koreninam in tako prekine s klasično neoliberalno izkušnjo individualizacije, atomizacije in odrezanosti od svoje zgodovine. Z razgrnitvijo intimnih, pogosto zamolčanih izkušenj njenih prednic – preživetih travm, bojev za avtonomijo in soočanja z družbenimi pritiski – avtorica zapolni vrzeli v zgodovinskem spominu in se zoperstavi homogenizaciji zgodovinskega diskurza ter ideologiji, ki slovensko zgodovino – kot zgodovino nasploh – večinoma dojema kot zgodovino moških. S spremenljivostjo perspektiv prikaže, da se nacionalna in individualna identiteta konstruirata kot poseben socialni proces, ki se napaja iz zgodovine, spominov, pozab, interpretacij in invencij (Eller, From); pri čemer morda o avtentični »senci« naroda še bolj spregovori prav tisto, kar ostaja utišano in neizrečeno. Hkrati razpira perspektivo, da so vrzeli v zgodovinskem spominu lahko tudi obrambni mehanizmi in strategije, s katerimi si posamezniki in družba prikrivamo resnico pred samimi seboj, da bi lažje uskladili svojo identiteto z verjetji in predstavami, ki jih prevzemamo. Razkrije nezmožnost patriarhalno oblikovane države, da bi se ob osredotočanju na institucionalne mehanizme in dominatorne principe izvrševanja oblasti posvetila tudi notranjim svetovom in psihičnim stanjem posameznikov, ki te principe izvajajo, hkrati pa ostajajo spregledani in prepuščeni neobravnavanemu medgeneracijskemu prenosu travm, izražajočem se v skrhanih odnosih in samodestruktivnih oblikah samomedikacije.
DRAMSKA STRUKTURA
Drama se odvija v več časovnih plasteh (dogajanje prehaja med leti 1945, 1972, 1991, 1994 in 2023) in v ospredje postavlja ključne trenutke v življenju posameznih žensk. Strukturno jo oblikujejo elementi nelinearnosti, montaže, fragmentiranosti in retrospektivnosti, ki pritičejo žanru detektivke. Detektivske značilnosti dramske forme so ključna oblikovna inovacija, ki sovpade z vsebinsko idejo in s postopnim razkrivanjem družinskih skrivnosti. Tvori jih izrazno pestra kombinacija retrospektivnih prizorov, dialogov in spominov, ki sooblikujejo medreferenčno plastenje pripovedi in gledalca postopoma vodijo do globljega razumevanja medgeneracijskih travm in skritih povezav med liki.
V prologu avtorica predstavi glavno junakinjo Ester, njen cinični pogled na življenje in odnose, nato pa izstopi v prikazovanje dogodkov, ki so zaznamovali življenje prejšnjih generacij in kot nezavedni mehanizmi sooblikovali Esterino mišljenje. Uvodno dogajalno očišče ohranja distanco do preteklosti in vzpostavlja stik zgolj z neposrednim izkušanjem sedanjosti. Tako se ogrodje detektivke, osnovano na razkrivanju družinskih skrivnosti in izhodiščnem vprašanju, kaj se je zgodilo z Rebekinim dedkom Mihaelom, ki ga je ubila in na vrtu družinske hiše zakopala prababica Eva, razplasti na več ravni, ki presegajo vprašanje usode družinskih članov in se osredotočajo na širše eksistencialne, moralne in družbene dileme. Skrivnost, ki preveva zgodbo, postane metafora za nezavedne plasti družinske in družbene zgodovine, ki se razkrivajo postopoma skozi subjektivne perspektive posameznih generacij. Avtorica detektivsko strukturo preoblikuje v orodje za raziskovanje vprašanj spomina, travme, odnosa med resnico in lažjo ter vpliva preteklosti na oblikovanje identitete v sedanjosti. S sestopom v preteklost se slepa pega Esterine družinske zgodovine postopoma zapolni, njena zgodovina se sestavi kot mozaik, ki ga končno lahko strne v zaokroženo pripoved. Na podlagi časovne analize lahko sicer razdrobljene prizore razvrstimo v štiri prepoznavne časovne okvirje, ki si kronološko sledijo:
Druga svetovna vojna (1945): Eva, partizanska bolničarka, med vojno zanosi s poročenim moškim, partizanom Josipom. Kljub socialističnim idealom o enakosti spolov jo nezakonska zveza sooči z družbeno stigmo, neželena nosečnost pa jo v dobi z omejenim dostopom do varnega splava pripelje k rizičnim poskusom splavitve. Nosečnost prekine, težka eksistencialna situacija pa jo prisili, da sprejme delo od partizana Mihaela, ki ji med vojno izkazuje naklonjenost, in se kot voznica kamiona znajde v vlogi sostorilke povojnih pobojev v Kočevskem rogu. Na enem izmed pobojev reši punčko in jo vzame za svojo, z Mihaelom pa stopi v družinsko življenje.
Socialistična Jugoslavija (1972): Od množičnega nasilja travmatizirani Mihael podleže alkoholu in je nasilen do Eve, ki v boju za družbeno uveljavitev splava sprejema aktivno vlogo, v domačem okolju pa se ne more izviti sponam tradicionalnih spolnih razdelitev. Mihael posili Evino hčerko Avan, ki zanosi z Rebeko in pod vplivom izkušnje spolnega nasilja zboli za shizofrenijo. Ko Eva izve, da je Mihael posiljeval Avan, ga izžene iz hiše. Avan rodi hčer Rebeko, vendar zaradi svojega psihičnega stanja ne more prevzeti materinske vloge.
Osamosvojitev Slovenije (1991): Za rakom oboleli Mihael po dvajsetih letih obišče družino, v kateri njegova prisotnost ponovno odpre rane iz preteklosti. Med pogovorom o vojnih zločinih, v katerih sta bila soudeležena, Eva Mihaelu razkrije, da Avan ni njegova hči, temveč da jo je tik pred ustrelitvijo rešila iz naročja ene od mater. Avan, ki prisluškuje pogovoru, v odgovor na zlorabo in incest ustreli Mihaela, nato pa še sebe. Eva ob pomoči Rebekinega partnerja Rafaela njegovo truplo zakoplje na družinskem vrtu, prevzame odgovornost za hčerkino smrt in konča v zaporu.
Sodobnost (2023) Retrospektivni sestop v družinsko zgodovino drama udejanja s stališča 32-letne protagonistke Ester, ki živi z mamo Rebeko v družinski hiši, ki jo je prababica Eva pridobila po nacionalizaciji v času socializma. Ko Esterina mama Rebeka na vrtu odkrije zakopano truplo neznanega moškega, se noseča Ester sooči z razlogi za negotovost, izhajajočimi iz osebnih dvomov o lastni primernosti za materinstvo, in z globoko zakoreninjenimi travmami, ki jih je podedovala po ženskah v svoji družini.
Vsak časovni okvir osvetljuje različne vidike družinske dinamike in patriarhalnih struktur, ki obremenjujejo ženske v različnih obdobjih in pri treh generacijah žensk ne glede na sistemski okvir razkrijejo podobne izkušnje (nezaželena nosečnost, ambivalenten odnos do moških itd.). Vpliv preteklosti na sedanjost avtorica dodatno krepi z integracijo specifičnih formalnih tehnik, kot je didaskalično vključevanje spominskih fragmentov. Ti so nakazani zgolj z akustično prezenco in pritičejo radijski dramski formi.
Rebeka naprej okopava zemljo, njene misli odtavajo, preganja jo spomin. Preganja jo spomin, v katerem sliši svojo babico Evo, kako živalsko, obupano zakriči.
Slišimo zvok Eve, ki v Rebekinem spominu v njeni glavi živalsko, obupano kriči.
Rebekini spomini na Evine krike in smrt Mihaela razpirajo notranji svet protagonistov in dogajanju dodajajo plast travmatične preteklosti, ki preganja sedanjost. Podoben učinek omogočajo tudi sestopi v preteklost, ki realizirani kot spominske rekonstrukcije tvorijo kompleksno mrežo časovnih plasti. Te niso povsem nestične, temveč se druga v drugo tudi prelivajo in tako dodatno reflektirajo medsebojno soodvisnost. Dramatičarka v dramsko strukturo uvaja časovno vrzel, skozi katero se neposredno prikazovanje prizorov iz preteklosti kombinira z dialoško naracijo v sedanjosti. Formalna inovacija temelji na dogajalni jukstapoziciji, ki omogoča vzporedno, prepleteno odrsko realizacijo časovnih plasti in tako poudarja, kako preteklost še vedno oblikuje identitete, odnose in zaznavanje sveta.
Rafko v letu 1991 koplje in tudi sam postaja umazan od blata. Zmedeno vpraša Evo.
|
RAFKO: Eva, kdo je ta moški? EVA: Rebekin oče. REBEKA (2023): Kaj? |
|
RAFKO (Evi): Kaj? EVA: Ta moški si ne zasluži groba ali da bi se ga kdorkoli spominjal. |
Rafko in Eva kopljeta dalje, za dramatični efekt prične še močno deževati. Eva pove Rafku zgodbo o Rebekini materi Avan in njenem očetu, ki jo Rafko sedaj deli z Rebeko in Ester.
DIDASKALIJE
Didaskalije so v Nezakonskih materah več kot le tehnična navodila; so pomemben del avtoričinega izraza in integralni element pripovedi. Vzpostavljajo prehode med različnimi časovnimi obdobji in plastmi zgodbe, vendar niso zgolj prostorsko-, časovno- in situacijskovzpostavitveni element, temveč vanje avtorica integrira tudi lastne komentarje, ki sugerirajo integralno prisotnost avtoričinega glasu. Vključuje se kot humorna in pogosto sarkastična komentatorka, analizira in posega v ozadje motivacij protagonistov in te integrira v dramaturškointerpretativne, sintetične uvide v njihova dejanja. Didaskalije poudarjajo notranja stanja likov, njihovo telesno govorico in pozunanjijo njihov tok misli. Avtorica se skozi didaskalije hkrati formira kot pripovedovalka, ki informacijsko funkcijo plasti z interpretativno in medbesedilno bogato referenčnostjo, v katero je vpisana feministična drža, usmerjena predvsem v kritično refleksijo prikrite spolne polarizacije, ki preveva kanonična dela zahodne in slovenske kulture in jih preobraža v zaprte in z moškim spolom pogojene zgodovinske imaginarije.
Na tej točki se v našo zgodbo zgodovinsko linearno prvič vplete še tretji nadangel – Mihael. Gabriela in Rafaela smo že dobro spoznali. Avtorici zgodbe se je zdelo ironično poimenovati vse tri moške like v zgodbi po nadangelih. Ker četudi naj bi nadangeli bili brezspolni nosilci sporočil od boga, imajo vsi trije nedvoumno moška imena.
Zakaj je Prešernova plat zgodbe del kanonske zgodovine naroda in ne Julijina? Se je kdo vprašal, da so poleg njegove poezije njegova zapuščina tudi njegovi neželeni otroci, ki imajo zaradi pijanega, odsotnega očeta daddy issues in težave z intimo?
V izrazito mnenjsko okarakteriziranih didaskalijah, prežetih z ironično lahkotnostjo in izostreno pikrostjo, zaživi avtoričina persona, usmerjena v kritiko patriarhalne družbe, vojne, povojnega socializma in sodobnih družbenih norm (»Količina prizidkov na slovenskih hišah pove ogromno o kolektivnih travmah celotnega naroda.«) Strehar se v didaskalijah ne zadržuje pri prikazovanju notranjih konfliktov svojih likov. Z neposrednimi opisi in duhovitimi komentarji, kot so »Ester se sprašuje, ali je njen plod degeneriran zaradi krvoskrunstva«, postavlja bralca v središče intimnega razumevanja likov. Z njimi razširja narativni svet, vpeljuje svoj ironični pogled na življenje ter omogoča poglobljeno razumevanje zgodovinskih, družbenih in psiholoških slojev zgodbe, hkrati pa z detajlirano bogatimi opisi zajema atmosfero dobe, ki jo obravnava. Tako ves čas razširja narativni svet, v katerem se zgodovinski in družbeni konteksti nenehno prepletata s psihološkimi stanji likov. Z opisovanjem sodobnega vsakdana, polnega površinskih interakcij in digitalne izolacije, v katerega sta ujeta Ester in Gabor, Strehar npr. prikaže sodobno izgubo emocionalne globine v partnerskih odnosih, ki se zaradi prevlade površinskosti spreminjajo v transakcijske in utilitarne povezave.
Ester in Gabor sedita v restavraciji s hitro prehrano. Vsak od njiju ima pred sabo pladenj, na katerem ima burger in pomfri. Vsak od njiju se posveča svojemu telefonu in se vsake toliko posmehne sam pri sebi. Gabor si ogleduje zabavne »meme« na platformi »9gag«. Ester na socialnih omrežjih ugotavlja, da sta se sošolca iz osnovne šole, ki se takrat nista marala, sedaj poročila.
DRAMSKI ČAS: POTOVANJE PO ZGODOVINSKIH PRELOMNICAH SKOZI IZKUŠNJO ŽENSK
Potovanje po družinski časovnici je hkrati potovanje po treh za Slovenijo ključnih zgodovinskih prelomnicah, ki v jukstapoziciji z izkušnjami žensk razkrivajo navzkrižja med vsakokratno državno ideologijo in intimno izkušnjo. Vanje se vpleta perspektiva, ki z osredotočenjem na spregledano izkušnjo marginaliziranih nasprotuje objektivnosti in enotnosti zgodovinskega spomina.
Druga svetovna vojna
Iza Strehar dramo pričenja s koncem svetovne vojne, osvoboditvijo in ustanovitvijo socialistične Jugoslavije. Obdobje predstavlja pomemben družbeni mejnik, saj prekine s stoletji izključenosti žensk iz javne participacije. Dolgo spregledana zavzemanja posameznih žensk, kot so zahteve po enaki izobrazbi, politične pravice, enak pravni položaj, pravica do splava in razveze zakona, so končno pravno integrirani v pridobitvi volilne pravice (1945), uzakonitvi splava in uvedbi zakonodaje, ki je olajšala postopek razveze in zagotovila enakost spolov pri dostopu do izobraževanja in zaposlovanja. Druga svetovna vojna je bila obdobje izrazitega preloma za življenje žensk tudi zato, ker so vojna in specifične politične razmere ženske postavile v položaje in vloge, ki so tradicionalno pripadale predvsem moškim. Ženske so bile že med drugo svetovno vojno aktivne v odporniškem gibanju, kar je pripomoglo k priznanju njihove politične in družbene vloge. Besedilo skozi izkušnjo prababice Eve, ki leta 1945 na osvobojenem ozemlju v Beli krajini opravlja takrat nižje vrednoteno, a ogroženo delo bolničarke v partizanski bolnišnici, prikazuje njeno emancipacijo pa tudi dvojno obremenitev, ki so jo ženske pridobile ob vstopu v gospodarsko dejavnost.
Kljub novim uzakonjenim pravicam, ki sugerirajo liberalizacijo družbene klime v odnosu do žensk, Evina izkušnja z nezaželeno nosečnostjo prikaže, da so tradicionalni pogledi na spol tudi v ideološko progresivni državi še vedno globoko zakoreninjeni v neenakopravnosti. Njeno spočetje s soborcem je posledica vojnega kaosa in negotovosti, ki sta odnose med moškimi in ženskami pogosto reducirala na kratkotrajna in priložnostna srečevanja, ki so verjetnost nenačrtovanih nosečnosti še povečala. Kompleksne družbene razsežnosti, ki jim je povržena neporočena noseča ženska, prikazuje Evina nujnost, da se obvaruje pred družbeno stigmatizacijo in otroka splavi. Leta 1945, tik po razširitvi novice o Hitlerjevem samomoru in bližajočem se koncu vojne, ko je dostop do kontracepcije in varne prekinitve nosečnosti praktično neobstoječ, Eva preizkuša metode za umetno prekinitev nosečnosti. Drama sledi zgodovinskim pričevanjem in vanjo vključi improvizirane in rizične metode splava, kot so milnica, dviganje težkih predmetov, kopanje v vroči vodi ter čaj iz vodne kreše in encijana. Te ne učinkujejo, uspe pa ji metoda, po kateri bolničarka Barbara vanjo prodre z obešalnikom in uniči plod. Drama poudari ranljivost žensk v vojnih razmerah in omejen dostop do reproduktivnih pravic ter zdravstvenih storitev, ki ustvarijo pogoje za globoke osebne in družbene posledice.
V besedilu je nakazano navzkrižje med idealizmom povojnega družbenega reda, ki je obljubljal enakopravnost in blaginjo, ter resničnostjo, kjer so mnoge obljube ostale neizpolnjene. Fantazija v drami trči ob realnost novih reprodukcij nasilja: kljub uspešni prekinitvi nosečnosti in aktivnemu sodelovanju v vojni je Eva zaradi ljubimkanja toliko zaznamovana, da so ji po vojni onemogočene zaposlitev, socialna varnost in družbena stabilnost. Strehar prikaže, da so nezaželene nosečnosti med drugo svetovno vojno imele trajne posledice tako za ženske kot za otroke, ki so se rodili v teh okoliščinah. Mnoge nezakonske matere so bile prisiljene v revščino ali socialno izključenost, otroci pa so pogosto odraščali brez očetov ali v družinah, ki so bile močno obremenjene z vojno travmo. Navkljub vsem pridobitvam, ki jih je institucionalizirala, socialistična država ni rešila vseh težav, povezanih s slabšim družbenim položajem žensk; ni izkoreninila družbenospolnih predsodkov ali odpravila strukturne podrejenosti.
Kakor Strehar z odnosom do žensk naslovi razkol med deklarativno enakopravnostjo in prikrito mizoginijo, problematičnost ideologij prikaže tudi v kontekstu vojne, ko razkrije, kako se ideologija osvoboditve lahko sprevrže v ideologijo iztrebljanja. Država se z namenom stabilizacije položaja vladajočih zateče k nesodnim pobojem vojnih ujetnikov, repatriirancev in v Sloveniji aretiranih civilistov, med katerimi so bili tudi ženske, ostareli in otroci. Ker Eva zaradi posledic družbene stigmatizacije ostaja na robu preživetja, pristane na Mihaelovo ponudbo za zaposlitev in ne vedoč postane del procesa povojnih množičnih nesodnih usmrtitev v Kočevskem rogu. Prepričana, da kamion, poln moških, žensk in otrok, prevaža v delovno kolonijo, se skupaj z Mihaelom, ki prevzame vlogo izvrševalca, znajde na morišču. Ko se osvobodilni napori obrambnih akcij spremenijo v komunistično revolucijo, vse profašistično postane antinacionalno in izdajalsko, zasidrana je diktatura oblasti komunistične partije, odpor rezultira v prisilnih odstranitvah. Nacionalizem se kot ideologija in praksa pripadanja nacionalni skupnosti razpre kot vir političnega konflikta in pokaže, kako množično nasilje povzroči prelom v vrednostni in pripadnostni strukturi preživelih ter pripelje do oblikovanja novih odnosov etničnosti (Starman 133).
V prepletu intimnih zgodb štirih generacij dramski tekst raziskuje, kako se ženske, ki se znajdejo na presečišču več sistemov zatiranja, soočajo z dediščino nasilja, patriarhalnimi družbenimi ureditvami ter neizrečenimi skrivnostmi, ki oblikujejo njihovo osebno in kolektivno identiteto.
Povojni socializem
Družinsko spolno dinamiko Strehar kontekstualizira s primeri sistemskega nasilja, normaliziranega s strani patriarhalne družbene strukture, ki v drami obstaja kot tihi, a vseprisotni kontekst. Jugoslovanski socializem (ki ga v drami reprezentira dogajanje v letu 1972) z Evino razglasitvijo prihajajoče uzakonitve splava prikazuje formalno progresivnost države v odnosu do enakosti spolov, v nasilju, ki ga Eva doživlja v domačem okolju, pa dramatičarka prikazuje, kako patriarhat v praksi ostaja zakoreninjen na drugih ravneh. Pri tem se približa zgodovinski povojni realnosti, v kateri so bile ženske sicer spodbujane k delu zdoma in pridobivale formalne pravice, a so v gospodinjstvu hkrati ohranjale tradicionalne vloge. Eva kot partizanska bolničarka in kasneje aktivna članica aktivističnih skupin, ki se zavzemajo za uveljavitev splava, uteleša to dvojnost: sodeluje v boju za enakopravnost, a v domačem okolju doživlja nasilje in podlega bremenu tradicionalno »ženskih« opravil. Eva je kot aktivna borka za pravice žensk nosilka feministične prakse v okviru ženske emancipacije, ki je v zgodnjem jugoslovanskem obdobju zajemala široko sfero ženskega angažiranja; ta se je kasneje zaradi vpliva socialistične ideje o razredni enakopravnosti, zaradi povojne stigmatizacije feminizma in zaradi ohranjanja patriarhata marginaliziral in poniknil (Petrović 227-8). Ker patriarhalni okvir od nje pričakuje, da vzdrži in ohranja družinsko enotnost, svoje trpljenje hkrati skriva in proti možu ne ukrepa, čeprav je ogrožena njena lastna varnost. Z njeno izkušnjo avtorica problematizira razkol med družbeno in zasebno perspektivo, ki v socializmu ostaja nestično, saj je nasilje nad ženskami obravnavano kot zasebna stvar družine in tako kaže na normalizacijo patriarhalne dominacije v zasebni sferi, promoviranje enakosti pa ostaja zgolj formalnost, saj država nima ustreznih mehanizmov za zaščito žensk pred družinskim nasiljem. Eva, nekdanja zagovornica socialističnih pravic, se po osamosvojitvi zateče k religiji, kar simbolizira izgubo vere v ideologijo, ki ni izpolnila svojih obljub.
Nenaslovljena dediščina druge svetovne vojne se v povojnem času začne prikazovati kot izhodišče za številne družinske konflikte in travme, ki zaznamujejo življenje naslednjih generacij predvsem skozi nenaslovljene dolgotrajne psihološke posledice vojnega nasilja. Mihael, Evin mož in vojni veteran, nosi s seboj simptome nepredelane vojne travme, ki se pod vplivom sistemskega patriarhata, prikrito tolerantnega do različnih oblik nasilja, izrazijo skozi fizično obračunavanje z Evo in s preseganjem spolne nedotakljivosti hčerke Avan. Avtorica ne obsoja Mihaelovih dejanj na individualni ravni, temveč jih prikazuje kot posledico sistemske ignorance. V besedilo vplete simptome posttravmatske stresne motnje, ki se pojavljajo pri pričah usmrtitev in ljudeh, izpostavljenih intenzivnemu nasilju. To so nočne more, podoživljanje travmatičnih dogodkov, razvoj odvisnosti kot mehanizma za obvladovanje psihološkega bremena, težave z odnosi in zdravstvene težave.
MIHAEL: Jaz sem. Po vojni. Ko smo postali družina, jaz sem iskreno verjel, da bomo srečni. Da se bomo imeli lepo. Potem pa. So prišli na plano duhovi. Sredi noči so prihajali.
Saj se spomniš, kako sem kričal v spanju.
EVA: Ti misliš, da mene ni pa nič preganjalo? Me je, pa sem se trudila za nas vse tri, da bi …
Psihične bolečine in travme so pogosto moralne narave in za mnoge vojake senca vojne dolgo ostane v čustvih krivde, sramu in frustracijah. Mihaelova zloraba alkohola postane oblika samozdravljenja, ki prikriva nepredelane občutke krivde in hkrati vodi v destruktivne družinske odnose. Prizor prikaže ujetost likov v občutek individualne odgovornosti, ki zaobhaja sistemsko odgovornost. Strehar z razkolom na intimno in družbeno prikaže, kako je jugoslovanski socializem na intimo posameznika gledal skozi specifično ideološko in politično prizmo, ki je v veliki meri oblikovala odnos do duševnega zdravja, nasilja v družini in drugih intimnih vprašanj. Kljub dostopu do zdravstvene oskrbe so bile duševne stiske, ki niso bile očitno povezane z delovno sposobnostjo ali vedenjskimi motnjami, pogosto ignorirane, podcenjene in stigmatizirane. Pomenljiva je tudi klinična obravnava Avanine duševnosti, ki temelji na institucionalizaciji, ne pa na terapevtskih praksah; ne poišče vzrokov njene shizofrenije (spolna zloraba ostane institucionalno nenaslovljena), temveč jo zgolj hospitalizira in obravnava z nečloveškimi metodami, kot so elektrošoki, ki ne raziščejo vzrokov za njene težave. Spregledana izkušnja kolektivne travmatizacije, ki jo povzroči nasilje v drugi svetovni vojni, ima na odnos Eve in Mihaela do sebe in okolja resne in daljnosežne učinke; kot ključni posttravmatski pojav se kaže njuno preoblikovanje temeljnih medčloveških odnosov; Eva, ki prevzame odgovornost za hčerin samomor, se kaznuje s popolnim socialnim odmikom in se povsem izvzame iz življenja svoje vnukinje in pravnukinje.
Simboliko dvostranskosti ideologij uteleša tudi meščanska hiša, ki jo je Mihael prejel v postopku povojne patriotične nacionalizacije in naj bi, pridobljena v postopku socialistične redistribucije premoženja, zagotavljala pravičnost ter varnost zlasti za tiste, ki so se borili »na pravi strani zgodovine«. Ta sicer simbolizira materialne dosežke socializma, vendar hkrati zakriva ozadje zaplembe in prevzema premoženja, imenovanega tudi rop stoletja, s katerim je komunistična revolucija pod krinko »odprave izkoriščanja in prerazporeditve premoženja« pravzaprav ustvarila novo buržoazijo, za državljane, ki niso bili člani komunistične partije, pa enakost v revščini. Pridobitev hiše družini ne prinese stabilnosti ali sreče, temveč postane prizorišče družinskih tragedij.
OSAMOSVOJITEV
Hiša, v kateri živita Ester in Rebeka, je v socializmu nosila simboliko materialne in ideološke zmage, leta 2023 pa postane predvsem odsev negospodarne nepremičninske politike kapitalistične države, ki mlajšim generacijam otežuje dostop do lastnih nepremičnin in jih sili v medgeneracijsko soodvisnost. Strehar tako s prefinjeno spremembo družbene kontekstualizacije opozori na protislovja zgodovinskih, družbenih in ekonomskih sistemov.
Slovenija, 2023. Ester ima 32 let in živi s svojo mamo Rebeko v meščanski hiši, ki jo je mama podedovala po svojemu dedku in babici Evi, ki sta jo v postopku nacionalizacije dobila brezplačno kot borca na pravi strani zgodovine, karkoli naj bi že to pomenilo. Biti na pravi strani zgodovine se spreminja glede na dekado, v kateri živimo. Ester in Rebeka si delita vsaka svoje nadstropje v hiši. Ester živi skupaj s svojim fantom Gaborjem, saj je zaradi stanovanjske stiske in vrtoglavih najemnin to najbolj dosegljivo.
Hiša, pridobljena kot izraz solidarnosti, je zdaj odsev sodobne nepremičninske politike, prepuščena posamezniku, ki mora sam nositi breme ohranjanja in vzdrževanja dediščine brez sistemske podpore. Kot simbol prehoda od socialistične h kapitalistični družbenoekonomski ureditvi razkriva, kako ta sloni na procesih ponovne repatriarhalizacije.Kakor opozarjaLilijana Burcar, se kapitalizem usmerja h krepitvi starih dihotomij javnega in zasebnega in k oživljanju konservativnih ideologij o družini in spolu, ki ženske izključujejo iz javnega prostora in jih ponovno potiskajo v umetno izolirano zasebno sfero doma in skrbi za otroke (299). Proces v drami prikazuje Esterina finančna odvisnost od staršev, ki je posledica njene nestabilne umestitve na trg dela. V njeni finančni nesamozadostnosti in s tem odvisnosti od članov v družinski skupnosti zaživi ponoven zdrs žensk v podrejen položaj.
Leto 1991, čas osamosvojitve Slovenije, dramatičarka poveže tudi z ilegalnim pokopom Mihaelovega trupla, kar služi kot simbolni akt, ki presega družinsko izkušnjo nasilja in odpira širša vprašanja metod vzpostavljanja oblasti. Pokop ni le družinski dogodek, temveč metafora za družbeni proces, v katerem se na pokopanih grehih preteklosti in pozabljeni »kolateralni škodi« izgradi nova prihodnost. Drama razkriva, kako zgodovinski prelomi, kot je osamosvojitev, pogosto temeljijo na selektivnem spominu in izrivanju neprijetnih resnic, kar ustvarja podlago za nove začetke, vendar z nezaceljenimi ranami in neizrečenimi skrivnostmi, ki ostajajo vpisani v temelje novega reda.
EVA: 1991 je prišla nova država. In z novo državo novo upanje. Nepopisan list. Svež začetek … Ampak … Nova država ne pomeni novega začetka zgodovine. Nova država ne pokoplje duhov, ki nenadoma vstanejo od mrtvih in želijo zaključek.
Namesto da bi zločin in njegove posledice odkrito naslovila, se Eva in Rafael odločita za fizično in simbolno »pokopavanje«, s čimer skušata izbrisati vidne sledi nasilja in zlorab. Podobno tudi Slovenija leta 1991 simbolično »pokoplje« svojo preteklost, da bi začela nov državni projekt. Ta prehod pa je bil prepleten z neizrečenimi in nerazrešenimi zgodovinskimi bremeni: osamosvojitev je pomenila zavrnitev socialistične federacije, kar je Slovenija dojemala kot rešitev pred represijo, ekonomskimi težavami in ideološkimi konflikti. A preteklost ni bila dokončno razčiščena, saj so bile vojne travme, ideološke razdelitve in nekatere zlorabe iz časa Jugoslavije potisnjene v ozadje. V procesu osamosvojitve so bile nekatere skupine in posamezniki (izbrisani, vojni veterani ali privrženci prejšnjega sistema) marginalizirani. Te pozabljene žrtve so simbolična »trupla«, ki so bila pokopana brez soočenja z odgovornostjo. Kot družina v drami še vedno biva na vrtu, kjer je pokopan Mihael, je tudi Slovenija gradila svojo prihodnost na temeljih institucij, ekonomije in družbenih struktur, ki so bile dediščina Jugoslavije.
SODOBNOST
Leto 2023 označuje obdobje demokratične ureditve, v katerem je Esterino življenje zaznamovano z značilnostmi dobe, v kateri se prepletajo navidezna avtonomija, preobremenjenost z možnostmi in pričakovanji ter negotovost, ki jo prinaša neoliberalni sistem. Živi v času, ko temeljni kohezivni element sodobnega svetovnega reda temelji na tekmovalnosti, pridobivanju moči, kopičenju dobrin, individualističnih vrednotah, nesočutju in tekmovalnosti. V kapitalističnem sistemu so družbene in ekonomske strukture pogosto organizirane na način, ki še naprej reproducira neenakosti, tudi med spoloma, zato se ženske pogosto znajdejo na meji med dejanskim osvobajanjem in vključevanjem v nove oblike omejevanja.
Ujeta v procese kapitalističnega razraščanja in omejevanja ženskih življenj, se Ester deklarativno osvobaja spon moškega lastništva in romantičnih idealov. V satiričnem otvoritvenem dialogu, ki Ester in Brigito med čakanjem na rezultat nosečniškega testa združi v pikri refleksiji sodobnega materinstva, Strehar vpleta ambivalentnost med spoloma in razkrije neenakost vlog moških in žensk v reproduktivnih odločitvah. Ester je do tradicionalnih norm načelno odklonilna, izpodbija »veliko zgodbo« o materinstvu kot naravni vlogi žensk in izraža prepričanje, da je materinstvo treba premisliti v kontekstu osebnih želja in družbenih pogojev. Četudi prijateljici deklarativno zavračata sentimentalen pogled na partnerstvo in z izpostavitvijo absurdnih, praktičnih in družbeno pogojenih plati reprodukcije razkrivata sodobno materinstvo kot izbiro in ne nujnost, je njun pogled na nosečnost obarvan z ostanki spolne polarizacije: skozi njune pogovore o nosečnosti se odpira večplastna analiza vlog moških in žensk v reproduktivnih odločitvah ter družbenih pričakovanjih, povezanih z materinstvom. Avtorica s humoristično obarvanimi dialogi poudari stereotipno moško nepoučenost o bioloških procesih in opomni, da morajo ženske nositi večino reprodukcijske in vzgojne odgovornosti. Ester in Brigita vidita moške, ki jih je mogoče »prevarati ali zmanipulirati v očetovstvo«, kot pasivne udeležence reprodukcije, ki pogosto ne razumejo polnih posledic svojih dejanj. Dialog med njima razkriva razlike v spolnih perspektivah na nosečnost, kjer moški nastopajo kot nevedni in neodgovorni, ženske pa kot primarne nosilke posledic izbire. Ester prevprašuje tudi neozaveščene mehanizme, ki ležijo za reprodukcijami tradicionalnih vrednot in odnosov. Ko postavi pod vprašaj glagol »ljubiti«, reflektira ljubezen kot nekaj relativnega, pogojenega z biološkimi, kulturnimi in emocionalnimi dejavniki. Brigita predstavi idejo, da je celotna človeška eksistenca posledica evolucijskega nagona DNK, ki si prizadeva za preživetje. S sklicevanjem na teorijo, ki se pogosto povezuje z Richardom Dawkinsom in njegovim konceptom »sebičnega gena« (The Selfish Gene), avtorica skozi Esterino notranjo dilemo raziskuje konflikt med biološkimi impulzi, družbenimi normami in osebno refleksijo. Seksualna privlačnost in telesna združljivost sta v kontekstu razmnoževanja razumljeni kot nezavedna mehanizma, ki presegata racionalno presojo.
Z vzpostavitvijo družbenega konteksta Strehar opozori na dvoreznost ideologij in reprodukcije patriarhalnih norm zatiranja, ki se odvijajo v drugačni politični in družbeni preobleki. Moški, ironično poimenovani z imeni angelov, patriarhalno moč uveljavljajo v skladu z ideologijo obdobja, ki mu pripadajo, in tako izkazujejo generacijski premik v izražanju spolno zaznamovane neenakosti. V letih 1945 in 1972 nadzor nad ženskami temelji na družinskem nasilju in družbeni neenakosti, v sedanjosti pa se premakne na subtilnejšo raven, kjer moška brezbrižnost, nerazumevanje ali pomanjkanje emocionalne globine ustvarjajo napetosti v partnerskih odnosih. Če je nasilje Mihaela nad Evo eksplicitno telesno in tako odraža najočitnejšo in hkrati najradikalnejšo obliko nasilja, ki se na Evinem telesu kaže v obliki modric, v zavesti njune hčerke Avan pa v razvoju obrambnih mehanizmov (skrivanje, bežanje) in duševnih težav (simptomi shizofrenije), je Rafaelovo nasilje nad Rebeko bolj prikrito in predvsem psihološko. Rafael si kot Rebekin »angel varuh« prilasti pravico, da prikrije ključne informacije o njeni preteklosti, ker naj njena šibka zavest ne bi prenesla soočenja z njo. Še subtilnejše neenakovredno razmerje med spoloma v sodobnem kapitalističnem okolju udejanja partnerski odnos med Ester in Gaborjem, saj prikaže žensko kot ključno nosilko teže reprodukcije. Gabor, Esterin partner, predstavlja sodobnega moškega, ki v Ester vzbuja dvome o ljubezni, partnerstvu in skupnih vrednotah. Njegov odnos do sveta, npr. banaliziranje vegetarijanstva, simbolizira pomanjkanje občutljivosti za globlje vrednote. Njuna zveza osvetljuje pogosto neravnovesje med biološko privlačnostjo in intelektualno ter emocionalno kompatibilnostjo v heteroseksualnih odnosih. Gaborjeva brezbrižnost in trivializacija pomembnih vprašanj tako delujeta kot subtilen način nadzora, saj Ester sili k preizpraševanju lastnih vrednot.
Vprašanje o nezavednih vplivih in procesih, ki razvnemajo Esterin cinični odnos do zvez, rezonirajo tudi z nereflektirano dediščino travmatičnih izkušenj Esterinih prednic, ki izkusijo incest, nasilje in duševne stiske, materinstvo pa obarvajo z izkušnjo bolečine in žrtvovanja. Travma, ki ni prepoznana, ozdravljena in integrirana v posameznikovi duševnosti, se namreč lahko ponovi, ponovno uprizori, odigra, projicira ali eksternalizira v odnosih in ustvari uničujoče in samouničujoče motivacijske sile. Tako je Esterin cinični in distancirani odnos do življenja in odnosov mogoče brati tudi v luči nerazrešene travme, kot obrambni mehanizem, ki jo ščiti pred nezmožnostjo vzpostavitve globoke čustvene povezanosti, nastale kot posledica pomanjkanja varnega družinskega okolja v preteklosti. Nerazrešene travme ustvarjajo generacijsko nezaupanje, občutek sramu in nezmožnost, da bi razumela svojo vlogo v družini.
Iza Strehar v Nezakonskih materah izrisuje, kako dominantne družbene skupine vsiljujejo svoj vrednostni sistem in ideologijo, ki služi definiranju in legitimaciji dominantne realnosti. V prepletu intimnih zgodb štirih generacij raziskuje, kako se ženske, ki se znajdejo na presečišču več sistemov zatiranja, soočajo z dediščino nasilja, patriarhalnimi družbenimi ureditvami ter neizrečenimi skrivnostmi, ki oblikujejo njihovo osebno in kolektivno identiteto. Osvetljuje, kako se zgodovina nasilja in medgeneracijske travme prenašajo skozi različna časovna obdobja, hkrati pa opozarja na pomen soočenja s preteklostjo in reinterpretacije slednje kot možnosti za prekinitev cikla zatiranja in ustvarjanje osvobajajoče prihodnosti.
EVA: Vsi mislimo, da ščitimo otroke, ko lažemo in prikrivamo resnico. Ampak resnica ni še nikogar ubila. Laž pa je.
VIRI
- Burcar, Lilijana. »Od socialistične k (neoliberalni) kapitalistični družbenoekonomski ureditvi: redefinicija državljanstva žensk.« Borec, letn. 61, št. 657–661, 2009, str. 297–331.
- Jack David, Eller. From Culture to Ethnicity to Conflict: An Anthropological Perspective on Ethnic Conflict. University of Michigan Press, 1999.
- Petrović, Jelena. »Spomin – politična kategorija spola.« Borec, letn. 61, št. 657–661, 2009, str. 223–234.
- Starman, Hannah. »Travma, ideologije pripadnosti, nacija: nastavki za teoretski model kulturnotvornega prenosa posledic množičnega nasilja.« Razprave in gradivo, letn. 16, št. 50-51, 2006, str. 132–159.