Maša Radi Buh, 19. 2. 2022

Sploščene impresije sodobne osamljenosti

Avtorski projekt: ZADNJI NAJ UGASNE LUČ. Prešernovo gledališče Kranj, 10. 2. 2022.
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Otipljiva tišina, ali natančneje, prevevajoča odsotnost uprizoritvenega besedila se na začetku avtorskega projekta Zadnji naj ugasne luč v režiji Doriana Šilca Petka optimistično zasveti kot neomejena množica možnosti, ki tvorjenje dogajanja z lingvistične ravni prenese na prostorsko in koreografsko kompozicijo svojih likov. Izbranih šest karakterjev ima arhetipske poteze, pri čemer gre za prepoznavne motive sodobnega individualiziranega človeka; potujoča mama Vesne Pernarčič, ki stik z otrokom navezuje prek komunikacijskih orodij, Aljoša Ternovšek kot premožni prostočasni golfist v iskanju sreče, že pred poroko nesrečni mladi par Doroteje Nadrah in Mihe Rodmana, uglajena in brezhibno urejena gospa Vesne Jevnikar ter njen skorajda popolni antipol Vesne Slapar, ki je opremljen v zdelana oblačila z dodatkom plastične vrečke (kostumografija Tina Bonča). Minimalne nianse reprezentiranih življenjskih poti, kar ne nazadnje podpira tudi osrednji prostor v podobi okostja klasičnega meščanskega stanovanja brez pripadajočega pohištva (scenografija Nika Curk), uprizorjeno samoto izrazito povežejo s širokim in večslojnim srednjim razredom, kjer lik siromašne gospe že nevarno meji na reprezentacijo zavoljo večje socialne občutljivosti. Z vpeljavo tišine, ki jo le nekajkrat prekine minimalni tekstovni vložek, in v odsotnosti kakršnega koli fizičnega stika med individualnimi zgodbami se hitro izoblikuje motiv oddaljenosti in osamljenosti, ki se nato do konca uprizoritve le še ponavlja in razvleče. Med mimobežnim srečevanjem na krajih, kot je avtobusna postaja, kjer smo z drugimi neznanci prisiljeni v začasne skupnosti, njihovi stiki ostajajo površni in prazni, zato se premočrtnost predstave ne razvije dlje od razvlečene podobe stanja, ki jo prav tako preveva odsotnost upanja, drznosti in imaginacije.

Poleg dobesedne tudi fizično praznino, ki sestavlja odnos med liki in odnos likov do življenja, zapolnjuje naložena materialna preobilnost, ki iz tematsko obarvanih stranskih hodnikov počasi zavzame še osrednji prostor. Skozi to nevtralno bež obarvano sobo stanovanja protagonisti prehajajo tranzitorno, da se pred nami pomudijo za čas krajšega prizora, v katerem ujamemo trenutek njihovega življenja, ki povzema okoliščine njihove osamljenosti. Iz splošnosti in nedoločenosti kopičenje rekvizitov postopoma nakazuje specifične prostore, kot so avtobusna postaja, čakalno okence ali kraj prometne nesreče, ter tako ustvarja mesta srečevanja naših individualnih osamljenosti. To so prostori javnega, prav tisti, ki z gentrifikacijo počasi izginjajo, da bomo na koncu osamljeni sami s seboj le še na samem. Hodniki, iz katerih prihajajo liki in v katere ponovno poniknejo, sotvorijo nedoločljiv dogajalni prostor, saj polepljeni s podobami in predmeti treš estetike v svoji opulentnosti komunicirajo prenasičenost, ki definira današnji kapitalizem, a so, napolnjeni s predmeti fluorescentno živih barv, tudi relikti nekakšne nostalgije vizualnih potez devetdesetih in dvatisočih, ki danes ponovno vznika kot priljubljena vizualna referenca. Glasbi (skladatelj Laren Polič Zdravič), ki že od vsega začetka dominantno narekuje tempo in atmosfero, se postopno pridružuje vizualna projekcija, ki v značilni estetiki Freštreš ilustracij in trendnih živih barvnih palet ter v odtenkih distorziranih podob pokrajine kot serija podob zunanjega sveta prekrije varno notranjost štirih sten.

Poleg dobesedne tudi fizično praznino, ki sestavlja odnos med liki in odnos likov do življenja, zapolnjuje naložena materialna preobilnost, ki iz tematsko obarvanih stranskih hodnikov počasi zavzame še osrednji prostor. Skozi to nevtralno bež obarvano sobo stanovanja protagonisti prehajajo tranzitorno, da se pred nami pomudijo za čas krajšega prizora, v katerem ujamemo trenutek njihovega življenja, ki povzema okoliščine njihove osamljenosti. Iz splošnosti in nedoločenosti kopičenje rekvizitov postopoma nakazuje specifične prostore, kot so avtobusna postaja, čakalno okence ali kraj prometne nesreče, ter tako ustvarja mesta srečevanja naših individualnih osamljenosti.

Smernice odrskega dogajanja so natančno določene, da se v nastopu igralcev kljub tragičnosti, bolečini in neprijetnosti situacij človeškost prelevi v wesandersonovsko umetelnost, ki občasno sproža trenutke hudomušnosti. S precizno koreografijo igralskega gibanja in premikanja odrska kompozicija resda poudarja absurdnost in zanika hiperrealističnost prizorov, a igra med inherentno človeškostjo kolektivne apatije in njeno estetizirano zapakiranostjo dogodek zreducira predvsem na dovršeni in zapomnljivi vizualni in zvočni komponenti, ki preglasita preostalo odrsko dogajanje. Praznina nepopisanega lista, iz katere se je razvil avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga ne zavezuje k ničemur drugemu kot neomejeni množici možnosti, se kaj hitro razleze v prepovršne in presplošne generalizirane podobe, ki ne zmorejo preseči gole funkcije reprezentiranja osrednjega tematskega sklopa – neoliberalno-kapitalistične osamljenosti in odtujenosti. Zaključno besedilo, polno vsakodnevnih banalnih puhlic, na katere slej ko prej naletimo ob mimobežnih srečanjih z (ne)znanci, kot zmeden poskus iskanja zaključka zareže v sicer konsistentno režijsko poetiko, ki je zgrajena na temeljih nebesedne komunikacije. Z vztrajanjem v impresijah absurda, ki pa se vedno umakne, tik preden se približa kakšnemu vznemirljivemu robu, režiser v sodelovanju z ekipo sicer odpre prostor za gledanje, ki ni prenasičeno z narativo tekstualnega, a v svoji preobilnosti scenografsko-kostumografskih elementov in površinskosti izbranih motivov vseeno pretirano določi in zafiksira meje mogočega. Kot da se dogajanje, tako kot se liki ne izmuznejo apatičnemu in osamljenemu, brezpomenskemu bivanju, ne bi moglo prebiti iz zastavljenega scenografskega in dramaturškega okvirja.

Laren Polič Zdravič, Miha Rodman, Tina Bonča, Nika Curk, Dorian Šilec Petek, Vesna Pernarčič, Vesna Slapar, Vesna Jevnikar, Aljoša Ternovšek, Doroteja Nadrah

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 12. 5. 2022
Na piedestalu lastnega nemira
Maša Radi Buh, 3. 5. 2022
Forma re-interrogativa
Maša Radi Buh, 5. 4. 2022
Osvežujoče neobremenjen odskok