Nekoč je živel ubog otrok brez matere in očeta in vse je bilo mrtvo. Na svetu ni bilo nikogar več. Vse je bilo mrtvo in otrok je iskal živo dušo dan in noč. Ker nikogar ni bilo več, si je zaželel, da bi odšel v nebesa. Mesec ga je gledal tako prijazno. Ko je končno prispel tja, je ugotovil, da je mesec kos strohnelega lesa. Odšel je naprej do sonca in videl, da je sonce ovenela sončnica. Ko je pripotoval do zvezd, je ugotovil, da so zvezde zlate muhe, ki visijo v praznini. Želel se je vrniti na Zemljo, ampak Zemlja je bila narobe obrnjena posoda za scanje. Bil je popolnoma sam. Sedel je in zajokal. In še vedno sedi tam. Popolnoma sam. Podoba tega osamljenega otroka je podoba posameznika v današnji zahodni družbi. V času prisilne sreče, ko ne smeš pokazati svojih slabosti, svoje občutljivosti, se še vedno silimo biti optimisti. Optimist. Hm ... Nevarna oseba za čas, v katerem živimo. Čas, ki ga še niti ne znamo poimenovati. Čas, v katerem vse, kar poznamo, ne velja več. Pravila, po katerih smo sobivali do sedaj, se iz dneva v dan spreminjajo. Edino, kar ostaja gotovo, je negotovost. Kako sploh biti optimist v takšni resničnosti, v medijski resničnosti, v virtualni resničnosti, v kreirani resničnosti? V resničnosti, v kateri se ne znajdemo več. V resničnosti, ki je prežeta s strahom. V tej »novi resničnosti« je vse črno-belo. 

So tisti, ki polnijo bolnišnice in potiskajo zdravstveni sistem na rob prepada, in so tisti, ki so odgovorni, solidarni, ki zaupajo. Ampak kam nas vse to pelje? Kam vodi ta popolna razdvojenost, ta polarizacija družbe? Ni več levih in desnih. So samo cepljeni in necepljeni. Prebolevniki so samo v purgatoriju in bodo slej ko prej ali eni ali drugi. Čudim se temu čudežu, da so se levi in desni poenotili in nastopajo z enako dikcijo proti necepljenim. Veliko mojih kolegov, ki so levičarji, liberalni, svobodomiselni, homoseksualni, uporablja sovražni govor proti necepljenim. In to ne samo na štiri oči, ampak javno, na socialnih omrežjih in v medijih. Z grozo me navdaja to njihovo nezavedanje postopkov, ki jih uporabljajo. Tudi prijatelji, ki jih poznam že trideset in več let, so se mi pokazali v novi luči »nove resničnosti«. V histeričnem strahu pred smrtjo. Celo veliki mislec leve struje, ki ga izredno spoštujem, zmerja necepljene z mazohisti, ki da uživajo v položaju žrtve in zato želijo, da bi epidemija trajala čim dlje. Tudi uredniki levo usmerjenih časopisov ne izostajajo pri sarkastičnih opazkah in objavah glede necepljenih na socialnih omrežjih. Kje je konec? Kaj je konec? Jasno je, da poti nazaj ni več. Vsi mostovi so porušeni, pot nas vodi samo še naprej, naprej, naprej. Represija se povečuje iz dneva v dan. Zdi se mi, kot da smo na začetku vsega. Kot da iz izkušenj ne vemo, da represija rodi upor, še večja represija pa rodi še večji, nasilen upor. In vsake represije je bilo do zdaj konec, oziroma se je sesula sama vase in ni dosegla svojega cilja, namena. Tako bo tudi tokrat. Zaupanje je zapravljeno. Ne mislim, da samo pri nas, ampak širše, najširše. Takoj ko moraš izvajati represijo, daš vedeti, da si nemočen, da sta ti za dosego cilja ostali samo sila in prisila. In če v skoraj letu dni nisi uspel prepričati ljudi z vsemi mogočimi kaznovanji, potem jih tudi v prihodnje ne boš. Pozabimo, kdo v kaj verjame ali ne verjame. Dejstvo je, da smo zablodili. Konec epidemije ne bo končal razkola, polarizacije družbe. Vprašati se moram, komu takšen položaj najbolj koristi. Komu najbolj koristi stanje permanentne vojne? Mogoče korporacijam, ki kupujejo mala in srednje velika podjetja? Mogoče farmacevtskim korporacijam, ki služijo stotine milijard, ker rešujejo življenja? Mogoče. Ali pa je vse skupaj samo nesrečen splet okoliščin? Dejstvo je pa tudi, da planet, na katerem živimo, ne bo več dolgo toleriral naše nadutosti in neobzirnosti. Tako da bo konec koncev popolnoma vseeno, ali boš cepljen ali necepljen, ker si žagamo vejo, na kateri sedimo. Vse ostalo je nepomembno.

Obdobje, v katerem bivamo, če se izrazim politično korektno, nam je ukradlo besedo solidarnost, ki je postala prava zmerljivka. Beseda, ki je do pojava »nove resničnosti« izginila iz javnosti, se je vrnila na velika vrata in zaradi zlorabe popolnoma izgubila svoj pomen. Zato je optimist v tem času nevarna oseba. Optimist bo vedno našel svetlo točko, ki se je bo oklenil in si razložil, da pa vse ni tako slabo in črno. To pa mu daje legitimnost, da še vedno ni nujno delovati. Še vedno lahko samo opazuje in dovoljuje, da stvari tonejo še naprej. Ne smem biti optimist. Moram se zavedati temne resničnosti in delovati.

Povezava: PDF Gledališkega lista