Znali smo razbrati resnico in laž.
Znali smo razbrati, kaj je bilo zanimivo, kaj je bilo lepo, kaj je bilo vredno naših življenj in kaj ne. To so bili dobri časi. Včasih celo časi sreče. Večinoma pa časi zadovoljstva.
Gledali smo skozi okno stanovanja po s soncem obsijanih gorah. Takrat je bilo lepo. Lahko smo videli. Lahko smo videli globoko. In na podlagi tega, kar smo videli, videli z lahkotnostjo, smo si dovolili presojati pomembnost tega, kar smo videli.
Ničesar ni več, kar je ponujeno, in v tem se skušamo opolzko izgubiti in zapolniti svojo nečimrnost. Zdaj, ko nimamo ničesar več, imamo samo še sami sebe. Svojo zgodovino.
Dolgo tišino. Zanimiv je samo še en trenutek, ki ga ne moremo in ne moremo razumeti. Zdaj, tukaj, v tem dežju nas preganja zadnji trenutek, ki se ga še lahko spominjamo.
Moramo biti pokončni. Do konca moramo biti pokončni. Še izstradan pes stoji pokončno privezan ob drevo.
Pozni kapitalizem, okoljska katastrofa, virtualna realnost, strah pred bližnjimi, kolektivna melanholija in prazno hrepenenje so se spremenili v skoraj edino realnost, ki se je še lahko zavedamo. Uprizoritev Zadnji naj ugasne luč z odrskimi podobami raziskuje status quo in njegovo melanholično dimenzijo. Poraja se vprašanje, kaj je ta temačen opojni užitek, v katerem je lažje bivati kot pa se spremeniti. Uprizoritev tako deluje proti vzpostavitvi odrskega sveta, ki ponuja kontemplativno podobo občutenj našega bivanja. Zaradi obsežnosti in brezizhodnosti občutka katastrofe se zdi, kot da se je izgubila želja, da se še kamorkoli premaknemo, kot da bi ostali v enem samem trenutku; zgolj še skopo razmišljujoči o sedanjosti. Ostajajo samo še suhi posamezniki, sami v svoji izgubljenosti. Zato je vedno aktualno vprašanje, kako doživljamo pritisk sveta in družbe, njenih vrednot in pričakovanega življenja.
