Maša Radi Buh, 5. 4. 2022

Osvežujoče neobremenjen odskok

Petra Peček, Manca Trampuš, Alja Lacković: VSE MORA VEN. Plesni teater Ljubljana, 17. 3. 2022.
Foto: Drago Videmšek, Sunčan Stone, Katarina Kolenc
Foto: Drago Videmšek, Sunčan Stone, Katarina Kolenc
Foto: Drago Videmšek, Sunčan Stone, Katarina Kolenc
Foto: Drago Videmšek, Sunčan Stone, Katarina Kolenc

Privilegij prvega profesionalno sproduciranega koreografsko-uprizoritvenega dela bi v idealnih (ali pa vsaj boljših) razmerah bila mešanica drznosti, fleksibilnosti, tveganja ter pravega razmerja med neobremenjenostjo in premišljenostjo, saj bi v tem utopičnem svetu pomenila čas preizkušanja ali eksperimenta, medtem ko se v vedno bolj izčrpanem okolju dandanes v formi veliko manj razlikuje od del že dalj časa prisotnih avtoric in avtorjev. Vse mora ven, avtorski prvenec Alje Lacković v soavtorstvu in izvedbi Mance Trampuš in Petre Peček, oder zasede z osvežujočo sproščenostjo in odkritostjo, ki nemudoma razelektrita in razbremenita atmosfero. Da je prisotna želja po neposrednem pletenju stika s publiko, je jasno že s prebojem četrte stene, ki uvodoma vključuje povabilo k skupinskemu ogrevanju in v svoji duhoviti sproščenosti aktivno išče prijateljsko zavezništvo z manj formalne distance. Skozenj občinstvo povabi v skupni prostor doživljanja viharja raznolikih emocij, pri čemer pa ne stremi k identifikaciji ali celo katarzičnosti, prej le k prisostvovanju. Poziva pogumno, a nežno, razpira vrzeli angažmaja, a ga ne zahteva.

Prizor za prizorom ustvarjalke oživljajo ekspresijo lastnih čustvenih in kognitivnih svetov. H gibalnemu materialu pristopajo eksperimentalno, če ta označevalec opisuje preizkušanje različnih postopkov in principov prevajanja notranjih stanj v plesno fraziranje. V svoji množini preizkušajo individualno v skupnem in skupno v individualnem, saj posamezni solistični trenutki, kot je izrazito ekspresiven modernistični ples ali pa frustracij, jeze in žalosti poln recital, prepoznavno izhajajo iz osebnih interesov, znanj in zgodovin, a jih združuje skupni imenovalec; tema (v času premiere spomladanskega) čiščenja občutij. Kljub razsekanosti osnovo tvori pritajeno občutenje nuje po ekspresiji, a ne njeni estetizirani ali celo patetični niansi; četudi je takšna v nekaterih trenutkih, pa stiliziran ekspresionizem ali odtisi plesnega modernizma stojijo v funkciji gradnikov, ali še natančneje, delov sestavljanke, izenačeni in skorajda že nevtralizirani, kot serija poskusov in preizkusov možnosti uprizarjanja. Kolaž sestoji iz gibalnih in zvočnih pristopov, med katerimi sta sprotno nasnemavanje in plastenje različnih avditivnih impulzov, da oblikujejo kakofoničen komad, izpovedni recital poezije zlomljenega srca, pa izjemno lirična koreografija žalosti, ki imitira poteze modernega, a je kaj hitro dekonstruirana z zavestnim smejanjem njeni umetelnosti. Vpleteno med eklektični nabor fraz, je prav nenehno vzpostavljanje odnosa do pravkar uprizorjenega, kjer so posamezni miniaturni prizori v celoto povezani ne s pomočjo dramaturškega loka, temveč z vztrajajočim prekinjanjem, komentiranjem, skratka z razelektritvijo atmosfere, ki priča o načrtnem in zavednem vpeljevanju posameznih principov in njihovih močnih konotacij. Preskakovanje in potovanje od prizora do prizora, od ene miniaturne kompozicije do naslednje, od enega mikrokozmosa uprizoritvenega pristopa do drugega, strukturno razprši notranjo dramaturgijo, ki je zato bližje neorganiziranosti in nepovezani konsekvenčnosti človeškega miselno-čustvenega aparata, hkrati pa se zato vseskozi ohranja vzdušje predstavitve posameznih drobcev, ki še imajo prostor za nadaljnji razvoj.

A vzporedno z očiščenjem nečesa notranjega gre pri formi in mozaičnosti Vse mora ven tudi za izpraznjenje pri- in naučenih uprizoritvenih procesov, kot da je ta predstava pravzaprav neke vrste pred-predstava, ko je treba izvreči vse staro, da bo dovolj prostora za vse, kar še pride.  Je trenutek postanka, a hkrati začetka, opremljenega s pravo mero iskrivosti, eksperimenta in odprtosti pa tudi s pogumom tveganja in možnostjo napake, ki jo dandanes redko zaznamo v lokalnem uprizoritvenem polju, da formira vznemirljiv suspenz za prihodnje delo.

Lacković, Peček in Trampuš k uprizoritvi pristopijo z igrivo in dokaj neobremenjeno energijo, ki jo zaznamuje pogum tveganega raziskovanja z že skorajda formaliziranimi pristopi, ki se kot vzorec pojavljajo in ponavljajo v prvencih. Njihova inventura tematsko ostaja zavita v nekakšen varen kokon, ki se primarno/predvsem vije okoli avto-subjektivnosti in drobce življenja pretvori v vire raziskovanja možnih uprizoritvenih principov. Kombinaciji tematske koherentnosti in dramaturške mozaičnosti umanjka predvsem plast kompleksnosti, saj navidezno razpršenost vseeno postopoma omejijo ter združijo v prostorsko in vsebinsko kolektivnost, ki je predstavljena kot srečen in pomirjujoč epilog kaotičnega vala mozaika emocij in podob, a pri tem vsebinske rdeče niti ne poglobijo onkraj njene prezentacije. Toda vzporedno z očiščenjem nečesa notranjega gre pri formi in mozaičnosti Vse mora ven tudi za izpraznjenje pri- in naučenih uprizoritvenih procesov, kot da je ta predstava pravzaprav neke vrste pred-predstava, ko je treba izvreči vse staro, da bo dovolj prostora za vse, kar še pride. Je trenutek postanka, a hkrati začetka, opremljenega s pravo mero iskrivosti, eksperimenta in odprtosti pa tudi s pogumom tveganja in možnostjo napake, ki jo dandanes redko zaznamo v lokalnem uprizoritvenem polju, da formira vznemirljiv suspenz za prihodnje delo.

Manca Trampuš, Petra Peček, Alja Lacković

Povezani dogodki

Maša Radi Buh, 2. 6. 2022
V vzorce ujeta avtorska nota
Maša Radi Buh, 24. 5. 2022
Ničesar še ni konec
Maša Radi Buh, 12. 5. 2022
Na piedestalu lastnega nemira