Vse mora ven je interaktiven gibalno-zvočni prvenec PTL treh mladih umetnic. Projekt temelji na preizpraševanju in razširjanju vsakdanjih konceptov. Material izhaja iz raziskovanja osebnih zgodb, ki v prostoru tvorijo kolaž odnosov in čustev, bodisi z gibom, besedo ali zvokom. V družbi, ki stremi k iskanju smisla, performerke zanima tisto, kar na prvi pogled nima smisla.
Znotraj nas so kontrasti - aktivno in pasivno sta v nenehnem prepiru. Dvojnost je sredstvo, s katerim se performerke nenehno poigravajo. Zastavljena forma potuje med kontrasti. Včasih prestopi na stran popolnega kaosa, čez nekaj trenutkov je že na drugem bregu popolne miline. »Znotraj nas treh ustvarjamo dinamiko življenja v nekakšni fast forward tehniki, kjer gre za popotovanje iz enega občutja v drugo in tretje skoraj v trenutku.«
Zelo specifičen način sodelovanja ustvarjalk, ki temelji na zaupanju in medsebojni podpori, omogoča osebno izpoved v varnem okolju. »Na nek način performans deluje katarzično na vsako sodelujočo, vendar nas zanima, ali lahko ta osebna katarza preskoči in poustvari kolektivno katarzo.«
Performans se poigrava z očmi opazovalca, ki lahko begajo po celotnem prostoru ali ujamejo majhno podrobnost.
Ideja o sodelovanju se je porodila v začetku leta 2020, ko je bilo vsaki izmed performerk onemogočeno kakršnokoli delovanje. Združila jih je skupna želja po ustvarjanju. Izhodiščna točka raziskovanja je poigravanje konceptov, zaradi česar je projekt dokaj univerzalen in odprt za različno publiko. Pomemben aspekt našega ustvarjanja je uporaba instinkta, ki doprinese k vsesplošni surovosti in koncentraciji. Vsaka izmed treh umetnic ima prostor za raziskovanje izraznosti, ki nato sestavlja koheziven del celote. Medsebojna podpora in razumevanje sta vodili pri ustvarjanju, v katerega si želijo vključiti tudi občinstvo, tako da je povabljeno k sodelovanju. S formo, ki je deloma strukturirana, deloma odprta, projekt povabi opazovalca, naj postane aktivni udeleženec in soustvarjalec, če si to zaželi.
Alja Lacković (1995), dipl. francistka in komparativistka, deluje na področju sodobnega plesa in performansa. V Bologni je obiskovala program Art Factory International. Sodeluje s slovenskimi kakor tudi s tujimi koreografi. Med drugim poučuje otroke ples, kot soustanoviteljica Društva za umetnost in kulturo 47 pa vodi gibalne delavnice tudi za odrasle.
Petra Peček (1996) je končala študij sodobnega plesa v Budimpešti (Budapest Contemporary Dance Academy). Sodeluje z mednarodnimi kakor tudi s slovenskimi koreografi. Kot samozaposlena v kulturi deluje predvsem na področju sodobnega plesa. Zadnja leta tudi aktivno poučuje ples.
Manca Trampuš (1996), diplomirana industrijska oblikovalka, je primarno aktivna kot pevka in kitaristka skupine Koala Voice. Ta se lahko pohvali že s štirimi izdanimi albumi in več kot 300 koncerti tako po Sloveniji kot tujini. Poleg koncertnih Manca zaseda tudi gledališke odre. V zadnjih letih je kot performerka, asistentka za glasbo in soustvarjalka glasbe sodelovala pri različnih uprizoritvenih projektih.
