I. prolog
Drama deklici Nine Kuclar Stiković je začela nastajati kot študijska obveznost pri predmetu Temeljne tehnike dramskega pisanja na podiplomskem študiju Dramaturgije in scenskih umetnosti (isto leto je pri istem predmetu nastalo tudi besedilo Zamrzovanje Mance Lipoglavšek, ki je zanj prejela nagrado za mladega dramatika na 53. Tednu slovenske drame) in bila leta 2023 nominirana za nagrado Slavka Gruma. Besedilo je bilo bralno uprizorjeno na 56. Festivalu Borštnikovo srečanje v sklopu omnibusa Ko se žgem in na 53. Tednu slovenske drame na Dnevu nominirancev, prav tako pa je zaživelo na odru Gledališča Glej. Drama je sodobna priredba Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami in prepleta zgodbi dveh deklic oziroma dramskih likov deklice in dramaturginje ter njuni usodi z uspehom oziroma neuspehom pri delu oziroma, natančneje, njuno nezmožnost preživetja s prepoznavo in monetizacijo dela. Drama je torej preplet dramatizirane pravljice, dokumentarnega gradiva in avtobiografije (avtorica sama jo je zvrstno označila kot »avtobiografsko adaptacijo«). Nina Kuclar Stiković je sicer dramatičarka in dramaturginja, njena drama Jutri je v sanjah izgledal drugače ji je prinesla nagrado za mladega dramatika na 51. Tednu slovenske drame. Do zdaj je objavila oziroma javnosti predstavila šest izvirnih dramskih besedil, za njeno pisavo so značilni poigravanje z jezikom in formati, preskakovanje med njimi ter zelo sproščen in svoboden slog, večinoma piše o problemih lastne generacije. Drama deklici je njeno zadnje oziroma najnovejše delo. Javnosti so bile predstavljene vsaj tri različne oblike tega besedila, saj je v besedilo sproti dodajala razvoj sodnega procesa proti Ministrstvu za kulturo, ki ob prvi javni predstavitvi še ni bil končan. S tega vidika je sama zasnova besedila izjemno pogumna, saj ob začetku pisanja avtorica razpleta še ni mogla poznati (če je želela ostati zvesta posnemanju resničnosti).
Andersenova deklica živi z očetom, ki se je po ženini smrti zapil, postal nasilen in razprodal družinsko premoženje, zato mora sama, z zelo omejenimi sredstvi, poskrbeti za preživetje obeh. Ker je neizobražena in predvsem, ker je otrok, prav veliko možnosti za poslovni uspeh nima in se je prisiljena zanašati na miloščino premožnejših (finančno močnejših), ki bi od nje kupili vžigalice ali pa ji preprosto dali denar. Ko na silvestrski večer deklica ne proda nobene vžigalice, si ne upa domov, saj bi jo oče pretepel, sploh pa doma ni prav mnogo topleje kot na ulici. Da bi se pogrela, si prižiga vžigalico za vžigalico in med gretjem videva podobe sreče, ljubezni in upanja. Ko ji zmanjka vžigalic, umre.
Dramaturginja Kuclar Stiković pa bije vojno z birokratskim aparatom, ko po letih neplačanega ali slabo plačanega dela, opravljenega v imenu referenc, ki ji bodo prišle prav pri pridobitvi statusa samozaposlene v kulturi in pravice do plačila prispevkov (znane tudi kot PPP), dobi obvestilo o pozitivni razrešitvi vloge za vpis v register samozaposlenih v kulturi in negativno ugotovitev o pridobljeni pravici do plačila prispevkov (ne pa tudi odločbe). Da bi si zagotovila pravico do plačila prispevkov, je prisiljena sprejeti miloščino premožnejših (simbolno močnejših). Med čakanjem se zateče nazaj k staršema, saj ves denar, ki ga zasluži, in ni ga veliko, porabi za plačilo prispevkov za socialno varnost (kasneje tudi za odvetnika) in sočasno izgoreva od stresa.
II. dvoje sva in hkrati eno
V drami deklici tako spremljamo vzporedni zgodbi obeh protagonistk, ki se na metaforični ravni pogosto ujemata, hkrati pa se jasno kažejo tudi razlike med njunima usodama ter predvsem razlogi za slednje, treba pa je vzpostaviti tudi kontekst za razumevanje različnih razlogov, ki botrujejo njunima različnima ali sorodnima izkušnjama. Na tem mestu je smotrno razčleniti še izraz deklica. Po SSKJ je deklica »oseba ženskega spola do pubertete« in tovrstna deklica je Andersenova protagonistka, medtem ko je protagonistka Nina Kuclar Stiković bližje definiciji Britney Spears »I’m not a girl, not yet a woman«, saj gre za polnoletno osebo, ki pa ji do popolne samostojnosti še ni uspelo priti iz socioekonomskih razlogov, ki pritičejo pripadnicam in pripadnikom milenijske generacije, sploh tem, ki smo samozaposleni in za katere niti ni jasno, kdaj, če kdaj, bomo odrasli. Zato se izraz deklica (ki ima za razliko od sopomenke punca tudi bogatejšo literarno zgodovino) vedno pogosteje pojavlja kot izraz za polnoletne ženske, ki v svoji polnoletnosti nis(m)o suverene (in s tem izrazom mislim na samostojnost in samozavestnost). Prav tako se v zadnjih nekaj letih dogaja družbena redefinicija pojma dekliškosti. Mlade ženske s(m)o se nehale delati, da »nismo kot druge punce«, da smo boljše, bolj progresivne, manj stereotipne. Ponovno smo vzljubile roza barvo, pastelne odtenke, zapestnice iz perlic in pop glasbo. Ne identificiramo se več kot ženska/ženstvena, ampak kot punca/dekliška. Uporabljamo polznanstvene metode, kot so girl math in girl logic, zvečer jemo girl dinner. Kot rečeno, beseda deklica nakazuje na neko nedolžnost, občasno na nedoraslost oziroma neodraslost, nesamostojnost. Pri svojih rosnih poznih dvajsetih oziroma zgodnjih tridesetih živimo s cimri (ali v nepremičninah pokojnih starih staršev), ker so garsonjere ali enosobna stanovanja preprosto predraga za eno plačo. Smo prekarne delavke in anksiozne, ker nikoli ne vemo, kdaj ali od kod bo prišel naslednji honorar. Posledično nimamo urejene jutranje rutine ali otrok. Naša življenja delujejo kot permanentno stanje absolventk, ki so že dovolj stare, da bi lahko tudi kaj zaslužile, nikakor pa se ne zmorejo v celoti preživljati same. Ne iščemo dodatnih odgovornosti v obliki neplačanega gospodinjskega in skrbstvenega dela (kar bi recimo lahko bilo materinstvo), ker že same komaj poskrbimo zase. Manevriramo med napadi panike, preobremenjenostjo, podplačanostjo, novopridobljenim zavedanjem o pogostosti spolnega nasilja, endometrioze, posledicami humanega papiloma virusa in generacijskimi travmami.
Deklica z vžigalicami je bila izdana decembra 1845 in smotrno je sklepati, da se tudi zgodba dogaja v približno istem času. Gre za čas tranzicije iz romantike v realizem, čeprav ima pravljica sama več realističnih kot romantičnih elementov. Zgodnjim štiridesetim letom devetnajstega stoletja so sledile velike revolucionarne spremembe, gre za zadnja leta pred Komunističnim manifestom in pomladjo narodov, pred začetkom padca evropskega imperializma, med prvo in drugo industrijsko revolucijo, gre torej za obdobje, ko so v družbi vladale izjemne neenakosti in socialne krivice.
Drama deklici Nine Kuclar Stiković je izšla avgusta 2023, novembra 2022 je bila poslana na natečaj za nagrado Slavka Gruma, dogajalni čas drame pa je med 3. 12. 2020 in 3. 11. 2022. To je prav tako čas izjemnih socialnih neenakosti in skorajda kastnega družbenega sistema. Je obdobje nelogičnih in nekonsistentnih protikovidnih ukrepov, tretje vlade Janeza Janše in drugega mandata dr. Vaska Simonitija kot ministra za kulturo, ki je varčeval predvsem na samozaposlenih v kulturi (kar je ne samo žaljivo do samozaposlenih v kulturi, tako varčevanje niti nima resnih pozitivnih ekonomskih posledic, saj je bazen javnih financ za samozaposlene v kulturi že v osnovi tako plitek, da se tudi z najbolj drakonskimi varčevalnimi ukrepi na letni ravni komaj privarčuje za nakup enosobnega stanovanja v Ljubljani).
Karakterno sta deklica in dramaturginja precej podobno zasnovana lika. Obe sta prestrašeni, shujšani, (dramske) situacije, v katerih se znajdeta, so absolutno pretežke ali prekompleksne za njuna leta oziroma bi bilo nesmotrno pričakovati, da se bosta pri teh letih s temi situacijami suvereno spopadli. Med njima so tri ključne razlike: prva je, da dramaturginja ima zatočišče, ima varen prostor, kamor lahko v stiski gre, ima pomoč in podporo družinskih članov ali kot v podpoglavju XI. epilog zapiše avtorica:
»dramaturginja in deklica.
deklica in deklica.
zgodba o dveh deklicah.
o dveh deklicah, ki sta rastli v svetu krivic.
o deklici, ki se ni mogla borit.
in o deklici, ki se je lahko borila.
to je zgodba o boju za pravice.
to je zgodba o boju, ki ga je potrebno bit.«
Deklica nima nič od tega. Druga ključna razlika je, da se deklica bori za preživetje, dramaturginja pa za pravico do dela. Tretja pa je, da ni jasno, proti komu bi se deklica sploh lahko borila (če bi slučajno imela sredstva za boj). Proti očetu, ki jo pretepa? Proti nasilju? Proti socialnim razlikam? Nasprotnik dramaturginje je jasen, to je Ministrstvo za kulturo. Nasploh je lik dramaturginje bolj izdelan, ponuja več introspekcije ali notranjega doživljanja, v besedilu izvemo več o njenih anksioznostih, o njeni preteklosti, o njenem boju, čemur verjetno botruje več dejstev, denimo, da sta lika dramaturginje in avtorica neizbežno povezana. Ali pa dejstvo, da avtorica drame ni avtorica zasnove lika deklice, da je deklica naslovna likinja pravljice izpred dvesto let in da o njej ni prav veliko informacij in da je bila kot lik zasnovana kot žrtev svojih okoliščin in nič več kot to. Načelno bi avtorica seveda lahko o deklici napisala karkoli, vendarle gre za njeno interpretacijo tega lika. Vprašanje pa je, ali je to smotrno v kontekstu študijske obveznosti »predelava Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami« pri predmetu Temeljne tehnike dramskega pisanja, ki predvideva adaptacijo, ne pa reinvencije lika. Bolj točno bi torej bilo, če namesto fraze »sopostavitev in preplet zgodb deklice in dramaturginje« zapišem, da gre za »avtobiografsko adaptacijo z referencami na pravljico Deklica z vžigalicami Hansa Christiana Andersena«.
Pisava drame v prizorih, kjer se srečata deklica in dramaturginja (besedilo deklice je poravnano levo in besedilo dramaturginje desno), je izrazito poetična. Polna je literarnih figur, predvsem repeticij, stopnjevanj in naštevanj, ni velikih začetnic ali ločil (kar povprečno bralko slovenske dramatike nemudoma spomni na opus Simone Semenič, je pa tudi res, da je ta konvencija značilna za tok zavesti in da pogled na vizualno poenoteno besedilo ponuja estetski užitek).
Deklica se v drami pojavlja z repetativnimi replikami, najpogosteje z: »danes nisem prodala niti ene vžigalice«, slednja se najpogosteje pojavi kot odzven neuspeha dramaturginje, z repeticijo pa se ustvari prikaz brezizhodnosti situacije. Hkrati pa se z uporabo literarnih figur, ki temeljijo na repeticiji, izrazi njeno močno hrepenenje ali želja po lepših časih, ker:
»ko je bila mama še živa
oče ni pil.
ko je bila mama še živa
je oče vodil delavnico
ko je bila mama še živa
je oče izdeloval lončene posode
ko je bila mama še živa
je slikala na lončene posode«.
Tudi za dramaturginjo je značilen izrazito poetičen, če ne celo pesniški jezik, ki se kaže skozi podobne figure kot dekličine replike. Dramaturginja tako našteva, za katera gledališča je vse delala in katerim dramatikom si želi biti podobna, skoraj mantrično pripoveduje o dosežkih, ki jih je vstavila v vlogo, in o prilogah, ki jih je priložila vlogi. Zanimivo je, kako dramaturginja preskakuje in o sebi govori včasih v prvi (praviloma, ko opisuje svoje občutke) in včasih v tretji osebi (praviloma, ko dela načrte za prihodnje aktivnosti). Izražanje o sebi v tretji osebi deluje tudi kot način samopomiritve, kot zaustavitev ali kontroliranje anksioznosti.
III. britney spears – i’m not a girl, not yet a woman
deklica in kritičarka
poslušata
deklica v kritičarki
kritičarka v deklici
posluša
in pleše
draga bralka, dragi bralec,
če se ne želiš oropati izkušnje,
če se ne želiš oropati emocije,
poslušaj tudi ti.
deklica in kritičarka sta zagotovo melodramatični.
na noge dvigneta celo uredništvo portala kritika.
IV. mlada dramatičarka
Nina Kuclar Stiković je dramo zasnovala in oblikovala kot sopostavitev prvoosebnih zgodb dveh deklic oziroma dramskih likov deklice in dramaturginje ter njunega doživljanja sveta in dogajanju okoli njiju, dokumentarnega gradiva (kopije odločb, pravnih dokumentov, prepis elektronske pošte), kronološkega naštevanja dogodkov in prepisov telefonskih pogovorov z (Nekdanjim) Članom strokovne komisije ter z Vodjo sektorja za statusne zadeve. Dogajanje, ki kronološko poteka linearno, je razdeljeno na dva dela, prvi del je razdeljen na osemnajst poglavij (ta so označena z rimskimi številkami) in drugi del na dvanajst poglavij (prav tako označena z rimskimi številkami), priložena dokumentacija, ki je objavljena v podpoglavjih, pa je označena z evropskimi arabskimi številkami. Če so prizori, kjer spremljamo introspekcijo deklice in dramaturginje, napisani z več elementi drugih literarnih zvrsti, so dialogi, ki so transkripcija pogovorov z Vodjo sektorja za statusne zadeve in (Bivšim) Članom strokovne komisije (ime dramskega lika se sredi drame zamenja, ko član strokovne komisije odstopi s položaja) napisani popolnoma konvencionalno dramsko. Kuclar Stiković med konvencijami literarnih zakonitosti preskakuje izjemno premišljeno in dosledno, njen notranji svet s skoraj pesniškim jezikom je neposreden odziv na realnost, ki jo beremo skozi dramski dialog (in dokumentarno gradivo).
Nina Kuclar Stiković v drami deklici obravnava in analizira številne univerzalne in večne teme, kot so sreča, dom, družina, delo, prav tako pa se loti tudi sodobnejših problemov, kot so izgorevanje in mentalno (ne)zdravje (oboje je vpeljano kot osrednji motiv drame, fraza »Vžigalice govorijo, dramaturginje gorijo« je uporabljena kot neke vrste pozitivna avtomatska misel, s katero avtorica oziroma dramski lik zatre negativno avtomatsko misel) ter delo za reference, pa tudi bolj specifičnih problemov, kot so položaj samozaposlenih v kulturi, položaj (mladih) dramaturginj, položaj dramatike, višine honorarjev za dramaturge in dramatike. Dotakne se tudi vprašanja avtorstva v gledaliških, praviloma kolektivnih ali vsaj skupinskih, procesih, o čemer zapiše:
»njena dela, po večini v soavtorstu,
iz katerega je težko razbrati vlagateljičin delež,
po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti
še ne dosegajo izjemnosti oz. vrhunskosti.
prvič niti slučajno niso vsa dela v soavtorstu.
in drugič delam v gledališču.
lol?«
To je zelo umestna opazka na račun rubrike »Delež avtorstva«, ki ga bodoči samozaposleni v kulturi moramo oceniti (v obliki odstotnega deleža ali pa v obliki ulomkov) za vsak projekt za projekte, kjer je pod istim poklicem ustvarjalo več sodelavcev, če želimo biti vpisani v razvid in pridobiti pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Ta isti obrazec ne predvideva že desetletja ustaljene prakse kolektivnega dela v umetniških procesih, prav tako predvideva, da je kreativno in/ali avtorsko delo mogoče do odstotka natančno oceniti, pa tudi ne, da bi kdaj pri nekem projektu kdo s svojim prispevkom presegel definicije svojega poklica. Zanimivo pa je tudi, da neka bodoča samozaposlena pristane na vse te kriterije in ji uspe svoje delo oceniti v odstotkih, nakar v obrazložitvi piše, da je iz vloge »težko razbrati vlagateljičin delež«. Če v vlogi in kolofonu piše, da sta avtorja neke priredbe oseba xx in oseba yy in da je delež vlagateljice 50 odstotkov ali 1/2, je res zanimivo slišati, da je to težko razberljiva informacija.
O honorarjih večkrat zapiše »honorarji za dramaturge so slabi.
honorarji za dramatike žaljivi«.
To v zadnjem poglavju»XII. komentar k objavi dramskega besedila« podkrepi tudi z informacijo o višini honorarja, ki ga je prejela za objavo besedila, za katero je bila tudi nominirana za nagrado Slavka Gruma, s čimer si je prislužila sedemsto evrov bruto (neto verjetno malo manj, če odštejemo stroške natisa in poštnine za štiri tiskane izvode, ki so pogoj za prijavo na natečaj za nagrado Slavka Gruma – saj veste, kako pravijo: »Denar moraš porabiti, da ga lahko zaslužiš.«) O dramatiki oziroma o položaju dramatike v slovenskem gledališču zelo pomenljivo priča tudi avtoričin uvodni komentar k drami: »Dokumentarno gradivo, ki je uporabljeno v dramskem besedilu in ni 'sčrtano, 'pokrajšano' ali 'sfokusirano', ostaja z namenom vključeno v svoji izvirni obliki. Zato da bi bralka, igralka, režiserka ali bralec, igralec, režiser, sam/-a izbral/-a podatke, ki se ji/mu zdijo najbolj ključni. Morda tudi zato, da bi ob prebiranju celote uvidel/-a absurdnost dokumentacije in birokratskega ustroja glavne institucije za kulturo v državi Republiki Sloveniji. Vsekakor pa celotno prebiranje dokumentarnega gradiva ni potrebno za razumevanje celotne zgodbe.«
Kakšen diskurz o dramatiki pa mora potekati v neki družbi ali državi, da se avtorici zdi potrebno napisati, da besedila ni treba uprizoriti v integralni obliki? Ali bi imeli te pogovore, če bi bilo jasno, da ustvarjalci uprizoritve izberejo besedilo, ki jih nagovarja, in okoli njega sami zasnujejo koncept in izberejo poudarke? Ko avtorja pokličejo za dovoljenje s predlaganim konceptom in honorarjem, se lahko ta sam odloči, ali bo pod temi pogoji prodal besedilo oziroma dovolil njegovo rabo? Sama se z avtoričinim predgovorom sicer v celoti ne strinjam zaradi več razlogov, osrednji med njimi je, da je prebiranje dokumentarnega gradiva absolutno potrebno za razumevanje zgodbe, saj je to njen nosilni steber. Če bi bila recimo jaz režiserka, ki bi to besedilo rada uprizorila na odru, bi se absolutno raje odpovedala zgodbi deklice kot pa dokumentarnemu gradivu, ki je s pravimi poudarki in interpretacijo lahko komedija par excellence.
Prav tako pomenljivo je dramaturginjino razmišljanje o tem, komu je pravica do plačila prispevkov sploh namenjena:
»če ti honorarji ne bi bili tako porazni,
samozaposleni delavci v kulturi
sploh ne bi potrebovali državne miloščine plačevanja prispevkov.
državne miloščine, ki je namenjena zlasti mladim
na začetku karierne poti, ko so honorarji najbolj v kurcu.
ali pa za totalne stare luzerje,
ki še vedno zaslužijo manj kot 20 000 evrov na leto.
ampak če si luzer,
itak ne izpolnjuješ pogoja kakovosti?
za koga pa je potem ta pravica?
za vrhunske umetnike, ki kljub svoji vrhunskosti potrebujejo
državno miloščino,
da s svojim poklicem lahko preživijo.«
V. akcija – reakcija
Resničnost je marsikdaj bolj čudna od fikcije in zato sta pri doziranju in kuriranju informacij potrebni izjemna skrbnost in preciznost. Skrb vzbuja, da sem se ob branju drame zalotila, kako razmišljam o ostalih kolegih (in sami sebi) in naših postopkih za pridobivanje pravice do plačila prispevkov in vpisa v register samozaposlenih v kulturi ter kako si o tem postopku pripovedujemo izjemno anekdotično. Zloraba položaja, zanemarjanje (ali nepoznavanje) zakonske podlage, posredovanje netočnih informacij, ignoriranje klicev ali elektronske pošte so za marsikaterega samozaposlenega »nekaj, kar se pač dogaja«. Namesto da bi zaupali zaposlenim na Ministrstvu za kulturo, da bo za nas, svoje delavce, poskrbelo, se jim v najboljšem primeru izogibamo ali jim ne zaupamo, v najslabšem primeru pa se jih bojimo. Ko ima povprečni samozaposleni v kulturi vprašanje, bo najprej poklical vse svoje kolege in šele, če ne dobi odgovora, mogoče na Ministrstvo in jih prosil za pomoč. Če se le da, pa tega ne bo storil, da si ga morda ne bi zapomnili in ga imeli na piki za vse večne čase. V zadnjem letu in pol je ta strah končno začel malce upadati, čeprav je svet še vedno neprijazen prostor za samozaposlene v kulturi, sploh za te, ki se tudi sami prijavljamo na razpise s svojimi projekti in nimamo administrativnega in računovodskega zaledja. Seveda je še vedno težko dobiti dober honorar za lastno delo, seveda si še vedno ne upamo odpovedati dela zaradi bolezni in seveda nam življenje vedno znova postreže z birokratskimi zapleti, trenutno je to način plačevanja dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki se bo z novim letom združilo z osnovnim (slednje nam sedaj plačuje Ministrstvo, dopolnilnega pa ne). Seveda so tudi na Ministrstvu za kulturo izjeme, ki svoje delo opravljajo dosledno pod vsemi ministri in ministricami, ampak ta zgodba ne govori o tem.
Če to ne bi bila dokumentarna drama, bi lahko rekli, da je prikaz boja z birokratskim aparatom zelo kafkovski. Dokumentarno gradivo, ki ga je Kuclar Stiković dodala v dramo, deluje tudi kot element verjetnosti, ki bralcu omogoča sledenje zgodbi brez dvoma o avtoričinem delu, kar bi se brez njega absolutno lahko zgodilo. Sama bi ob branju dialoga med Dramaturginjo in Bivšim članom strokovne komisije o fiktivnosti sej in ponarejanju dokumentov absolutno rekla, da to je pa res preveč in da se kaj takega pač ne more zgoditi. Da to res presega vse meje verjetnosti. In absolutno tudi verjamem v to, da ko bi naivni bralec, ki ni samozaposlen, bral to zgodbo (brez priloženih uradnih dokumentov in posnetkov zaslona), mislil isto. To absolutno presega vse meje, kaj takega se res ne more zgoditi, pa saj to je vendarle javni organ, ne pa neki espejevec, ki je prijatelj nekih politikov in ima podjetje registrirano nekje v Bosni.
Vpliv birokracije na malega človeka sicer ne v literaturi ne v gledališču, kaj šele v teoriji, ni nobena novost. O tem je pisal Mark Fischer, gledali smo lahko Saško Rakef in Dolg Rakef Saške/Dolg RS, Nina Dragičević o tem piše v svojem doktorskem delu Kako zveni oblast? Zgodba Nine Kuclar Stiković je sicer v tem naboru precej atipična. Fischer in Dragičević predvsem problematizirata zbirokratiziranost družbe, pisanje poročil o čisto vsakem delovnem dnevu, o čisto vsakem premiku in o grozljivih posledicah, ki znajo človeka doleteti, če se mu zgodi najhujša od vseh napak v kapitalizmu in se za deset minut spremeni iz robota nazaj v človeka in kaj od tega slučajno pozabi: oddati poročilo, plačati račun za zavarovanje ali dohodnino. Birokracijo je nujno treba preizprašati, redefinirati in osmisliti na način, da ima smisel za vse. Birokracija je nasilje. Še večje nasilje pa je, da se človek z vso to nesmiselno birokracijo (priloge k vlogi za pridobitev statusa samozaposlenega v kulturi in pravice do plačila prispevkov absolutno niso smiselne, zakaj morajo med priloge soditi trije ločeni dokumenti, na katerih so informacije, identične tistim, ki so na enem mestu zbrane v vlogi?) dejansko ukvarja. Opravi ure in ure neplačanega dela, pridobi vse podatke, jih oštevilči in uredi po vrstnem redu ter pošlje po pošti kot priporočeno pošiljko, nakar organ, ki vse to zahteva, te papirje ali izgubi, ali zavrže, ali založi, ali uniči in ti potem pošlje poljubno število odločb ali pa preprosto elektronsko pošto, kjer piše, da ne dobiš pravice do plačila prispevkov, da pa ti odločbe za zdaj še ne morejo izdati, ker moraš prej povedati, kdaj bi bila rada vpisana v razvid. In potem spet dobiš poljubno število odločb z ministrstva (zanimivo je, da pri pošiljanju odločb in ugotovitev niso prav dosledni, medtem ko en mesec po vsem tem dobiš še eno priporočeno pošto od ministrstva in se v kuverti skrivata zložena mapica in sponka, s katero si poslal priloge k vlogi). In potem oddaš še eno mega popolno in piflarsko vlogo ter na koncu dobiš obvestilo o ugotovljenem postopku (ki je jasno definiran v Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki ga kot bodoči javni uslužbenec moraš poznati, saj te bodoča služba pošlje na izpit o poznavanju le-tega), v katerem piše kup netočnosti, kaj netočnosti, laži. In ker pritožba ni mogoča, ti ostane samo še tožba. Tožiti ministrstvo, državo, pa je velik zalogaj. In medtem ko si ti skrbno številčil in po vrstnem redu spenjal priloge, je na ministrstvu, organu, ki tovrstno urejanje zahteva, papirologija med sabo pomešana, zaporedne številke na odločbah so napačne ali pa dokumenti sploh niso oštevilčeni. Ne samo, da birokracija ubija, da je birokracija neplačano delo in da je birokracija nasilje, organi, ki ti jo zapovedujejo, se je niti ne držijo. Mogoče zato, ker je imajo preveč? Ali pa jim preprosto ni dovolj mar?
Sama sem Obrazec - Vlogo za vpis v register samozaposlenih v kulturi in vlogo - obrazec (teh imen si ne izmišljujem) za pridobitev pravice do plačila prispevkov oddajala kak mesec ali dva kasneje kot Nina Kuclar Stiković. En mesec sem se ukvarjala samo z zbiranjem vseh omemb lastnega imena in dela v medijih, da navedem vsa imena avtorjev člankov o meni in datume objave in naslove člankov ter imena medijev in povezave. In to za čisto vsako omembo. In ko sem vse to skopirala v vlogo - obrazec, sem vse to morala kopirati še v ločen dokument, ki je obvezna priloga. In potem sem isto storila za čisto vsak članek, ki sem ga napisala (če se kdo sprašuje, zakaj je kritik/recenzent deficitarni poklic, je to verjetno ne samo zaradi slabih pogojev ali honorarjev, ampak tudi zato, ker je izpolnjevanje vloge - obrazca za ta poklic absolutno preveč sitno). In potem za vsak projekt, ki sem ga kdaj izvedla. Pridobila sem vse izračune dohodnine za zadnja tri leta, potrdilo o zadnji doseženi izobrazbi. Zataknilo se je pri priporočilnih pismih, kjer sem precej dolgo razmišljala, katerega za vlado neproblematičnega naročnika sem imela, da mi priporočila ne bodo naredila več škode kot koristi. Ko sem vse to končno prvič poslala, sem nemudoma dobila odgovor, da je vloga nepopolna. Rubriko »Začasno prebivališče« sem namreč pustila prazno, saj začasnega prebivališča nimam, kar je napaka. To rubriko je v tem primeru nujno treba prečrtati. Prav tako se je zataknilo pri občini, v kateri imam stalno prebivališče, saj sem enkrat napisala, da živim v občini Hoče, drugič pa v občini Hoče - Slivnica (poštna številka je seveda v obeh primer ista). Napako sem storila tudi pri že omenjeni rubriki »Delež avtorstva«, ki je sprva nisem razumela in sem jo pustila prazno, po pojasnilu uslužbenke Sekretariata za statusne zadeve pa sem izbrala zapis v obliki ulomkov in pri vsakem projektu dodala še imena vseh soavtorjev, da bo moja 1/12 avtorskega deleža pri projektu S*S jasna in osmišljena. Obe vlogi sem dobila odobreni, vsako z ločeno pošto, ocenjevalnega obrazca pa nikoli nisem videla. Bojda sem dobila 90 točk. Med branjem se mi je porodilo kup vprašanj za Sektor za statusne zadeve, ki me v navalu sreče, da imam prispevke, pet let mi bo tekla delovna doba, uspelo mi je, preprosto niso prešinila, zdaj pa se bojim, da je že prepozno.
Družbeni pomen drame deklici je tako podoben funkciji Dolga Saške Rakef/Dolg RS, kjer se velik del publike identificira z vsebino in se je tako ustvarila začasna skupnost sotrpinov in sotrpink.
I. nova ministrica
sreča je sneg na prvo adventno nedeljo
sreča je savnanje v novembru
sreča je topel in ljubeč dom, kamor se lahko zatečeš
sreča so starši, ki ti nudijo oporo
sreča je imeti denar za odvetnika
sreča je brezkompromisno zaupanje v lastne sposobnosti in dosežke
sreča je biti ljubljen
sreča je imeti delo
sreča je imeti dovolj dela, da lahko (pre)živiš
sreča je imeti ravno prav dela, da od preobremenjenosti ne izgoriš
sreča je imeti zanimivo delo
sreča je delati z režiserko, ki jo vabijo k projektom
sreča je, da te režiserka pokliče
sreča je režiserka, ki razume dramaturginjin doprinos
sreča je, da režiserka dobi za režirat hud tekst
sreča je, ko ima režiserka hud koncept
sreča je, ko bi režiserka rada razvijala koncept skupaj z dramaturginjo
sreča je artikulirana režiserka
sreča je, da se tud selektorjem ta koncept zdi hud
sreča je prit na festival
sreča je dobit nagrado
sreča je dobra literatura
sreča je dobro gledališče
sreča je dobra umetnost
sreča je dobra dramatika
sreča je tekst, ki ne govori o drugi svetovni vojni
sreča je tekst, ki ima dobre ženske like
sreča je tekst, ki prestane bechdel tekst
sreča je tekst z emancipatornim potencialom
sreča je tekst, ki ponuja dialog z ustvarjalci
sreča je tekst, ki ti da za mislit
sreča je tekst, ki je premišljen
sreča je pogumen tekst
sreča je poigravanje s konvencijami
sreča je preplet žanrov
sreča je preplet stilov
sreča je preplet formatov
sreča je tekst, ki je družbeno relevanten
sreča je dober honorar
sreča je honorar
sreča je plačana bolniška
sreča je nova ministrica
sreča je ministrica, ki ne sovraži samozaposlenih v kulturi
sreča je ministrica, ki ne sovraži nevladnih zavodov
sreča je pozitivno razrešena vloga o pridobitvi pravice do plačila prispevkov
sreča so plačani prispevki
sreča je štiriindvajseti februar dva tisoč enaindvajset
sreča je štiriindvajseti april dva tisoč dvaindvajset
sreča je šesti september dva tisoč dvaindvajset
sreča je dobljena tožba
sreča je zmaga
II. rachel platten – fight song
deklica in kritičarka
poslušata
deklica v kritičarki
kritičarka v deklici
posluša
in pleše
draga bralka, dragi bralec,
če se ne želiš oropati izkušnje,
če se ne želiš oropati emocije,
poslušaj tudi ti.
deklica in kritičarka sta zagotovo melodramatični.
na noge dvigneta celo uredništvo portala kritika.
III. epilog
Drama deklici ni samo zgodba o Nini Kuclar Stiković, ki se trudi pridobiti pravico do plačila prispevkov, in o njeni bitki z Ministrstvom za kulturo. Je drama o posameznici, ki jo izdajo organi, ki naj bi zanjo poskrbeli. Je zgodba o posameznici, ki sploh ne ve, zakaj se mora boriti, če pa je zakon jasno napisan. Je zgodba o tem, kaj se zgodi s posameznikom v fašistični državi. Naj opomnim, da je to isto obdobje, v katerem nismo smeli v sosednjo statistično regijo, razen če si izpolnjeval eno od dvanajstih izjem, istočasno pa so mednarodni vlaki nemoteno operirali. Ko ti vlada ali kak drug državni organ nekaj naroči, predpiše, se le manjšina odloči preveriti, kako to zaobiti. Večina nas te predpise preprosto spoštuje. Prav tako malokdo zbere pogum, da se zoperstavi vladi ali drugim državnim organom, ko se mu zgodi krivica. Prav tako pa tudi ni veliko ljudi, ki bi bili sposobni prepoznati krivico, ko je zapakirana v birokratski ustroj.
Deklici je lažje analizirati kot vrednotiti, saj se ni mogoče izogniti dejstvu, da gre za dokumentarno dramo. Lik dramaturginje je nemogoče vrednotiti, ne da bi vrednotili Nino Kuclar Stiković kot osebo. Lika deklice ni mogoče vrednotiti brez vrednotenja dela Hansa Christiana Andersena. Prav tako ni jasno, čigavo delo se vrednoti v ključnih trenutkih zapleta. Dramske sposobnosti Ministrstva za kulturo? Pri dokumentarni dramatiki je bolj kot leposlovno vrednost smiselno vrednotiti kuratorsko, uredniško ali dramaturško delo. V besedilu je uporabljenih mnogo avtoričinih spretnosti in prepletenih mnogo znanj. Spretno vpeljevanje ritma, poigravanje s konvencijami dramskih prizorov in izjemno domišljena vizualna postavitev besedila sestavljajo celovito literarno delo, ki ne ponuja le vpogleda v absurdnost birokracije, temveč tudi vpogled v življenje deklice na začetku karierne poti, na celotno generacijo, ki je svoja študentska leta posvetila delu za reference (seveda ob predpostavki, da jim ni bilo treba prioritetizirati kelnarjenja ali deljenja letakov, da so lahko sploh preživeli študentska leta), ter na celoten sektor, ki živi z danes na jutri in potrebuje državno miloščino, ker so delovni pogoji in honorarji na tem področju preprosto neurejeni.