Kdo je to, kakšen človek je to, po vašem mnenju, ta Platonov? Je junak ali ni junak, se sprašujemo.
V soboto, 17. aprila so v ljubljansko Drami premierno uprizorili zgodnjo igro Čehova, danes znano predvsem pod naslovom Platonov, ki s priredbo in v režiji Vita Tauferja lahko obvelja za vrhunec letošnje repertoarske sezone.
Pred zagrnjeno zaveso čakata šahovnica in prepoznavni Mies van der Rohev barcelonski stol. Čakata, da jima kdo vdahne življenje, ju uporabi, da ne bosta samo predmeta, mimo katerih brezbrižno greš. Ko prideta Vojniceva in mlajši Trilecki, se za trenutek zdi, da jima to gibljivo energijo vendarle podarita. Pa se na koncu izkaže, da so še bolj kot predmeti ljudje tisti, ki potrebujejo nekoga, da jim nakloni to darilo. Da jih predrami, kot predmetom dodeli namen in jih spremeni. Problem je v tem, da tako Ana Petrovna kot Sofja Jegorovna in Marja Jefimovna to vidijo v izzivalnemu, divjem, norem in privlačnem Platonovu. Popolna odtujenost sveta in drugega (sočloveka) vodita akterje v vsakodnevno popivanje, kajenje, spraševanje o posestvu in časti, denarju in ljubezni.
Klub priredbi besedila, režiserji se drastičnemu krčenju drame praktično ne morejo izogniti, saj bi integralna uprizoritev trajala debelih osem ur, Tauferjeva postavitev sledi prepričanju Čehova, da pravzaprav ničesar ni mogoče razumeti. Režiser to uprizori z izjemno hitrim govorom igralcev, ki poleg tega pogosto govorijo eden čez drugega. Igralci v skupinskih prizorih delujejo izjemno uigrano v individualnih scenah pa dobro izrazijo globine svojih stisk. Pri tem zagotovo velja izpostaviti Marka Mandića, ki kot Platonov prehodi pot od ljubečega družinskega človeka, preko družbenega provokatorja, nesojenega ljubimca in zapuščenega smrdečega pijanca do bolne umorjene žrtve s tako telesno in izrazno močjo, da nas vedno znova prevzame. Nataša Barbara Gračner (Ana Petrovna) iz nas zvabi priznanje, da smo jo pogrešali, Polona Juh (Sofja Jegorovna) v prikazu notranjih nemirov/bojev/bolečin v predstavi močno izstopa, Bojan Emeršič začini celoto s tragikomičnim likom obubožanega in prismuknjenega zdravnika (mlajši Trilecki), Saša Tabaković pa je prepričljiv kot neodločni, mehkužni in prevarani mož.
Uprizoritev je členjena na štiri dejanja s spuščanjem zavese in spremembo scene, čeprav ima le en odmor. Scena nas skupaj z glasbo in osvetlitvijo vsakič nemoteče prestavi v nov prostor in čas dogajanja.
Kdo je Platonov bi se lahko spraševali ob navezavi na njegovo otroštvo, zakon, poklic in navsezadnje na njegovo ime. Odgovor nam poda sam dramski cirkus ruskega življenja, ki prek Glagoljeva odgovori na to neskončno vprašanje: Kako bi vam to povedal? Platonov je po mojem najizrazitejši predstavnik sodobne nedoločenosti … To je junak najboljšega sodobnega romana, ki žal še ni bil napisan.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.