Čehova poznam predvsem preko njegovih novel, zato sem pričakovala zasanjano romantično dogajanje v kakšnem podeželskem plemiškem gnezdu. Na to je kazal a tudi scena, ko se je dvignila zavesa in gledalcem razkrila razkošno opremljen salon, kjer se je odvijal banket. Vendar se je to pričakovanje izkazalo za napačno. Nadomestila ga je energična igra in pestro dogajanje, ki mu je bilo na trenutke težko slediti, predvsem zaradi številnih povezav med osebami. Iz dvorane sem odšla le z eno mislijo v glavi: » Ljubezen nam je vsem v pogubo.«

Središče dogajanja je naslovni junak Platonov, ki ga je odlično upodobil Marko Mandić. Platonov je učitelj in intelektualec. S svojim prihodom razburka dogajanje v salonu Ane Petrovne Vojniceve (Nataša Barbara Gračner), kjer se vse vrti okoli jedače in pijače ter seveda denarja. Vedno pove, kar mu leži na duši, zaradi česar med ljudmi ni najbolj priljubljen. Izjema so seveda ženske. Čeprav je poročen z Aleksandro Ivanovno (Maša Derganc), se zaplete v več razmerij, kljub temu da se na prvi pogled zdi njegov zakon srečen.

Skozi dramo se nam razkrije svet, kjer si vsi sposojajo denar, ne da bi ga bili sposobni vrniti, in laskajo generalici, da bi lahko kljub brezdelju zastonj jedli in pili v njeni hiši. Upodobitev Ane Petrovne (Nataša Barbara Gračner) se mi je zdela odlična, saj je s svojo prisotnostjo na odru zasenčila vse ostale. Pokaže se kot močna ženska, ki je nič ne vrže iz tira in ima vse pod nadzorom. Čeprav ima tudi ona slabost, ki jo seveda uteleša Platonov. Z razliko od ostalih nje ne moti, da ima on še druge ženske in ga je pripravljena deliti, vendar ne prenese tega, da bi odšel in vseskozi vztraja ob njem.
  Če smo v 1. dejanju videli razkošen salon, se ta podoba sčasoma degradira, ravno tako kot duševno in fizično stanje Platonova. Kulis je vedno manj in niso več tako razkošne. Platonov se iz urejenega mladega intelektualca spreminja v razcapanega pijanca. Njegov govor postaja blebetanje, ki ga na trenutke prekinjajo blodnje. Zapusti ženo, da bi lahko bil s Sofjo Jevgorovno (Polona Juh), ljubeznijo iz mladosti, vendar tudi njo začne zanemarjati in odrivati od sebe. Zavračanje pa v vseh ženskih likih presenetljivo povzroči le še večje hrepenenje in zaljubljenost v Platonova.

Platonov se zaveda, da takšna dejanja ne vodijo nikamor. Ima številne monologe, v katerih se obrača k publiki in jo sprašuje o svojih dejanjih, vendar se kljub temu ne more odločiti. Resno zboli in se zateče na dom h generalici, kjer vztraja, čeprav ni zaželen, saj je Sofja žena njenega pastorka, ki mu je njegovo dejanje uničilo življenje. To razburjenje še dodatno podkrepijo zvočni učinki nevihte, ki naj bi divjala zunaj in je nekakšna metafora nevihte, ki divja v junaku.

Dogajanje se sklene z grmenjem oziroma s pokom iz pištole, ko Sofja Jevgorovna ustreli in ubije Platonova v objemu druge ženske. Očitno je zanj in za ostale njegova smrt edina rešitev. Le če njega ni več, lahko ostali živijo naprej, saj je zanje pogubna sila, ki kot nevihta divja in se ne meni za nič okoli sebe.

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.