Dogajanje se prične v salonu, katerega iluzijo hladne stilizirane urejenosti ubija sopara v zraku. Začetnima dvema se kmalu pridruži še kopica igralcev. Pogovori stečejo med tem in onim, med njo in njim, med njo in njo. Poljubi na roke, vljudni prikloni, odhodi in prihodi, med vsem tem pa sopara, napetost. Kdo so, zakaj so tam – upniki, dolžniki, prijatelji? Ker morajo biti. Čast ali posestvo. Nihče jih nima pravice vreči ven. Morda bi lahko celotna farsa še stekla po protokolu, a zdi se, da je bil zrak prežet z aromo konca nečesa; obdobja, odnosov, česar koli že. Zatohlost, ki bi lahko bila le domačnost, nekdanja nedolžnost, postaja opomin na razvrat, katerega živijo.
Za Platonova (Marko Mandić) se zdi, da je sprejel brezciljnost, ki se je naselila v te ljudi, in jo gasi z alkoholom. Treba je odpotovati, treba se je ubiti. Ne, hočem živeti, pravi on. Če že živeti, zakaj tudi ne piti, pravi ona, Ana Petrovna (Nataša Barbara Gračner). Zdi se, da je iz dolgočasja, ki bi ga znala prekiniti edinile vznemirljivost izziva, ali pa brezizhodne monotonosti, v kateri so do vratu stali na prstih, bila zavržena tista merica dobrobiti, ki jo je zaznamoval odnos, kakršen je bil zakon Platonova in njegove žene Saše. Komični elementi so topili tragičnoost dela ali pa poudarjali lahkoživost likov. Če se spočetka zdi, da gre vendarle za preprosto lahkomiselno ravnanje, ki bi ga lahko pripisali pijači ali dobri družbi, ta rahel piš hitro pojenja, ko zaveje vihar. Podira se svet, ko se liki pričnejo sesuvati v tihi zamaknjenosti. Platonova tako vidimo ležečega v človeku nedostojni sobi, koder se skuša zabubiti v alkoholne hlape, kjer skuša odpraviti svoje nekdanje življenje misleč, da mu bo ušel, če bo odpotoval stran. Če se nam sprva morda zdi všečen lik, tvega dobršno mero naklonjenosti s svojo nestanovitnostjo, seveda le v primeru, da mu nismo verjeli, ko se že na začetku označi za »jebivetra«. Tudi Trilecki (Bojan Emeršič), Sašin brat in zdravnik, ni pretirano ganjen zaradi nečakove bolezni. Platonov pa ne bo dopustil, da sin podleže; vname se za njegovo stvar, a njegova vnema hitro ugasne. Pozneje, misleč da si je Saša zavdala s strupom, je prepričan, da jo bo vrnil med žive, a ob razlagi, da jo je rešil Trilecki, zdravnik in brat, sčasoma nanjo pozabi vpričo lastne bolezni, medtem ko mrzlično zahteva vode in suhih oblačil v Sergejevem kabinetu.
Pričakovano je predstava požela bučen aplavz. Vsak zastor je prinesel nov dogajalni prostor, vendar nobenega več tako natrpanega z igralci, kot je bil prvi. Vseeno zgodba na ta račun ni trpela, četudi je morda tu in tam ostalo odprto kakšno vprašanje.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.