Če zapišem, da svet Kunderovega besedila Jacques in njegov gospodar gradijo tri zgodbe, preprost in turoben uvodni stavek ustvarja deloma zavajajoč vtis. Najprej je zavajajoča »svetnost« tega besedila: sveta pravzaprav ni. Oziroma je to, kar polni besedilo, nekakšna izvzetost iz sveta, kot da lika, Jacques in gospodar, ne bi naseljevala prostora, temveč njuno potovanje izrazito poteka v času. Malo manj izkrivljen je vtis, da so gradniki besedila zgodbe, da je tisto, kar pritegne prostor in vanj potegne tudi dogajanje, igra pripovedi. Zgodbe torej tvorijo neke začasne fragmentirane svetove, ki v tem smislu nastajajo s pripovedovanjem, skozenj pronicajo in vznikajo slike, epizode, morda celo prizori. Ne nazadnje pa je (v slogu slabega pesnika) hudo varljiva in nadvse nepomembna evokacija subjektne pozicije pisca kot aluzija na Kunderovo samonanašalnost, ki z dobrodošlo mero samoironije naddoloča tekstualno materijo. Tam zgoraj je že vse zapisano, tu spodaj je gotova šele uvodna pika.
Jacques in njegov gospodar je v prevodu Primoža Viteza jasno in tekoče zveneča konverzacija, obenem pa tudi najrazvidnejši pomenski okvir uprizoritve, v katerega režiser Dorian Šilec Petek ne intervenira z vpadljivim interpretativnim nanosom ali s konkretizirano relacijsko držo, ampak njegovo odrsko materializacijo obdaja s formalnimi scenskimi premiki. V tem pogledu uprizoritve ne razširja s pridodanim avtorskim komentarjem, temveč jo vodi skladno (ali vzporedno) s tekstualno lego, kar se ob nevpadljivi dramaturški ambiciji (Staša Prah) izkaže za precej premočrten gledališki dogodek. Linija, pot pravzaprav, ki se sprašuje o svoji smeri, pa se vendar vseskozi odvija na mestu oziroma teče zgolj v dialogu Jacquesa in njegovega gospodarja. Uprizarjani svet je potemtakem svet pogovora, ki z variacijami na Diderota in z dialektično igro medsebojnega razmerja premošča beckettovsko (vz)trajno čakanje.
Jacques in njegov gospodar jev prevodu Primoža Viteza jasno in tekoče zveneča konverzacija, obenem pa tudi najrazvidnejši pomenski okvir uprizoritve, v katerega režiser Dorian Šilec Petek ne intervenira z vpadljivim interpretativnim nanosom ali s konkretizirano relacijsko držo, ampak njegovo odrsko materializacijo obdaja s formalnimi scenskimi premiki.
Na tem mestu je smiselno ponoviti uvodno opazko o izvzetosti iz sveta. Čeprav ni rečeno, da si gospodar in Jacques s pripovedovanjem zgodbic o izgubi nedolžnosti krajšata čas, kot tudi učinek podaljševanja ni najbolj verjeten, pripovedi ustvarjajo nekakšno prostorsko-časovno abstrahiranje. Spočetka z izrazitim in humornim scenskim dekorjem, nato pa s postopno redukcijo zaves in draperij (scenografija Sara Slivnik) ter z minimalnimi premiki stola/pručke pripovedne niti, ki se pri Kunderi nikdar scela ne razvijejo – pripovedovalci drug drugega prekinjajo, se prepletajo, ponavljajo in variirajo – v odsotnosti enotnosti dogajanja podpirajo razplastene ravni odrske prisotnosti. Bodisi s kostumsko ponazoritvijo (kostumografija Tina Bonča) ali z mizanscenskimi plani (domišljijski/spominski prizori se večinoma odigravajo na dvignjeni estradi) gradijo transparentno determinirano logiko, ki jo nekolikanj dinamizira in spodbudi sredinska epizoda gostilničarke z zgodbo o madame de La Pommeraye.
Jacques (Branko Šturbej) in njegov gospodar (Timon Šturbej) vzpostavljata odrsko soodvisno dvojico, ki se zaveda, da sta tako njun odnos kot njuna usoda že določena. Jacquesa pri tem razen pripovedovanja ne žene prav dosti, nekoliko izpraznjen spremlja gospodarjevo vihravo naivnost, dokler ga na koncu slaba pesniška domišljija avtorja vseeno ne preseneti. Njuni neizkoriščeno problematizirani (etični) poziciji se kontrirajoče potrjujeta, medtem ko šefica/madame de La Pommeraye (Pia Zemljič) z lahkotnim obvladovanjem komičnega afekta vehementno skače med družbenimi in gledališkimi vlogami ter vsaj deloma razpre vsebinske napetosti uprizoritve. Ob njih po natančni intenzivnosti izstopata še Saint-Ouen (Rok Vihar) in Mati (Veronika Drolc).
Čeprav je v izteku ponovno zastavljeno vprašanje, kam gremo, se uprizoritev ne sklene v cikličnost. »Kam?« namreč dobi svoj odgovor v »Naprej«. In čeprav je očitno povsem vseeno, kam ta naprej vodi, je na izpraznjeni sceni jasno, da ne vodi na začetek. Pa je brezbrižen (in neideološki?) odgovor v današnjem kontekstu dovolj prepričljiv? Konec je sicer res blizu, a vendarle še ni dokončno spisan.