Triinpolurna uprizoritev je spričo številnih nastopajočih, bogate scenografije in prepričljive igre minila zelo hitro. Za prvo slovensko uprizoritev je Vito Taufer tekst Čehova, ki bi v originalu trajal šest ur, skrajšal in pri tem uspešno ohranil bistvo zgodbe z njenimi ključnimi elementi.
Začetek je postavljen v klasično opremljen salon Ane Petrovne, vdove generala. V njem so preproga, kavč, naslanjači, mizica s šahom, klavir... pač vse, kar spada k udobnemu in razkošnemu življenju. A kmalu vidimo, da je brezskrbnost le navidezna, kakor je navidezna tudi sreča mladega para Platonovih. Pri generalici se zbere številčna družba aristokratov, željnih zabave, popivanja in ljubezenskih dogodivščin. Zaradi premišljene opreme salona, množice igralcev na odru, ki se hitro premikajo sem ter tja in dogajanja, ki hkrati poteka na vseh koncih odra ter med vsemi udeleženci, dobimo realističen vtis o zabavi, ki je že kar blizu filmskemu. Na odru je pogosto gneča, a jo igralska ekipa docela prepričljivo obvladuje.
V družbi, vajeni udobnega življenja, izstopa mladi Platonov (Marko Mandić), učitelj in idealist, ki se mu brezciljno življenje brez vrednot upira. Čeprav kritizira vse in vsakogar, nikoli nima jasne ideje o tem, kaj pravzaprav hoče. Že v prvem dejanju ni povsem hladen do namigov zapeljive Ane Petrovne (Nataša Barbara Gračner). V nadaljevanju se zaplete s tremi ženskami in s tem postopoma vodi vse udeležene v propad, kar se odraža tudi v scenografiji. Salon; nočni vrt, v katerem se godijo ljubezenske dogodivščine; dvorišče pred hišo Platonovih, v ozadju katerega teče železnica; in pijansko razdejanje v sobi Platonova po ženinem odhodu tudi v scenografskem smislu odražajo ta postopen propad. Dogajanje se sklene v kabinetu moža Sofje Jegorovne (Polona Juh), ki predstavlja tretjo varianto ljubezni do Platonova – na eni strani je vdana žena, na drugi zahtevna Ana Petrovna, vmes pa strastna ljubica Sofja Jegorovna. Vsem ženskam je skupno to, da ljubijo Platonova mnogo bolj kakor on njih, kar ima seveda za logično posledico končno katastrofo.
Samo igro odlikuje spontano izražanje silovitih čustev, ki lahko na odru sicer delujejo narejeno oziroma patetično. Predvsem Maša Derganc v četrtem prizoru povsem naravno upodobi obup Saše Ivanovne, Marko Mandić pa spretno naslika postopen propad glavnega lika Platonova od njegove začetne idealistične predstave o lepšem svetu do dokončnega propada, v katerega potegne tudi štiri ženske. Realističen vtis, ki ga puščata dobra igra in bogata scenografija, dopolnjujejo zvočni in svetlobni učinki, ki prepričljivo ponazarjajo npr. drdranje vlaka ali grmenje. Uprizoritev tako mestoma spominja na filmsko naracijo, predvsem pa likom iz nekega preživetega časa vdahne nepozabno živost in svežino.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.